Operacija hrbtenice L5 - S1

Učinek isti, neželenih posledic manj

V celjski splošni bolnišnici so se zdravljenja hude in kronične bolečine v križu lotili s povsem novo metodo. Pri operaciji ni poškodb mišičja, manj je brazgotin, izguba krvi je minimalna, bivanje v bolnišnici pa je veliko krajše.

Huda in kronična bolečina v križu je največkrat posledica iztrošenosti ene ali več medvretenčnih ploščic ali diskov, ki čvrsto, vendar gibljivo povezujejo med seboj hrbtenična vretenca. Zdravljenje te hude bolečine je pogosto velik problem, saj jo je mogoče odpraviti le z operativno zatrditvijo bolečega hrbteničnega segmenta. Ko z diagnostičnimi postopki operaterji ugotovijo, kateri disk povzroča nevzdržno bolečino, ga lahko nadomestijo z umetnim ali pa vretenci med seboj negibljivo povežejo in boleči del hrbtenice tako zatrdijo. V celjski splošni bolnišnici pa so se zdravljenja hude in kronične bolečine v križu lotili s povsem novo metodo. Ta kirurgu omogoča, da doseže enak učinek zdravljenja z manj invazivnim postopkom, ki ne povzroča brazgotinjenja in pri katerem je »postranska« škoda, nastala zaradi posega, zelo majhna.

UMETNI DISK

 

Prednosti nove metode zdravljenja kronične bolečine v križu je za Delo podrobno pojasnil doc. dr. Samo K. Fokter, predstojnik ortopedskega oddelka v Splošni bolnišnici Celje in predsednik združenja ortopedov pri Slovenskem zdravniškem društvu, ki se je metode naučil na Nizozemskem pri nevrokirurgu dr. Dicku Zeilsti; certifikat o pridobljenem znanju je pridobil decembra lani.

 

»Prednost nove metode zatrditve je v njeni majhni invazivnosti,« razlaga dr. Fokter in poudarja, da pri klasičnem načinu zatrditve ledvene hrbtenice (PLIF) poseg opravijo s tako imenovanim zadnjim pristopom. Pri njem je treba skozi najmanj deset centimetrov dolg kožni rez od hrbtenice odluščiti mišice in skozi hrbtenični kanal z odmikanjem hrbtnega mozga odstraniti propadlo medvretenčno ploščico, vstaviti s kostnimi presadki napolnjeni kovinski kletki, v sosednji vretenci zavijačiti močne vijake, jih povezati z vzdolžnima palicama in priložiti kostne presadke.

 KLASIČNI NAČIN ZATRDITVE

 

»Zaraščanje takšne zatrditve traja od tri do šest mesecev. V tem času bolniki niso sposobni za delo. Zaradi brazgotinjenja v odluščenih mišicah in okoli hrbtnega mozga rezultat zdravljenja ni vedno predvidljiv. Kadar pa poskušamo do hrbtenice - da bi prizadeti segment zatrdili (ALIF) ali vstavili endoprotezo - dostopati s sprednje strani, torej skozi trebuh, so za operaterje problematične velike žile, ki jih je treba med postopkom umikati, pa tudi drobni živci, ki nadzorujejo nekatere spolne funkcije in jih lahko poškodujemo.«

KLASIČNI NAČIN ZATRDITVE

 

 

V čem pa je nova metoda, imenovana AxiaLIF, tako inventivna?

»Celotna operacija poteka pod stalnim nadzorom rentgenskega ojačevalca. Topo vodilno iglo uvedemo tik ob vrhu trtice skozi le 1,5-centimetrsko ranico in se v prostoru med debelim črevesom in križnico, kjer ni nobenih anatomsko pomembnih struktur, 'prikrademo' do njenega zgornjega dela (segment S1). Skozenj, skozi center medvretenčne ploščice in telo petega ledvenega vretenca (L5) nato zabijemo ostro vodilno iglo, preko katere izvrtamo vrtino za močan aksialni vijak. Skozi vrtino nato najprej s posebnimi jeklenimi noži izrežemo in z žičnimi ščetkami počistimo ostanke propadle medvretenčne ploščice, zatem prostor izpolnimo s kostnimi presadki in sintetičnim kostnim nadomestkom, končno pa v vrtino zavijačimo še aksialni vijak. Običajno skozi dodatni centimetrski kožni rez uvijemo še dva vijaka za učvrstitev fasetnih sklepov L5-S1, s čimer dosežemo povsem togo konstrukcijo.«

 

 

V čem opisana operacija pomeni novost v slovenskem prostoru? Kaj prinaša bolnikom?

»Opisana operacija oziroma metoda, ki jo uvajajo tudi na Ortopedski kliniki v Ljubljani, o izkušnjah z njo pa bomo podrobno govorili na kongresu slovenskega vertebrološkega združenja aprila letos, je novost v slovenskem zdravstvenem prostoru zato, ker jo je mogoče opraviti po manj invazivnem postopku. Je pa zanimanje zanjo povsod po svetu zelo veliko. Klasična operacija, kot smo jo izvajali doslej, je namreč pogosto povzročila brazgotinjenje in s tem povezane bolečine ter otrdelost hrbtenice. Pri novi metodi teh posledic ni, saj se hrbtnega mišičja niti ne dotaknemo. Do bolnikov je nova metoda vsekakor prijaznejša, ker povzroči bistveno manj neželenih stranskih učinkov: brazgotine po operaciji so precej manjše, izguba krvi minimalna, opazno manjša je tudi potreba po lajšanju pooperativne bolečine, zato traja hospitalizacija le nekaj dni. Poleg tega se lahko bolniki že zelo zgodaj vrnejo na delo, saj med posegom ne poškodujemo mišičja, tako da ni potrebna daljša rehabilitacija.«

 

Koliko teh operacij ste že opravili?

»Doslej smo operirali dve bolnici in obe zelo dobro okrevata. V domačo oskrbo sta odšli že drugi dan po operaciji. Pri kontrolnem pregledu po šestih tednih sta bili obe zelo zadovoljni. Stopnjo bolečin v križu, ki sta jo na desetstopenjski lestvici pred posegom označili z osem oziroma devet, sta ob kontroli označili z nič oziroma ena. Tudi številni drugi kazalci uspeha zdravljenja, ki jih spremljamo, kažejo na hitro in izrazito izboljšanje. Pri tem pa se zavedamo, da gre le za dve bolnici in kratko opazovalno dobo, zato moramo na zanesljivejše dolgoročne rezultate še počakati.«

 

Koliko tovrstnih operacij pa že načrtujete?

»Pričakujem, da bo takšnih bolnikov v naši regiji od pet do deset na leto, saj je opisano metodo mogoče uporabiti le pri zdravljenju hude in kronične bolečine v zadnjem ledvenem segmentu hrbtenice (L5-S1). Poleg tega je inštrumentarij za operacijo namenjen le enkratni uporabi, vsadki pa so pol dražji od običajnih, zato je poseg po veljavnem vrednotenju po skupinah primerljivih primerov cenovno manj ugoden. Glede na krajšo hospitalizacijo, nezahtevno rehabilitacijo in hitro vrnitev bolnikov na delo pa je metoda nesporno ekonomsko učinkovitejša. Zato upam, da jo bo kot takšno ustrezno obravnavala tudi zdravstvena zavarovalnica.«

 

Katero operativno novost trenutno še proučujete?

»Na področju hrbtenične kirurgije se celjski ortopedi zdaj ukvarjamo s primerjavo klasične dekompresije in rezultatov zdravljenja utesnitve hrbteničnega kanala pri starostnikih z maloinvazivno metodo ob uporabi medtrnastih vmesnikov, ki smo jo uvedli pred kratkim. S kolegi iz Japonske in Italije sodelujemo pri razvoju notranjega hrbteničnega fiksatorja, dolgoročno strokovno sodelovanje si želijo tudi kolegi iz Tajske, ki so nas pred kratkim obiskali v Celju. Sodelujemo tudi pri nekaterih raziskavah s področja endoprotetike: smo namreč tik pred zagonom slovenskega registra endoprotez, katerega končni cilj je razvoj slovenske endoproteze kolka.«

doc.dr.Samo K.Fokter

Vir: Delo 4.1.2010

 

Imate vprašanje v zvezi z bolečinami v križu ali glede uporabe pripomočkov?
Na vsa vaša vprašanja odgovarjamo tudi na forumu.

Članki in nasveti

Spletna trgovina WebyShop :: http://www.webyshop.com