Človekov glavni steber-hrbtenica ni imun na poškodbe

Hrbtenica je glavni steber, ki nosi glavo, vrat in trup. Dodatno stabilnost ji dajejo mišice ob hrbtenici, ki jo tudi upogibajo v vseh treh ravninah. Sestavljajo jo vretenca, povezana z močnimi vezmi in medvretenčnimi ploščicami. Vretence je sestavljeno iz telesa in loka vretenca, iz malih medvretenčnih sklepov ter zadnjih in stranskih trnastih odrastkov. Loki vretenc tvorijo hrbtenjačni kanal, v katerem poteka hrbtenjača. Ta je pomemben del osrednjega živčnega sistema, ki skupaj z obodnimi živci omogoča prenos živčnih inpulzov za delovanje mišic, za občutke dotika, bolečine, toplote, mraza in položaja udov. Omogoča tudi pravilno delovanje znojnic, notranjih organov, mišic zapiralk, mehurja in črevesja. Nenadni močni nihaji glave, padci na glavo, hrbet, zadnjico in noge ali močni neposredni udarci na hrbtenico so lahko vzrok za poškodbe vezi in zlom vretenc. Nategnejo ali pretrgajo se lahko medvretenčne vezi in medvretenčne ploščice, lahko se izpahne vretence (naprej, nazaj ali vstran) ali pa se zlomi njegovo telo, koščeni lok in odrastki. Pri strejših poškodovancih z zmanjšano kostno gostoto se lahko zlomi teles vretenc vratne, prsne in ledvene hrbtenice pojavijo že ob majhni sili.

Zlom vretenc

Znaki in simptomi zloma vretenca so lahko prikriti, zato ga lahko ne spoznamo ali ga celo spregledamo, zlasti če ima poškodovanec še druge poškodbe ali kadar je nezavesten. Zaradi izpaha vretenca ali zloma se lako poškoduje hrbtenjača, ki leži v hrbtenjačnem kanalu. Posledica tega je ohromitev vseh štirih okončin pri poškodbi vratne hrbtenice in ohromitev nog pri poškodbi v delu prsno-ledvene hrbtenice.

Ohromitev je lahko popolna ali delna, odvisno v kolikšni meri je hrbtenjača poškodovana. Večinoma se pri mnogih poškodbah hrbtenice hrbtenjača ne okvari, a to ne izključuje kasnejše poškodbe, zlasti ob nepravilnem premikanju in prevozu poškodovanca.

Sila, ki zlomi eno ali več vretenc, največkrat deluje v smeri glava – pete, lahko pa zlomi nastanejo tudi pri močnem upogibu hrbtenice naprej – nazaj ali vstran. Zlomi so lahko posledica močnega neposrednega udarca. Telo hrbteničnega vretenca ali njegov lok se zlomi, zdrobi ali sesede. Včasih se pri tem kostni odlomki razmaknejo in lahko poiškodujejo nežni hrbtni mozek – hrbtenjačo, ki leži v hrbtenjačnem kanalu. Znaki kot so: mravljinčenje, slabša občutljivost ali ohromelost rok ali nog, motnje pri odvajanju vode, lahko nakazujejo, da sta hrbtenica in hrbtenjača poškodovani. Če se pojavijo te znaki, je potrebno takojšnje ukrepanje.

Zvin hrbtenice

Najpogostejši so zvini v delu vratne hrbtenice, ker je na tem mestu hrbtenica najbolj gibljiva. Težka glava pri poškodbi zaniha in tako povzroči upogib vratne hrbtenice prek fizioloških meja. Pri tem se čezmerno nategnejo vratne mišice, mišice ramenskega obroča in hrbtne mišice.

V mišicah nastanejo zatrganine različnih stopenj. Tudi močne medvretenčne vezi se lahko pretegnejo ali zatrgajo. Poškodovanci imajo bolečine v vratnem delu hrbtenice, ki se pogostonadaljujejo v rame, roke in zatilje, neredko se pojavi mravljinčenje v rokah, vrtoglavice in motnje vida. Bolečine se lahko pojavijo šele čez več ur ali celo dan po poškodbi. Pri pregledu takega poškodovanca ugotavljajo napete in boleče vratne mišice in mišice ramenskega obroča, omejena je gibljivost vratu. Na rentgenski sliki vratne hrbtenice se pogosto vidi izravnana fiziološka krivina vratne hrbtenice ali znaki, ki posredno kažejo na poškodbo medvretenčnih vezi.

Zvini na prsnem ali ledvenem delu hrbtenice so mnogo redkejši, saj je tu gibljivost hrbtenice mnogo manjša, močnejše pa so mišice telesa.

Izpah hrbtenice
Vretence se lahko tudi izpahne, bodisi naprej, nazaj ali vstran. Posledica tega so pretrgane medvretenčne vezi in medvretenčne ploščice. Izpahi hrbtenice, kjer pride do pretrga vezi in pomika vretenc,  posledično pa do poškodb hrbtenjače in nevroloških izpadov, so mnogo redkejši od zvinov hrbtenice.


Prva pomoč
Pri vsakem sumu na poškodbo hrbtenice moramo ravnati skrajno previdno in načrtno. To velja zlasti za nezavestnega poškodovanca. Pri premikanju in reševanju ne smemo upogibati poškodovanca v vratu ali v delu prsne in ledvene hrbtenice, zato moramo poiskati dovolj ljudi, da nam bodo pomagali. Za varno premikanje in prestavljanje so potrebni vsaj štirje reševalci. Prvi in drugi reševalec vzdržujeta enakomeren nateg za glavo in noge, druga pa previdno primeta poškodovanca pod hrbtom in v višini kolkov. Pri tem se vrat in hrbet ne smeta upogniti navzpred. Poškodovanca nato namestimo na nosila ali jih improviziramo (deska,vrata) in z dodatno imobilizacijo poskrbimo, da na nosilih ne pride do premikov hrbtenice.

Nato organiziramo prevoz s primernim prevoznim sredstvom (rešilni avto, helihopter). Najhujša napaka je prevoz ponesrečenca s poškodbo glave ali hrbtenice v osebnem vozilu. Zaradi nepravilnega prevoza se lahko hrbtenjača še bolj poškoduje in posledica so trajne ohromitve.

Zdravljenje
Za zdravnika, ki pregleduje poškodovanca s poškodbo hrbtenice, je zelo pomembno, da natančno ve, kako se je pripetila nesreča. Iz tega lahko sklepa, zaradi kakšnega mehanizma je hrbtenica utrpela poškodbe. Oceni lahko tudi, ali je šlo za visokoenergijsko ali nizkoenergijsko poškodbo, saj so poškodbe vretenc v takih primerih različne. Nato z natančnim pregledom poškodovanca ugotovi, kje so boleča mesta na hrbtenici, ali so se pojavile deformacije in predvsem, ali je prišlo do okvare hrbtenjače in živčnih korenov, ki izhajajo iz nje. Sledijo diagnostične preiskave (rentgensko slikanje, računalniška tomografija-CT, magnetno resonančno slikanje-MRI), s katerimi se bolj natančno opredeli poškodba vretenc, medvretenčnih ploščic in vezi. Nato se odloči o poškodovančevem zdravljenju.

Pri zvinih hrbtenice je najpogostejše zdravljenje s kratkotrajno imobilizacijo (eden do dva tedna), sredstvi proti bolečinam nato pa z razgibavanjem in vajami za krepitev prizadetih mišic. Imobilizacija ni potrebna, če so težave blažje. Daljša imobilizacija se odsvetuje, saj mišičje hitro oslabi, zmanjša se gibljivost hrbtenice, ki se pozneje težko doseže. Redko se po takih poškodbah pojavijo znaki, ki kažejo na večjo okvaro medvretenčnih vezi. V takih primerih se včasih odločijo tudi za operativna zdravljenje.

Pri izpahih hrbtenice je potrebno premaknjena vretenca ponovno naravnati in imobilizirati, bodisi z zunanjo imobilizacijo, bodisi z operacijo in notranjo stabilizacijo. Če je pri izpahu poškodovana hrbtenjača, je treba to narediti v čimkrajšem času, saj je vrjetnost trajnih okvar hrbtenjače s tem manjša.

Pri zlomih hrbtenice se na podlagi rentgenskega slikanja vretenc odločijo za obliko zdravljenja zlomov. Pri manjših zlomih, ki jih ocenijo kot stabilne, se odločajo za kratkotrajni počitek in zdravljenje s sredstvi proti bolečinam ter s postopno mobilizacijo, z vajami za krepitev mišic in z razgibavanjem.

Pri zlomih, ki jih ocenijo za nestabilne, se lahko odločijo za zunanjo imobilizacijo z mavcem ali ustrezno ortozo. Trajanje imobilizacije se določi glede na zaraščanje zloma, ki ga nadzirajo z rentgenskim slikanjem. Ko ocenijo, da je zlom zarasel, odstranijo imobilizacijo in poškodovanec lahko prične razgibavati poškodovani del hrbtenice in krepiti mišice, ki so oslabele zaradi nedejavnosti. Pri zlomih, ki jih ocenijo za nestabilne in pričakujejo še večje premike odlomljenih delcev vretenca ali pri katerih se je zožil hrbtenjačni kanal, kar ogroža hrbtenjačo, pa se odločajo za operativno notranjo naravnavo zloma in stabilizacijo. Tudi pri zlomih, ki jih operirajo, poškodovani del hrbtenice za nekaj časa imobiliziraj eno vrsto zunanje imobilizacije. Ko se tako zdravljen zlom zaraste, pričnejo razgibavati in krepiti oslabele mišice.

Pri zlomih, kjer je prišlo do pritiska in poškodbe hrbtenjače, se odločijo za takojšnjo operacijo hrbtenice, naravnavo zloma, odstranitev delca vretenca, ki pritiska na hrbtenjačo, oskrbo poškodovane ovojnice hrbtenjače in stabilizacijo zlomljenega vretenca, da preprečijo še hujše poškodbe hrbtenjače. Če hrbtenjača ob nesreči ni bila v celoti poškodovana,  lahko pričakujemo vsaj delno ublažitev ohromitve. Taki poškodovanci zahtevajo posebno intenzivno nego in rehabilitacijo v specializiranih ustanovah (pri nas je to Inštitut za rehabilitacijo Republike Slovenije). Poleg razgibavanja ohromelih okončin je potrebna nega kože in preprečevanje preležanin ter nega mehurja in črevesa zaradi ohromelih mišic zapiralk. Ob fizični rehabilitaciji v takih ustanovah, skrbijo tudi za poklicno in socialno rehabilitacijo poškodovancev.

Število poškodb hrbtenice v minulih letih narašča, predvsem zaradi večje nevarnosti v prometu, večje dejavnosti prebivalcev v športu in pri delu. Pomembno je, da se zavedamo, da se pri tem lahko pojavijo poškodbe hrbtenice z resnimi posledicami. Ob taki poškodbi moramo pravilno ravnati, da ne povzročimo še hujših poškodb hrbtenjače. Pravočasno in pravilno zdravljenje lahko poškodovanca povrne v normalno življenje. Vedno pa seveda ne moremo odpraviti vseh posledic poškodbe.

(Miloš Vesel, dr. med. spec.travmatologije; Klinični center Ljubljana)

Imate vprašanje v zvezi z bolečinami v križu ali glede uporabe pripomočkov?
Na vsa vaša vprašanja odgovarjamo tudi na forumu.

Članki in nasveti

Spletna trgovina WebyShop :: http://www.webyshop.com