Turmalin magnetni trakovi , turmalinski kristali, magneti, magnetna terapija
2015-12-24 15:23:05
Turmalin magnetni trakovi so narejeni iz elastične udobne in mehke tkanine. Notranjost traku je opremljena z naravnmi kristali turmalin. Turmalin magnetna terapija se uporablja že stoletja. S terapijo lajšamo bolečine sklepov, otrdelost ,poškodbe ,revmo,artritis..Hkrati turmalin magnetni trak blagodejno vpliva na prekrvavitev in splošno počutje.Turmalinski trak oddaja infrardeče žarke in negativne ione, kar blagodejno vpliva na sklepe in prodira v notranjost telesa. Povečuje cirkulacijo krvi in s tem omogoča organom boljšo- hitrejšo regeneracijo oz celjenje.. Magneti, ki se nahajajo v turmalinskem traku tako sproščajo številne minerale kot so, silicij, bor, magnezij, železo, hkrati pa aktivira akupunkturne točke.Nošenje turmalinskega traku ima pomemben učinek na bolečine v vratu,hrbtu,kolenih,zapestjih,stopalih,komolcih ter utrujenost, preprečuje razne poškodbe in blagodejno vpliva na počutje. Turmalinski trakovi so naravni grelni elementi, ki brez elektrike globinsko segrevajo prizadete predele telesa. Sliši se odlično zato se tudi sami prepričajte v učinkovitost le teh. Za koga je turmalin magnetni trak primeren? Za ljudi z bolečinami v sklepih Za ljudi, ki dlje časa delajo v prisiljenih položajih, za lajšanje reumatoidnega artritisa, revme ter za "mehčanje" zakrčenih mišic. Za ljudi, ki so nagnjeni k poškodbam vratu, hrbtenice in sklepov Za ljudi s zaležaninami- preležanine v kolikor ni odptih ran ! Za ljudi po sklepnih poškodbah Za ljudi , ki jih rado zebe v določen predel telesa. Način uporabe turmalin magnetnega traku: Za boljši grelni učinek trak na notranji turmalinski strani obrišite z vlažno krpo (ne mokro).Trak udobno namestite na razboleno oz. željeno mesto.Najboljše delovanje boste dosegli , če boste trak namestili direktno na kožo.Po namestitvi boste čutili grelni učinek traku, ki blagodejno vpliva na prizadeto mesto.Trak pustimo nameščen 15-30 min. Priporočena je 1x dnevna uporaba.

MIGRENA
2015-05-27 11:45:31
Kar nekaj raziskav migrene potrjuje, da je lahko migrena posledica pomanjkanja kisika v možganih oz. posledica zmanjšanega pretoka krvi v možganih.Vzrok migrene ali tenzijskih glavobolov lahko leži tudi v hudi osteoporozi hrbtenice ali spinalni stenozi vratu. Za osebe z glavoboli in migreno je zelo pomembno, da se o primernosti " obračanja na glavo " z mizo za raztezanje hrbtenice posvetujejo s svojim zdravnikom. Obračanje na glavo poveča prekrvavitev v možanih in s tem zadostno količino kisika. Oglejte si mize za raztezanje na tej povezavi : http://www.natego.si/si/mize-za-raztezanje-g85.shtml migrena, glavoboli ...,.

Disfunkcija Ileosakralnih sklepov
2013-12-05 09:21:58
Ileosakralni sklep , sakroiliakalni sklep, medenični sklep, sklep križnice Obstaja več izrazov za disfunkcijo ileosakralnih sklepov, ki opisujejo bolečine v predelu zadnjice, nog ter spodnjega ledvenega predela hrbtenice.Spodnji del hrbtenice se končuje s križnico oz. sacrumom. Križnica so med seboj zarasla vretenca (nekdanji ostanek repa), ki ne omogočajo premikov. Križnica, katera šteje 5 vretenc, je povezana s črevnico oz. kolčnico (ilium). Omenjeno povezavo imenujemo tudi medenični sklep. Človek ima 2 medenična sklepa. Medenični sklep je eden največjih sklepov v človeškem telesu. Njegova površina je valovita in „prevlečena“ s hrustancem, ki služi kot mazivo in „amortizer“, ki ublaži udarce. Obe polovici sklepa se med seboj natančno prilegata. Skupaj ju držijo oz. povezujejo izredno močne vezi (ligamenti) ter mišice. Mišic, ki so povezane z delovanjem sakralnih sklepov, je približno 35. Večina teh ima mišic ima druge funkcije delovanja. Najpomembnejše mišice, ki skrbijo za premikanje sklepov, so: velika ritna mišica (gluteus maximus) ter periformis mišica. Najmočnejše vezi se nahajajo na zadnji strani križnice. Vezi zagotavljajo, da sklep ne razpade.Okoli sklepa se nahajajo tudi živci, ki izhajajo iz hrbtenjače in potujejo po celem spodnjem delu telesa. Tudi sam sklep je oživčen z živci, zato občutimo takšne bolečine.Križni sklep omogoča zelo malo premikanja. Prevsem pri starejših osebah sklep ne omogoča nobenih premikov. Njegova naloga je predvsem prenos teže telesa iz hrbtenice na kolke oz. noge. Simptomi Najpogostejši simptom je bolečina v spodnjem predelu križa in zadnjice. Bolečina je lahko omejena na levo ali desno stran, lahko pa sta vneta oba sklepa, kar povzroča splošno bolečino v predelu medenice. Bolečina se lahko širi po zadnjici in potem po nogi navzdol proti prstom na nogah. Lahko jo občutimo tudi globoko v predelu dimelj. Nemalokrat je zelo podobna bolečini, ki jo povzročajo hernije na ledveni hrbtenici (IŠIJAS), saj poteka ishijadični živec v bližini sakralnih sklepov.Bolniki z okvaro ileosakralnih sklepov lahko občutijo v zadnjici mišični krč ali otopelost tega predela. Krč oz. otopelost lahko občutijo v vsaki ritni mišici posebej ali pa v obeh.Težave s sklepi križnice nam lahko preprečujejo sproščeno sedenje, kar lahko omilimo s pravilnim sedenjem na primernem stolu. Vzroki Vzroki bolečin v medeničnem predelu so lahko različni. Bolečine so običajno posledica bolezni (vnetne bolezni) lahko pa so vzrok: - dolgotrajno stanje( poskakovanje) na eni nogi, - oslabele mišice, ki so zadožene za fiksiranje ter gibanje sklepa,- padec na zadnjico,- igranje golfa (udarjanje s palico za golf),- nepravilno dviganje premetov,- nepravino sklanjanje,- neobičajni gibi v sakralnem predelu,- dejavnosti, pri katerih pretiravamo z gibanjem bokov oz medenice (ples, tek, borilni športi,gimnastika...)- neprestano ležanje in nedejavnost,- prevelika telesna teža,- nosečnost (večkratne nosečnosti povečujejo možnost razgradnje hrustanca v jeseni življenja),- prometne nesreče (do poškodbe pride, ko se ob nesreči z eno nogo opremo na zavoro. To povzroči obremenitev ter zasuk samo enega sklepa ter posledično poškodbo samega sklepa ter vezi.). Pod vnetne bolezni, ki razgrajujejo hrustanec sklepa, štejemo različne oblike artritisa (revmatoidni artritis, osteoartritis, luskavica, ankilozirajoči spondilitis, putika...). Bolezen napade hrustanec ter ga razgradi tako, da začno razgaljene kosti sklepa drgniti druga ob drugo, kar povzroča hude bolečine. Sčasoma bolečine izginejo, saj se lahko kosti sklepa med seboj zarasteta. Najhujša oblika vnetja sklepa predstavlja septični artritis, ki je gnojno vnetje, katerega se običajno zdravi z operacijo. Do okužbe pride, ko bakterija zaide v krvni obtok in se nato zasidra in množi v sakralnem sklepu. Podobne simptome kot jih opazimo pri poškodbi medeničnih sklepov nam lahko povzroči raztegnjena Simfiza (simfizioliza). Vzrok bolečinam v medeničnem predelu so lahko tudi mehansko poškodovane vezi (padci, udarci) ali pa je vzrok vnetje ali krč mišice, ki je pritrjena na križnico (periformis).Pri vnetju oz. krču mišic pride največkrat do težav z mišico periformis. Mišica periformis je pritrjena na križnico na njenem notranjem delu ter poteka oz. je pritrjena na kolk. Pod njo oz. v mišici sami poteka tudi ishijadični živec, kateri je odgovoren za bolečine v zadnjici, nogah in prstih.Glavna naloga periformisa je zasuk noge navzven.Išijas je bolezensko stanje, pod katerega razumemo vkleščenje Ishiadičnega živca v ledvenem predelu hrbtenjače (hernija). Vkleščenje (krč) ishiadičnega živca v mišici periformis lahko povzroči vnetje živca ter ima enake siptome kot pri vkleščenju živca v križu (Išias).Periformis lahko povzroči vnetje živca tudi zaradi poškodbe te mišice (padec ter posledično hematom). Pod hematom razumemo kri, ki se „razliije“ po okoliških tkivih zaradi poškodbe (modrica).Ko hematom izgine in se periformis zaceli, ostane na kraju poškodbe brazgotina, ki je po svoji strukturi trša od mišice same zato lahko brazgotina dolgotrajno draži ishijadični živec. Zdravljenje Potem ko bo zdravnik točno ugotovil kaj je vzrok vašim bolečinam, vam bo predpisal največkrat konzervativno zdravljenje, pod katero razumemo zdravljenje z oralnimi protivnetnimi zdravili. Lahko se odloči tudi za blokado (injekcija steroida + anestetik), s katero omrtviči iniciran predel ter nam odpravi bolečino in hkrati določi kateri sklep nam povzroča bolečine. Zdravnik se lahko odloči tudi za iniciranje hialuronske kisline v sam sklep, katera deluje kot mazivo in se uporablja tudi pri zdravljenju kolenskih sklepov pri osteoartritisu kolenskega sklepa. Kadar nam zdravnik z injekcijo inicira zdravilo, to stori kontrolirano pod rentgenom oz.fluoroskopom. Dokaj uspešen postopek za odpravo bolečin je tudi radiofrekvenčna ablacija. Ko zdravnik z blokado določi mesto od koder prihaja bolečina, lahko z radiofrekvenčnim ablacijskim aparatom (iglo) „zažge“ male senzorične živce, ki oživčujejo sklep. Postopek poteka pod lokalno anestezijo. Po postopku ne čutimo več bolečine ter nemalokrat občutimo „otopelost-neobčutljivost“ v predelu, kjer imamo „zažgane“ živce. Takšen pristop ne zagotavlja vedno pozitivnih rezultatov, vendar lahko življenje brez bolečin traja do 2 leti, saj se živci sčasoma obnovijo. Postopek lahko zdravnik ponovi. Velikokrat nam bo svetoval počitek ter krepilno-raztezalne vaje za ileosakralne sklepe.Priporočajo se športi kot so: plavanje, joga in pilates. Nekateri zdravniki vam bodo svetovali raztezanje ileosakralnih sklepov. Raztezanje medenično-križničnih sklepov je dopustno v kolikor uporabljate napravo za raztezanje pri kateri je mogoče nastaviti hitrost in moč raztezanja. Raztezanje mora biti kontrolirano in počasno.Sila raztezanja naj se počasi povečuje. Nikoli se ne raztezajte sunkovito ! Na tržišču obstajajo tudi posebni sakralni fiksirni pasovi, kateri nam pomagajo, da je sklep bolj fiksiran, ter posledično občutimo manjšo bolečino. Pas nam lahko pomaga v primeru, da imamo „razrahljane“ oz. oslabljene vezi sklepa.Bolečine lahko omilimo tudi s hladilnimi ali grelnimi pripomočki. Hladilne uporabljamo prvih nekaj dni po poškodbi tako, da se vnetje pomiri, kasneje pa uporabljamo grelne pripomočke, ki pospešijo prekrvavitev prizadetega predela. http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml Včasih je najboljši odgovor na bolečino obisk kiropraktika ali osteopata, kateri vam bo „nastavil“ sklepe v pravilni položaj, v kolikor je bolečina posledica mehanske poškodbe.Kot zadnjo možnost se zdravnik lahko odloči za operacijo sakralnega sklepa, v kolikor drugi pristopi niso dali zadovoljivih rezultatov.Pri operaciji kirurg najprej odstrani hrustanec ter nato z vijaki spoji oba dela sklepa. Obe polovici se nato sčasoma zarasteta v eno celoto, kar posledično preprečuje premike v sklepu.Teoretično naj bi takšna operacija trajno odpravila bolečine, vendar se v praksi pokaže, da temu ni vedno tako. Kot smo že omenili je lahko vzrok bolečin tudi mišica periformis. Pri manj kot 20 % vseh ljudi poteka ishijadični živec po sredini mišice periformis. Pri ostalih 80% poteka pod mišico. V kolikor spadate v kategorijo teh 20% je lahko vzrok bolečinam periformis mišica, katera je posledično zaradi krča povzročila vnetje živca.Ali spadate v kategorijo 20%, lahko ugotovite samo z operacijo, pri kateri vam odprejo omenjeni predel tako, da vidijo kje poteka živec. Sami ste lahko v veliki meri prepričani, da je vzrok periformis, v kolikor občutite hudo zbadajočo bolečino v zadnjici.V kolikor bolečine ob konzervativnem zdravljenju zaradi mišice periformis ne izginejo se lahko zdravnik odloči za odstranitev narastišča periformisa ali pa odstrani del mišice in tako sprosti pritisk na Ishiadični živec.Strah pred tem, da po operaciji ne bomo mogli obračati noge je odveč saj za rotacijo noge poleg periformisa skrbijo tudi druge mišice.Operacija periformisa ni zahtevna in običajno se bolnik že drugi dan po operaciji vrne domov. Povzeto in prevedeno iz Ameriških spletnih strani: www.methodistorthopedics.com, www.northwestsurgicalspecialists.com, www.dancerproject.ca, www.backpain.com

Sakralni sklepi
2013-12-03 16:04:48
Ileosakralni sklep , sakralni sklepi , medenični sklepi, sklepi medeničnega obroča, križno-medenični sklep, sakroiliakalni sklep Kaj so medenični sklepi? Sakralna (medenična) sklepa sta povezavi med križnico ter levo in desno črevnico. Križnica se naha pod ledveno hrbtenico. Označujemo jo z oznakami od S1 do S5 . S1 ,S2,S3,S4 ter S5 so med seboj zarasla vretenca. Sklep povezujejo skupaj močne vezi (ligamenti) ter mišice. Medtem, ko so vretenca v predelu križa dobro gibljiva, tega ne moremo trditi za križnico in njena sklepa. Gibanje v sakralnih sklepih je minimalno: sklepa omogočata max. 4 stopinje rotacije.Večino rotacije ter priklona oz. zaklona odpade na ledveno hrbtenico ter kolke.Glavna naloga sakralnih sklepov je, da držijo oz. povezujejo celotni zgornji del telesa s kolki oz. s spodnjim delom. Takšna obremenitev predstavlja za sakralne sklepe preobremenitev, zato lahko pride do obrabe hrustanca sklepov. Kaj pomeni disfunkcija sakralnih sklepov? Obstaja kar nekaj izrazov, ki se nanašajo na probleme s sklepi medeničnega obroča: sindrom sakralnih sklepov, vnetje sakralnih sklepov, vnetje križno-medeničnih sklepov, artritis medeničnih sklepov... Kakšni so vzroki bolečin v medeničnih sklepih? Tako kot večina vseh človeških sklepov, so tudi sakralni sklepi „prevlečeni„ s hrustancem, kateri služi kot „mazivo za sklepe ter kot blažilec oz. „amortizer“ pred udarci. Hrustanec ščiti kosti tudi pred obrabo. Sklepa omogočata max. 4 stopinje rotacije.Kadar se hrustanec poškoduje ali se obrabi, začnejo kosti drgniti druga ob drugo, kar imenujemo tudi degenerativni artritis oz. osteoartritis. To je najpogostejši vzrok bolečin v predelu križnice in je dokaj pogosto obolenje hrbtenice.Poleg osteoartritisa v medenično križničnih sklepih, se pojavljajo težave s sakralnimi sklepi tudi v času nosečnosti. V času nosečnosti ženski hormoni povzročijo sprostitev oz. relaksacijo ligamentov oz. vezi, ki držijo sakralni sklep skupaj, saj se telo pripravlja na porod. Sprostitev teh vezi omogoči povečano gibljivost v teh sklepih, kar vodi v povečan stres sklepa in okoliških tkiv ter nenormalno obrabo hrustanca. Povečana teža nosečnic ter nosečniška hoja ravno tako pripomoreta k dodatnim bolečinam. Vzrok širokih bokov in bolečin lahko leži tudi v razširjeni simfizi (simfizni sklep).Nenormalna hoja, ki je lahko posledica zloma, zvina ali poškodbe noge, lahko posledično povzroči bolečine v medeničnih sklepih. Poleg zgoraj naštetih vzrokov bolečin v sakralnih sklepih, lahko povzročajo bolečine tudi revmatoidni artritis, psoriaza (luskavica), protin (putika) ter ankilozirajoči spondilitis. Našteta obolenja so različne oblike artritisa, ki lahko pizadenejo celoten sklep.Ankilozirajoči spondilitis je vneta bolezen ,ki napade celoten sklep oz. hrustanec, in posledično vodi do bolečin ter „zategnjenosti“ v medenično-sakralnem predelu. Ko se hrustanec razgradi začnejo kosti drgniti druga ob drugo, vendar se sčasoma sklep med seboj zaraste oz. spoji v celoto.Zaraščen sklep ne omogoča nobenega gibanja oz. premikanja ter ne povzroča bolečin. Kakšni so simptomi pri disfunkciji medeničnih sklepov? Najpogostejši simptomi pri težavah s sakroiliakalnimi sklepi so bolečine. Bolečine lahko občutimo v spodnjem delu križa, v območju kolkov, trtice ali dimelj ter stegen. Bolečina je običajno močnejša, ko stojimo ali se gibamo ter popusti, ko se uležemo. Bolečina lahko povzroči pekoč občutek v sakralnem predelu ter togost oz. “zategnjenost“. Diagnoza disfunkcije križničnih sklepov Prvi korak k pravilni diagnozi je pogovor z zdravnikom, kateri bo z vprašanji poskušal ugotoviti kaj je vzrok vašim bolečinam.S posebnimi položaji vaših kolkov in nog ter pritiski prstov na določene predele telesa v sakralnem območju, lahko zdravnik dokaj natančno ugotovi vzrok bolečin.V kolikor se zdravnik odloči za natančnejšo preiskavo, vas bo napotil na rentgensko slikanje kolkov ( FLUOROSKOP) ali CT slikanje križnice ter ledvenega predela hrtenice. Rentgensko ali CT slikanje lahko pokaže tudi ali sta sklepa med seboj zaraščena. V kolikor rengen ali CT ne dasta zadovoljivih reztultatov, nas lahko zdravnik napoti na magnetno resonanco -MRI, ki natančno pokaže za kakšno vrste okvare gre. MRI nam pokaže tudi stanje okoliških mehkih tkiv ter vezi. S takšnim slikanjem je mogoče ugotoviti vnetje sklepa ter odvečno tekočino v sklepu, ki nastane kot posledica vnetja.Pogosto je najuspešnejši pristop k ugotovitvi vzroka bolečine blokada v medeničnem sklepu. Kot blokada je mišljen anestetik in steroid v injekciji, katerega zdravnik aplicira v sklep. Z blokado omrtviči testiran predel ter posledično, zaradi izginotja bolečine, ugotovi izvir bolečin. To stori pod rentgenom tako, da ob iniciranju točno vidi kam je zapičil iglo.Omenjeno testiranje lahko za nekaj časa odpravi bolečino, ki smo jo občutili. Bolečina lahko izgine tudi za nekaj dni ali tednov -odvisno od obsežnosti obolenja. Zdravljenje križno-medeničnih sklepov Kot smo že omenili, lahko postavimo diagnozo ter hkrati začasno odpravimo bolečino z blokado v sakralni sklep. Blokado vam lahko zdravnik aplicira 3x na leto. Poleg blokade obstajajo tudi učinkovita protivnetna zdravila, katera lahko jemljemo daljše obdobje.Včasih nam zdravnik lahko predpiše tudi uživanje Steroidov za krajše obdobje saj Steroidi zavirajo vnetje.Bolečine v sakralnem predelu so največkrat povezane s preveč ali nič gibanja, zato nam lahko zdravnik pokaže različne krepilno-stabilizacijske vaje, katere pripomorejo k zmanjšanju bolečine. Pri lajšanju bolečin nam lahko (odvisno od vzroka bolečin v sklepu) pomaga tudi raztezanje sklepov križnice.Obstaja več različnih pripomočkov za raztezanje spodnjega dela hrbtenice. Raztezanje izvajajte na začetku z občutkom (kontrolirano počasi). http://www.natego.si/si/natego-horizontal-posteljni-natezni-pripomocek-odpravi-bolecine-v-krizu-i109.shtml http://www.natego.si/si/mize-za-raztezanje-g85.shtml K zmanjšanju bolečin pripomorejo tudi sakralni pas, ki „fiksira“ medenični predel, ter različne raztezalne vaje (joga, pilates).V kolikor nam zgornji pristopi ne omilijo bolečin, se lahko zdravnik odloči za operacijo. Pod operacijo je mišljeno medsebojno fiksiranje sklepa oz. fuzija sklepa tako, da sklep ni več gibljiv temveč se kosti med seboj zarastejo. Pri tem kirurg predhodno odstrani poškodovani hrustanec na sklepu ter nato z vijaki poveže oz. fiksira sklep, ki se nato sčasoma zaraste. Ali lahko upočasnimo napredovanje bolezni? Bolezen lahko upočasnimo oz. omilimo z zgoraj omenjenimi injekcijami in zdravili. Poleg zdravil je priporočljivo zdravo življenje ter odprava odvečnih kilogramov.Odsvetujejo se športi, pri katerih se pojavljajo dinamične-trenutne obremenitve medeničnega predela (tek, borilne veščine...). Odsvetujejo se dela, pri katerih prenašamo večjo težo. Povzeto in prevedeno iz Ameriške spletne strani: www.medicinenet.com

OTRDELOST, ZATEGNJENOST V VRATU
2013-07-03 11:48:20
Bolečina v vratu je običajno posledica preobremenjenih mišic ali pa je pokazatelj drugih razvijajočih se težav Občutek bolečine v vratu (zateglosti, „vnetja- heksenšus“, nelagodje) je lahko posledica prisilne drže. Predvsem se lahko pojavi pri delih, ki jih ne delamo redno npr. barvanje stropa ali pa pri tistih poklicih, kjer je prisilna drža vsakodnevna rutina npr. pleskarji. Pripomočki pri bolečinah v vratu Že v prejšnjih prispevkih je bilo prikazano katere mišične skupine sodelujejo pri težavah, ki se pojavljajo kot otrdelost-bolečina v vratu. Vedeti je potrebno, da je lahko glavobol posledica zakrčenosti-vnetja določene mišične skupine, vendar pa je glavobol lahko simptom resnejših obolenj kot je meningitis, sploh, če je prisotna vročina. Prav tako so v vratu prisotne žleze in bezgavke, ki ob vnetju oz. drugih obolenjih kažejo znake zateglosti – bolečine v vratu. Zato je smiselen posvet pri zdravniku, kadar obstaja najmanjši sum, da ne gre za preobremenitev mišic. Preobremenitev mišic lahko vodi v slabo držo ali pa ima slaba drža za posledico bolečino v vratu. Ker je spremenjena statika in obremenitev mišic se le te prilagajajo spremembam . Poleg mišic se spreminjajo tudi druge strukture v vratu skupaj pa imajo za posledico nastanek artroze ali obraba sklepa med vretenci. Težave v vratu so lahko tudi posledica zdrsa medvretenčne ploščice (hernija disci), ki pa je običajno bolj jasna (hujša bolečina) in je zato tudi potrebna takojšnja zdravniška obdelava. Pri bolečinah-zateglosti v vratu si lahko pomagamo že z enostavnimi koraki, kot je prekinitev enostranske obremenitve mišic vratu, uporaba toplote z rahlo masažo in razbremenitvijo predvsem pa z pravilno držo. Z razgibavanjem- telovadbo za vratno muskulaturo lahko pričnemo takoj, ko nam popusti akutna bolečina. Vedno pričnemo z nizko intenzivnostjo, ki jo s časom povečujemo. Vedeti moramo, da lahko tudi pretiravanje z vadbo ali nepravilna tehnika razgibavanja vodi v boleč vrat. ž http://www.natego.si/si/univerzalna-grelna-blazina-za-telo-baurer-hk-55-i124.shtml http://www.natego.si/si/termofor-hladilna-vrecka-i155.shtml Povzeto po: www. neckosutions ....

Antidekubitusna postelja , antidekubitusna vzmetnica , blazina proti preležaninam ,
2013-03-18 09:47:45
Članek je namenjen temu, da vas lažje obvestimo o novosti na tržišču! Razprave in raziskave o bolečinah v križu in preležaninah so razkrile, da vzrok največkrat tiči v neprimerni vmetnici oz postelji . Na tržišču je prisotna „poplava“ antidekubitus blazin in postelj z nastavljivim dnom vendar se nemalokrat zgodi, da oseba z bolečinami v hrbtenici ter preležaninami ne najde zadovoljive rešitve svojih težav v novi blazini proti preležaninam. Bolečine v križu v povezavi z antidekubitusno vzmetnico so nemalokrat posledica neprestane idealne lege hrbtenice. Ker se antidekubitusne blazine na tržišču kaj malo razlikujejo med seboj , smo v našem podjetju razvili vložek za stol , ki mu ni para na svetovnem tržišču.........,. Na spodnji povezavi vam podrobno predstavljamo ležišče NATEGO StiroStar, ki je blazina katere namen ni idealen položaj hrbtenice temveč sedenje brez bolečin ! http://www.natego.si/si/blazina-proti-bolecinam-v-zadnjici-antidekubitus-blazina-blazina-proti-prelezaninam-i226.shtml

Poškodbe vratu ter mehkih tkiv, vzorci pojavljanja bolečin ter zdravljenje
2013-03-07 13:57:59
Vsako poškodbo vratu, kot je npr. nenadno zanihanje z glavo, naj oceni zdravnik. Prav tako se na zdravnika obrnite v primeru, da niste sigurni kaj se z vami dogaja. Predvsem pa ta navodila niso namenjena tistim poškodbam, kjer so bile prisotne velike sile. Na splošno velja za poškodbe mišic in mehkih tkiv, da je proces enak kot, če bi urezali v prst. Ko je tkivo kot je mišica poškodovano (kot je to pri poškodbi vratu) se v njej pojavi krvavitev (večja ali manjša) in z njo bolečina. Ko se krvavitev ustavi se prične celjenje in na mestu poškodbe se pojavi brazgotina. Brazgotinsko tkivo je slabše raztegljivo, bolj občutljivo in ni tako odporno kot normalno tkivo. Takoj po poškodbi ne uporabljajte toplote za lajšanje bolečin, ker se po poškodbi najprej pojavi oteklina in bolečina, kar pa je že znak vnetja in v tem primeru lahko toplota škodi. Uporabljajte hladne obkladke dokler oteklina ne oplahne, vendar ne pretiravajte. Pazite, da ne naredite omrzline- pod vrečko z ledom vedno dajte nekaj tkanine. Izogibajte se nenadnim temperaturnim spremembam. Pomembno je tudi vedeti, da mišice zelo hitro oslabijo, če jih ne uporabljamo. Zato je potrebna takojšnja aktivacija mišic, ko ni več otekline in močne bolečine, saj s tem zmanjšujemo nastanek brazgotin in omejimo nastanek kroničnih bolečin v vratu. Mišice so namreč zelo dobro prekrvavljene in se hitreje odzovejo na poškodbe kot so kite, vezi in sklepni hrustanec. Ko se vnetje umiri se lahko poleg toplote uporablja tudi masaža in izvaja različne vaje za krepitev vratnih mišic. Prav tako lahko uporabljate tudi opornice za vrat, ki delujejo bolj pasivno in vrat razbremenjujejo. Vsi ti ukrepi zmanjšujejo brazgotinjenje tkiva in s tem težave, ki so posledica poškodbe. Mišice vratu imajo določene vzorce bolečine, ki lahko izvirajo iz napetosti v mišici. Prav tako imajo živci svoj vzorec pri pojavljanju bolečine (skica spodaj) . Bolečina se lahko pojavi tudi zaradi samih fasetnih sklepov v vratni hrbtenici, ki se tudi kaže v posebnem vzorcu. Pri poškodbi vratu so torej lahko poškodovana različna tkiva in se zato lahko tudi simptomi oz. lokacija bolečine prekrivajo. Mišice se običajno hitro zdravijo ker so zelo dobro oskrbljene s krvjo. Krvavitev se običajno pojavi ko mišico nategnemo, takrat se lahko pojavi bolečina v samo določenem delu vratu (glej desno sliko ) ni pa to pravilo. Zdravljenje nategnjene mišice traja običajno 3 tedne, čeprav je lahko tudi daljše predvsem pri obsežnih poškodbah ali pri prehitrem ponovnem obremenjevanju poškodovane mišice. Tudi kosti se zaradi dobre oskrbe s krvjo zacelijo relativno hitro. Preprost zlom se zaceli v 5-6 tednih. Vezi in kite so sestavljene iz debelih vlaknastih struktur, ki nimajo dobre prekrvavitve in se zato tudi slabše celijo-6 do 8 tednov. Če so kite pretrgane je običajno potreben operativni poseg. Prav tako je lahko okrevanje daljše, tudi nekaj mesecev pri hudem natrganju kite. Pri poškodbi hrustanca oz. hrustančne ploščice je tudi lahko potrebna operacija, sicer traja okrevanje približno 3-6 mesecev. Kako ravnati v primeru poškodbe vratu se lahko pozanimate pri fizioterapevtu ali zdravniku. Običajno se po prenehanju hude bolečine svetuje izvajanje enostavnih vaj doma za izboljšanje gibljivosti. Take vaje pa so priporočljive za zdrave osebe in za tiste, ki so jim ostale bolečine po poškodbi. Važno je, da ne pretiravate in vedno delate le do bolečine, brez sunkovitih gibov. Vaje se izvajajo nežno z aktivno rotacijo vratu od nevtralnega položaja glave. Rotacijo izvedemo z glavo proti rami in se izvede 10x v eni smeri in nato ponovno iz nevtralnega položaja še 10x v drugi smeri. Vaje se lahko izvedejo vsako polno uro), v sedečem, stoječem ali celo ležečem položaju, odvisno od osebe kaj ji odgovarja. Če vam vaje povzročajo nelagodje jih ne prenehajte izvajati, pač pa omejite intenzivnost in število ponovitev. Bolečine v nadlakti in parestezije (spremenjen občutek, lahko tudi mravljinci) pri bolnikih s poškodbo vratu so lahko posledica zaradi prizadetosti živčnega tkiva. Rotacija glave (vratu) v nasprotni smeri, kot je prisotna bolečina lahko pomaga pri preprečevanju brazgotinjenja tkiva in s tem aktivaciji-premika živčne strukture. Rotacije se izogibamo pri poškodbah upogibanja glave naprej (fleksija) in stranskim pripogibom vratu (lateralna fleksija), ker so lahko poškodovane strukture tilnika. Obstaja veliko dejavnikov, ki lahko naredijo škodo v področju vratu. Tu je bil prikazan majhen delček v proces samopomoči, kakšni so vzorci bolečine, pri prizadetosti posameznih tkiv in navodila za zgodnjo mobilizacijo kjer je to seveda priporočljivo. Povzeto in dosegljivo na: http://www.necksolutions.com/neck-injury.html

Šport in bolečina v križu
2013-03-07 09:00:23
Športna vadba lahko vsebuje dejavnike tveganja za razvoj nekaterih bolezenskih stanj ledvene hrbtenice, ki se pojavljajo v odvisnosti od jakosti in števila ponavljanj aktivnosti. Tako so na primer pri športnikih, ki so se dlje časa in bolj intenzivno ukvarjali s športno vadbo, ugotovili večjo pogostost pojavljanja degenerativne bolezni medvretenčnih ploščic in spondilolisteze. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da so bolečine v križu redkejše pri osebah, ki se rekreativno ukvarjajo s športom. Pojav bolečine v križu pri športniku zahteva sistematični pristop za postavitev diagnoze in uvedbo najprimernejšega načina zdravljenja. Epidemiološke študije kažejo, da je bolečina v križu zelo pogosto obolenje, ki prizadene 90 odstotkov prebivalstva razvitih delov sveta. Povezujejo jo z določenimi vedenjskimi vzorci, na primer telesno neaktivnostjo, kajenjem, sedenjem in prejemanjem socialnih nadomestil. V nasprotju s splošno populacijo so športniki fizično bolje pripravljeni, bolje razgibani in imajo višji prag za bolečino. Po drugi strani športniki izpostavljajo hrbtenico večjim obremenitvam in slabo prenašajo omejitve aktivnosti. Po splošnih ocenah čuti bolečine v križu okoli 30 odstotkov športnikov. Navedeni odstotek je različen glede na posamezno športno zvrst. Bolečino v križu tako čuti 11 odstotkov gimnastikov in kar 50 odstotkov igralcev nogometa. Za posamezno športno zvrst je značilen tudi tip poškodbe, ki povzroča bolečino v križu. Tako je na primer izboklina (hernija) medvretenčne ploščice najpogostejša med dvigovalci uteži, degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic in spondiloliza med gimnastiki, poškodbe ledvene hrbtenice pa so najpogostejše med igralci hokeja. Podobno kot za splošno populacijo velja tudi za športnike, da natančen izvor bolečine v križu ni določljiv na prvi pogled. Potrebni so torej natančna anamneza, popoln klinični pregled in ustrezne slikovne diagnostične preiskave. Večina športnikov z bolečino v križu ugodno odgovori na zdravljenje s počitkom in zdravili, ki jim sledi ustrezna fizikalna terapija. Le v primeru vztrajanja bolečin je včasih potrebno operacijsko zdravljenje. DEJAVNIKI TVEGANJA Med dejavniki tveganja za pojav bolečine v križu pri športnikih so predhodna bolečina v križu, omejena gibljivost ledvene hrbtenice, slabša telesna pripravljenost, prekomerna ali ponavljajoča se preobremenitev, nepravilna tehnika športne vadbe in nenadno povečanje stopnje telesne vadbe. Med športniki, ki so že čutili bolečine v križu, je bila verjetnost ponovne bolečine v križu v naslednjem letu trikrat pogostejša kot pri športnikih, ki bolečine v križu niso čutili še nikoli. Raziskava z magnetno resonanco (MR) je odkrila bistveno pogostejše bolezenske spremembe na ledveni hrbtenici pri gimnastičarkah, izpostavljenih ponavljajočim se obremenitvam, kot pri plavalkah, pri katerih takšne obremenitve ne nastopajo. Bolečine v križu so bile bolj pogoste pri tistih gimnastičarkah, ki so se s tekmovalnim športom ukvarjale na višjem nivoju, kar govori v prid ugotovitvam, da je hrbtenica občutljiva za ponavljajoče se preobremenitve v odvisnosti od njihove količine. ANATOMIJA Poenostavljeno lahko hrbtenico primerjamo s stebrom valjev (telesa vretenc), povezanih s hrustančnimi vmesniki (medvretenčne ploščice, diski). Telo vretenca ima zadaj močna parna izrastka (pedikla), ki tvorita stranski steni hrbteničnega kanala ter se zadaj združita v navzad usmerjen trnasti izrastek (spinozus). Iz pediklov izraščata na vsako stran prečna izrastka (transverzusa), navzgor oziroma navzdol pa molita nastavka za parna fasetna sklepa. Navedena sklepna nastavka sta med seboj premoščena z vmesnim delom, ki se imenuje pars interarticularis ali kratko pars (slika 1). Po dva fasetna sklepa skupaj s pripadajočim diskom tvorita trinožno strukturo. Dve sosednji telesi vretenc s pripadajočima fasetnima sklepoma in medvretenčnim diskom sestavljata en vertebrodinamični segment. Trinožna zgradba daje ledveni hrbtenici njeno notranjo stabilnost. Zunanjo podporo omogočajo hrbtenične in trebušne mišice, ki jih lahko primerjamo z jambornimi vrvmi jadrnice, ki držijo jambor pokonci. Poleg vzdrževanja oblike omogočajo notranji in zunanji stabilizatorji upogibe in rotacije hrbtenice v številnih smereh. Slika 1. Stranski rentgenski posnetek petega ledvenega vretenca (L5). S puščico je označena spondilolitična poka med zgornjim in spodnjim sklepnim nastavkom (pars interarticularis). MIŠIČNO-VEZIVNE POŠKODBE Pretegi so definirani kot raztezne poškodbe mišičja, zvini kot raztezne poškodbe vezi. Tovrstne poškodbe so pogosto vzrok za bolečino pri športnikih. Diagnozo postavimo z izključevanjem. Mišično-vezivne poškodbe nastanejo zaradi prevelikega delovanja sile. Kadar sila preseže natezno trdnost specifične strukture, lahko pride do trganja. Do poškodb te vrste pogosto pride tudi ob ponavljajočih se obremenitvah, saj meja vzdržljivosti pada z utrujenostjo. Odgovor na takšno poškodbo je lahko vnetje, ki povzroča bolečino in mišični spazem. Športnik z akutno bolečino v križu zaradi mišično-vezivne poškodbe ima običajno lokalizirano bolečino, ki je izrazitejša ob določenih gibih, in nima nevroloških izpadov. Pri klinični preiskavi pogosto naletimo na mišični spazem. Bolečina je najizrazitejša prvih 24 do 48 ur in nato počasi popušča. Slikovna diagnostika nam pomaga izključiti druge vzroke težav in je ob mišično-vezivnih poškodbah običajno negativna. Zdravljenje temelji na kratkotrajnem počitku. Športnika je treba poučiti o pravilni posturalni mehaniki (sedenje, vstajanje iz ležečega položaja, dvigovanje bremen), da bo brez dodatnih poškodb zmogel vsakodnevna opravila. Točkasto bolečnost uspešno lajšamo s krioterapijo, ki poleg analgetičnega ponuja takojšnji protivnetni učinek. Aplikacija toplote ugodno sprošča mišične spazme in lajša bolečino. Transkutana električna živčna stimulacija (TENS) in diatermija s kratkimi valovi lahko nekaterim bolnikom ublažita simptome, čeprav nimata dokazanega dolgoročnega učinka. Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR) zagotavljajo analgetični in protivnetni učinek. Učinkovitost mišičnih relaksantov v študijah ni bila potrjena, kar ob pogostih neželenih učinkih (prekomerna sedacija) omejuje njihovo uporabno vrednost. Poleg napotkov športniku, kako naj kljub relativnemu počitku ostane v dobri telesni kondiciji, se dolgoročno osredotočimo na preprečevanje ponovnih poškodb. HERNIJA Hernija medvretenčnega diska nastane, kadar se jedro medvretenčne ploščice (nukleus) izboči skozi razpoko v zunanjem fibroznem obroču (anulusu) navzad proti hrbteničnemu kanalu. Pogostost pojavljanja diskalnih herniacij v odvisnosti od športnih aktivnosti ni znana. Nekatere študije sicer nakazujejo možnost pogostejšega pojavljanja hernij med petim ledvenim (L5) in prvim križničnim (S1) vretencem pri športnikih v primerjavi z nešportniki, vendar jih obsežnejše populacijske študije niso potrdile. Hernija medvretenčne ploščice običajno sprva povzroči bolečino v križu, ki je posledica raztrganja zunanjega oživčenega fibroznega obročka. Kmalu se ji pridruži bolečina vzdolž spodnje okončine, ki je znak draženja živčnih korenin. Klasični športnik s hernijo medvretenčne ploščice toži torej o bolečini v spodnji okončini, ki je izrazitejša ob pripogibanju, napenjanju (kašljanju) in se izboljša v ležečem položaju. Najpogosteje pride do herniacije ledvenega diska med četrtim (L4) in petim ledvenim vretencem ter med petim ledvenim in prvim križničnim vretencem; skupno predstavljata navedena nivoja več kot 90 odstotkov simptomatskih ledvenih diskalnih herniacij. Znake koreninske prizadetosti iščemo z nevrološko preiskavo. Bolniki z diskalno herniacijo v višini L4/L5 (koreninska okvara pete ledvene korenine) imajo šibkejšo moč dorzifleksije stopala, prstov in palca (težko hodijo po petah) in imajo slabši občutek po palčevi strani stopala. Bolniki s prizadetostjo prve križnične korenine (herniacija v višini L5/S1) imajo slabšo moč plantarne fleksije stopala (ne zmorejo hoje po prstih), spremenjen občutek po zunanji strani stopala in oslabljen ali ugasel ahilov refleks. Najbolj specifičen znak za diskalno herniacijo je preizkus dviga iztegnjene spodnje okončine od podlage pri na hrbtu ležečem bolniku, ki povzroči reprodukcijo bolečine zaradi natega živčnih struktur preko izbokline na medvretenčni ploščici. Redek, a pomemben vzrok za bolečino v križu je sindrom konjskega repa, za katerega so značilni sedlasta motnja občutka v mednožju, motnja odvajanja vode in blata ter znaki okvar spodnjih ledvenih korenov. Povzroča ga večja centralno ležeča diskalna herniacija. Športnik z akutno diskalno herniacijo potrebuje večtedenski počitek. Kombiniramo ga z jemanjem nesteroidnih protivnetnih zdravil. Ko akutna bolečina prične popuščati, uvedemo program fizioterapije s poudarkom na trakcijah. Klinično diagnozo najlažje potrdimo z magnetno resonanco. Naravni potek bolezni je ugoden, večina težav postopoma izzveni. Zmanjšanje bolečin je posledica resorpcije izbokline in posledično manjšega koreninskega draženja. Primeri, ko je indicirano zgodnje operacijsko zdravljenje športnikov s hernijo diska, so sindrom kavde ekvine, progresivno popuščanje mišične moči in nevzdržna bolečina. Rezultati diskektomije so večinoma dobri, po enem letu lahko dober rezultat zdravljenja pričakujemo v 85 do 90 odstotkih primerov. Podobno dobri so tudi rezultati operacijskega zdravljenja hernij pri športnikih. V neki raziskavi, ki je obravnavala olimpijske tekmovalce, so se ti vrnili na športne poljane po povprečno petih mesecih. Degeneracija medvretenčne ploščice lahko vodi v bolečino v križu. V z magnetno resonanco podprtih raziskavah so ugotovili statistično značilno pogostejše pojavljanje degenerativnih sprememb v spodnjih torakalnih in lumbalnih medvretenčnih ploščicah med gimnastiki v primerjavi z nešportniki. Bolezensko dogajanje je bilo pogostejše med profesionalnimi igralci odbojke kot med profesionalnimi plavalci. Degeneracija ledvenega diska povzroča bolečino v križu, ki lahko izžareva v sedali in je izrazitejša med pripogibanjem in drugimi obremenitvami fleksijskega tipa, lahko pa popusti med iztegnitvenimi aktivnostmi. Nativni rentgenski posnetki lahko pokažejo izgubo višine medvretenčnega prostora. Jasnejšo sliko o bolezenskem dogajanju dobimo s preiskavo ledvene hrbtenice z magnetno resonanco. Zdravljenje športnikov z diskogeno bolečino je v prvi vrsti neoperativno. Bolnike seznanimo z večinoma samoomejitveno naravo bolezni. V začetni fazi svetujemo športno pavzo, tako glede treningov kakor tudi tekmovalne aktivnosti. Bolečine najuspešneje lajšamo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. Uporaba križnih pasov se ni izkazala za učinkovito. Po umiritvi akutne simptomatike vzpodbujamo bolnike k ponovni pridobitvi gibljivosti s pasivnimi in aktivnimi razteznimi vajami. Tem vajam sledijo izometrične vaje za trebušne in iztegovalne mišice hrbta. Nadaljujemo z zahtevnejšimi vajami za pridobivanje mišične moči in koordinacije. V zaključni fazi dodamo za šport specifične vaje. Kirurško zdravljenje v smislu zatrditve prizadetega segmenta ledvene regije je za športnika slaba izbira, zato se zanj odločimo le v primerih, ko vse druge možnosti zdravljenja odpovedo. Operacijsko zdravljenje degenerativne bolezni medvretenčnega diska ima namreč manj predvidljive rezultate kot zdravljenje zaradi diskalne hernije. Poleg tega zahteva daljšo pooperativno rehabilitacijo, ki jo večina športnikov slabše prenaša. Večinoma uporabljamo tehniko medtelesne (interbody) zatrditve hrbtenice (fuzija), saj bolečina izvira v izrabljeni medvretenčni ploščici. V začetnih fazah bolezni se nadejamo boljših rezultatov zdravljenja z novejšimi dinamičnimi fiksacijskimi postopki, ki so manj invazivni in razbremenijo disk, omogočajo pa nekaj nadzorovane gibljivosti. Naslednjo možnost predstavlja vstavitev umetnih medvretenčnih ploščic (diskalnih endoprotez), vendar tudi rezultati tovrstnega zdravljenja pri športnikih še niso bili ovrednoteni. SPONDILOLIZA IN SPONDILOLISTEZA Spondiloliza pomeni prekinitev kostne zveznosti v pars interarticularis vretenca. Nikoli se ne pojavlja pri novorojenčkih in otrocih, preden ne shodijo. Incidenca spondilolize pri 2- do 6-letnih otrocih znaša 3 odstotke, pri 5- do 7-letnikih je enaka kot pri odraslih (6 odstotkov), pri športnikih pa se giblje med 15 in 20 odstotki. Večina defektov prizadene peto ledveno vretence (90 odstotkov). V višjem odstotku srečamo to bolezensko stanje pri športnikih, ki izvajajo ponavljajoče se hiperekstenzijske aktivnosti, na primer pri potapljačih (63 odstotkov), gimnastikih (33 odstotkov) in napadalcih rugbyja (33 odstotkov). Kombinacija ponavljajočih se osnih preobremenitev v iztegnjenem položaju hrbtenice lahko postopoma povzroči zlom zaradi utrujenosti materiala (kostnine) v predelu pars, spondilolizo ima 36 odstotkov dvigalcev uteži. Pri nekaterih bolnikih se postopoma pojavi spondilolisteza, tj. zdrs višjega vretenca navzpred glede na nižjega. V večini primerov bolniki ne čutijo večjih težav, dolgotrajna bolečina se pojavi pri okoli 13 odstotkih bolnikov. Običajno tožijo o bolečini v križu, ki se poveča ob aktivnostih. Pri hoji so okornejši in hodijo s krajšimi koraki zaradi spazma upogibalk kolena. V primerih izrazitejše spondilolisteze tipamo med trnastima izrastkoma zamaknjenih vretenc bolečo stopničko. Pogosta je koreninska okvara pete ledvene korenine, ki je utesnjena v svojem poteku pod vnetim in zadebeljenim tkivom v predelu pars interarticularis. Pri diagnostiki si pomagamo z nativnimi rentgenskimi posnetki, ki jih dopolnimo še s polstranskimi in funkcionalnimi posnetki za dokaz defekta v pars (ovratnica terierja) oziroma nestabilnosti. Za natančnejšo opredelitev opravimo še kostno scintigrafijo, računalniško tomografijo (CT) in magnetnoresonančno tomografijo. Skeletno nezrele bolnike, pri katerih radiološko in/ali scintigrafsko odkrijemo svežo ali aktivno okvaro, zdravimo z imobilizacijo. Največkrat uporabljamo torakolumbosakralni mavčev steznik, ki ga bolniki zamenjajo v štiri- do šesttedenskih presledkih, sicer pa ga nosijo tri do štiri mesece. Steznik, predelan na odvzem, bolniki nato postopoma opuščajo. Imobilizaciji sledi nekaj mesecev trajajoča rehabilitacija, med katero krepimo mišičje trupa in medenice ter vzdržujemo kardiorespiratorno zmogljivost. Če bolečina ne popusti ali se pri športni aktivnosti ponovno pojavi, svetujemo trajno spremembo aktivnosti ali operativno zatrditev defekta. V primeru spondilolisteze sanacija defekta brez kirurškega zdravljenja ni več mogoča. V fazi bolečin omejimo telesno aktivnost in pričnemo z razteznimi vajami za upogibalke kolena. Ko se bolečina umiri, dodamo vaje za krepitev mišičja trupa in medeničnega obroča. Športno aktivnost dovolimo, kadar zdrs ne presega 50 odstotkov širine telesa vretenca in bolniki nimajo znakov koreninskega draženja. Mladostnike radiološko kontroliramo v šest- do dvanajstmesečnih presledkih. Operativno zatrditev (fuzijo »in situ«) svetujemo, kadar je bolečina prisotna kljub zdravljenju več kot šest mesecev, kadar zdrs napreduje in kadar se pojavijo nevrološki izpadi. V primerih, ko zdrs presega 50 odstotkov širine telesa vretenca, svetujemo skeletno nezrelim bolnikom zatrditev z redukcijo zdrsa ob sočasni sprostitvi živčevja, kadar so prisotni nevrološki izpadi. Najustreznejše zdravljenje za simptomatske skeletno zrele bolnike s težjo stopnjo spondilolisteze in degeneracijo medvretenčnega diska je prav tako zatrditev prizadetega vertebrodinamičnega segmenta. Opisane so številne operativne tehnike, dobre izkušnje imamo s kombinirano posterolateralno in medtelesno zatrditvijo s presadkom mečnice ob uporabi transpedikularnega notranjega fiksatorja (slika 2). Slika 2. Stranski rentgenski posnetek stanja po operacijskem zdravljenju spondilolitične spondilolisteze petega ledvenega vretenca. S puščico je označen presadek mečnice po medtelesni zatrditvi in učvrstitvi s transpedikularnim notranjim fiksatorjem. Bolečina v križu pri športniku je lahko povzročena s spektrom najrazličnejših bolezenskih stanj, ki segajo od pogostih in prehodnih težav zaradi mišično-vezivnih pretegov do spondilolisteze. Bolnikova starost, natančna anamneza, klinični pregled, slikovna diagnostika in razumevanje za posamezno vrsto športa specifične biomehanike nam omogočajo postavitev pravilne diagnoze in začrtanje poti za čim prejšnje okrevanje. Doc. dr. Samo K. Fokter, dr. med., spec. ortopedOddelek za ortopedijo in športne poškodbeSplošna in učna bolnišnica Celje Vir: Vita, December 2007

Operacija hrbtenice L5 - S1
2013-03-06 14:50:51
Učinek isti, neželenih posledic manj V celjski splošni bolnišnici so se zdravljenja hude in kronične bolečine v križu lotili s povsem novo metodo. Pri operaciji ni poškodb mišičja, manj je brazgotin, izguba krvi je minimalna, bivanje v bolnišnici pa je veliko krajše. Huda in kronična bolečina v križu je največkrat posledica iztrošenosti ene ali več medvretenčnih ploščic ali diskov, ki čvrsto, vendar gibljivo povezujejo med seboj hrbtenična vretenca. Zdravljenje te hude bolečine je pogosto velik problem, saj jo je mogoče odpraviti le z operativno zatrditvijo bolečega hrbteničnega segmenta. Ko z diagnostičnimi postopki operaterji ugotovijo, kateri disk povzroča nevzdržno bolečino, ga lahko nadomestijo z umetnim ali pa vretenci med seboj negibljivo povežejo in boleči del hrbtenice tako zatrdijo. V celjski splošni bolnišnici pa so se zdravljenja hude in kronične bolečine v križu lotili s povsem novo metodo. Ta kirurgu omogoča, da doseže enak učinek zdravljenja z manj invazivnim postopkom, ki ne povzroča brazgotinjenja in pri katerem je »postranska« škoda, nastala zaradi posega, zelo majhna. UMETNI DISK Prednosti nove metode zdravljenja kronične bolečine v križu je za Delo podrobno pojasnil doc. dr. Samo K. Fokter, predstojnik ortopedskega oddelka v Splošni bolnišnici Celje in predsednik združenja ortopedov pri Slovenskem zdravniškem društvu, ki se je metode naučil na Nizozemskem pri nevrokirurgu dr. Dicku Zeilsti; certifikat o pridobljenem znanju je pridobil decembra lani. »Prednost nove metode zatrditve je v njeni majhni invazivnosti,« razlaga dr. Fokter in poudarja, da pri klasičnem načinu zatrditve ledvene hrbtenice (PLIF) poseg opravijo s tako imenovanim zadnjim pristopom. Pri njem je treba skozi najmanj deset centimetrov dolg kožni rez od hrbtenice odluščiti mišice in skozi hrbtenični kanal z odmikanjem hrbtnega mozga odstraniti propadlo medvretenčno ploščico, vstaviti s kostnimi presadki napolnjeni kovinski kletki, v sosednji vretenci zavijačiti močne vijake, jih povezati z vzdolžnima palicama in priložiti kostne presadke. KLASIČNI NAČIN ZATRDITVE »Zaraščanje takšne zatrditve traja od tri do šest mesecev. V tem času bolniki niso sposobni za delo. Zaradi brazgotinjenja v odluščenih mišicah in okoli hrbtnega mozga rezultat zdravljenja ni vedno predvidljiv. Kadar pa poskušamo do hrbtenice - da bi prizadeti segment zatrdili (ALIF) ali vstavili endoprotezo - dostopati s sprednje strani, torej skozi trebuh, so za operaterje problematične velike žile, ki jih je treba med postopkom umikati, pa tudi drobni živci, ki nadzorujejo nekatere spolne funkcije in jih lahko poškodujemo.« KLASIČNI NAČIN ZATRDITVE V čem pa je nova metoda, imenovana AxiaLIF, tako inventivna? »Celotna operacija poteka pod stalnim nadzorom rentgenskega ojačevalca. Topo vodilno iglo uvedemo tik ob vrhu trtice skozi le 1,5-centimetrsko ranico in se v prostoru med debelim črevesom in križnico, kjer ni nobenih anatomsko pomembnih struktur, 'prikrademo' do njenega zgornjega dela (segment S1). Skozenj, skozi center medvretenčne ploščice in telo petega ledvenega vretenca (L5) nato zabijemo ostro vodilno iglo, preko katere izvrtamo vrtino za močan aksialni vijak. Skozi vrtino nato najprej s posebnimi jeklenimi noži izrežemo in z žičnimi ščetkami počistimo ostanke propadle medvretenčne ploščice, zatem prostor izpolnimo s kostnimi presadki in sintetičnim kostnim nadomestkom, končno pa v vrtino zavijačimo še aksialni vijak. Običajno skozi dodatni centimetrski kožni rez uvijemo še dva vijaka za učvrstitev fasetnih sklepov L5-S1, s čimer dosežemo povsem togo konstrukcijo.« V čem opisana operacija pomeni novost v slovenskem prostoru? Kaj prinaša bolnikom? »Opisana operacija oziroma metoda, ki jo uvajajo tudi na Ortopedski kliniki v Ljubljani, o izkušnjah z njo pa bomo podrobno govorili na kongresu slovenskega vertebrološkega združenja aprila letos, je novost v slovenskem zdravstvenem prostoru zato, ker jo je mogoče opraviti po manj invazivnem postopku. Je pa zanimanje zanjo povsod po svetu zelo veliko. Klasična operacija, kot smo jo izvajali doslej, je namreč pogosto povzročila brazgotinjenje in s tem povezane bolečine ter otrdelost hrbtenice. Pri novi metodi teh posledic ni, saj se hrbtnega mišičja niti ne dotaknemo. Do bolnikov je nova metoda vsekakor prijaznejša, ker povzroči bistveno manj neželenih stranskih učinkov: brazgotine po operaciji so precej manjše, izguba krvi minimalna, opazno manjša je tudi potreba po lajšanju pooperativne bolečine, zato traja hospitalizacija le nekaj dni. Poleg tega se lahko bolniki že zelo zgodaj vrnejo na delo, saj med posegom ne poškodujemo mišičja, tako da ni potrebna daljša rehabilitacija.« Koliko teh operacij ste že opravili? »Doslej smo operirali dve bolnici in obe zelo dobro okrevata. V domačo oskrbo sta odšli že drugi dan po operaciji. Pri kontrolnem pregledu po šestih tednih sta bili obe zelo zadovoljni. Stopnjo bolečin v križu, ki sta jo na desetstopenjski lestvici pred posegom označili z osem oziroma devet, sta ob kontroli označili z nič oziroma ena. Tudi številni drugi kazalci uspeha zdravljenja, ki jih spremljamo, kažejo na hitro in izrazito izboljšanje. Pri tem pa se zavedamo, da gre le za dve bolnici in kratko opazovalno dobo, zato moramo na zanesljivejše dolgoročne rezultate še počakati.« Koliko tovrstnih operacij pa že načrtujete? »Pričakujem, da bo takšnih bolnikov v naši regiji od pet do deset na leto, saj je opisano metodo mogoče uporabiti le pri zdravljenju hude in kronične bolečine v zadnjem ledvenem segmentu hrbtenice (L5-S1). Poleg tega je inštrumentarij za operacijo namenjen le enkratni uporabi, vsadki pa so pol dražji od običajnih, zato je poseg po veljavnem vrednotenju po skupinah primerljivih primerov cenovno manj ugoden. Glede na krajšo hospitalizacijo, nezahtevno rehabilitacijo in hitro vrnitev bolnikov na delo pa je metoda nesporno ekonomsko učinkovitejša. Zato upam, da jo bo kot takšno ustrezno obravnavala tudi zdravstvena zavarovalnica.« Katero operativno novost trenutno še proučujete? »Na področju hrbtenične kirurgije se celjski ortopedi zdaj ukvarjamo s primerjavo klasične dekompresije in rezultatov zdravljenja utesnitve hrbteničnega kanala pri starostnikih z maloinvazivno metodo ob uporabi medtrnastih vmesnikov, ki smo jo uvedli pred kratkim. S kolegi iz Japonske in Italije sodelujemo pri razvoju notranjega hrbteničnega fiksatorja, dolgoročno strokovno sodelovanje si želijo tudi kolegi iz Tajske, ki so nas pred kratkim obiskali v Celju. Sodelujemo tudi pri nekaterih raziskavah s področja endoprotetike: smo namreč tik pred zagonom slovenskega registra endoprotez, katerega končni cilj je razvoj slovenske endoproteze kolka.« doc.dr.Samo K.Fokter Vir: Delo 4.1.2010

Spinalna stenoza
2013-03-06 12:54:13
Ko odpovedo noge, je treba ukrepati Sprostitev spinalne stenoze z vstavitvijo medtrnastega vmesnika je nova metoda operacije te degenerativne bolezni hrbtenice. Za zdaj jo opravljajo samo v celjski bolnišnici Sprostitev spinalne stenoze z vstavitvijo medtrnastega vmesnika je nova metoda operacije te degenerativne bolezni hrbtenice. Za zdaj jo opravljajo samo v celjski bolnišnici. Letos sta s to metodo začela doc. dr. Samo K. Fokter, dr. med., predstojnik oddelka za ortopedijo in športne poškodbe Splošne bolnišnice Celje, in prim. Vilibald Vengust, dr. med., z istega oddelka. V delo uvajata tudi mlajše kolege. Bolezen starejših ljudi"Pri starejših osebah se postopoma razvija posebna oblika obrabnostih sprememb na hrbtenici. Spinalna stenoza ali hrbtenična zožitev se v večji ali manjši meri pojavlja pri vseh narodih na zemeljski obli in predstavlja najhitreje rastoč segment hrbtenične kirurgije", pravi dr. Samo K. Fokter.Ljudje s to boleznijo funkcionirajo normalno, dokler ležijo ali sedijo. Ko se postavijo pokonci in začnejo hoditi, pa jim odpovedo noge. Ne čutijo moči v njih, noge jim drevenijo in jih zelo bolijo. Bolezen napreduje počasi, traja več let, da nastane situacija, ko človek ni sposoben več niti priti do kopalnice brez postanka, mora se usesti ali skloniti naprej ob opori. "Pri tej bolezni se namreč hrbtenični kanal, skozi katerega poteka hrbtenjača, zoži do tolikšne mere, da je onemogočeno normalno delovanje hrbtnega mozga. Ko se bolnik skloni, si nekoliko razširi hrbtenični kanal in za nekaj časa sprosti hrbtenjačo. Bolj ko bolezen napreduje, pogostejši so postanki, krajša je razdalja, ki jo je bolnik še zmožen vzravnano prehoditi," razlaga dr. Fokter. Takrat je treba nekaj ukreniti."Tipična klasična operacija zoženega hrbteničnega kanala je nevrokirurška sprostitev utesnitve. Pri tej operaciji odstranimo kostne strukture na zadnji strani hrbtenice. S tem razširimo hrbtenični kanal, v katerem je hrbtni mozeg oziroma hrbtenjača. Pri tem se velikokrat zgodi, da se poruši stabilnost hrbtenice. V zadnjem času zato poleg sprostitve kanala opravimo še stabilizacijo hrbtenice. Oslabljeni del hrbtenice zatrdimo z vstavitvijo vijakov v posamezna vretenca, ki jih nato med seboj povežemo z vzdolžnima palicama. Tak poseg je denimo za 80-letnika izjemno zahteven in ga pogosto spremlja večja izguba krvi. Zato bolnik potrebuje dolgotrajno pooperacijsko rehabilitacijo. V bolnišnici je navadno dva tedna, včasih tudi tri. Tudi bolečine dolgo ne pojenjajo." STABILIZACIJA VRETENC (fuzija) Preprosteje in varneje za bolnika"Da bi vendarle raziskali številne dileme, ki so se pojavljale, vključno z vprašanjem, ali je opisano operacijo za zatrditev hrbtenice smotrno delati, smo povzeli poseben 'švicarski vprašalnik za spinalne stenoze'. Bolniki so ga izpolnili pred operacijo in v rednih presledkih po njej. Izkazalo se je, da so dolgoročno na boljšem bolniki, ki smo jim istočasno poleg sprostitve utesnjenega živčevja opravili zatrditev hrbtenice," razlaga dr. Fokter. Nato so se celjski zdravniki povezali še z ameriškimi strokovnjaki, ki so že razvijali nove, bolniku prijaznejše metode operacijskega zdravljenja. "Američani so razvili poseben vmesnik v obliki črke H, ki ga lahko z operacijo vstavimo med tako imenovane trnaste izrastke na zadnji strani vretenc, ki smo jih s klasično metodo prej odstranjevali. Študije so pokazale, da se tudi na ta način z bistveno manjšim posegom dovolj izdatno razširi utesnjen hrbtenični kanal in sočasno stabilizira hrbtenico. Z mikrokiruškim posegom sedaj sprostimo hrbtenični kanal le na mestu ali mestih, kjer je najbolj utesnjen, saj z vstavitvijo stabilizacijskega vmesnika dosežemo dodatno sprostitev živčevja in izboljšanje stanja pri bolniku. Med operacijo bolnik izgubi le malo krvi. Rehabilitacija poteka hitro, v bolnišnici so bolniki le nekaj dni. Po operaciji ne potrebujejo dolgotrajnega jemanja močnih zdravil proti bolečinam. Ta operacija je za bolnika krajša, preprostejša in varnejša. Po odpustu iz bolnišnice je bolnik že zmožen samostojnega življenja, predvsem pa hoje." MED TRNASTI VMESNIK - H Dr. Fokter pravi, da to metodo že uporabljajo v nekaterih evropskih državah in v ZDA. V celjski bolnišnici so se odločili, da nabavijo evropske vmesnike. Ti so bolj elastični od ameriških. Slednji so narejeni iz kovine, evropski pa iz elastične plastične mase in oviti s čvrsto tkano ovojnico. Tudi cenejši so.Za zdaj le v CeljuV celjski bolnišnici opravijo letno okoli 20 tovrstnih operacij. Povprečna starost pacientov je 67 let, sicer pa se starost giblje v razponu od 51 do 82 let. Obolenje prizadene moške in ženske."Pri tej bolezni ne gre za urgentno stanje. Bolezen je dolgotrajna, običajno je dolgotrajen tudi diagnostični postopek. Diagnozo moramo potrditi s preiskavo hrbtenice z magnetno resonanco. . Indikacijo za operacijo postavimo šele takrat, ko se bolnik in njegov ortoped strinjata, da se s tolikšno stopnjo težav ne da več živeti. Denimo, ko bolnik ne zmore več kot 200 metrov hoje ali, včasih, poti od spalnice do kopalnice. Ko je indikacija postavljena, je treba počakati na operacijo šest mesecev," pojasnjuje dr. Samo Fokter.Zakaj te operacijske metode ne uporabljajo tudi v ostalih slovenskih bolnišnicah, nas je zanimalo. "Nekateri dvomijo o dolgotrajni uspešnosti te metode. Mi bomo svoje bolnike spremljali po utečeni metodi. Dosedanji rezultati so obetavni." doc. dr. Samo K. Fokter, dr. med. Vir:Večer 13.11.2008

Zlomi vretenc so najvrjetnejša posledica osteoporoze zaradi padcev oz.udarcev
2013-03-06 11:47:57
Zlomi vretenc so med najpogostejšimi zlomi zaradi osteoporoze, in čeprav zlom povzroča nelagodje in bolečino, ga bolniki in tudi zdravniki pogosto spregledajo ali zamenjajo z običajnimi bolečinami v hrbtu Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je spregledan vsak drugi zlom vretenc, v nekaterih predelih sveta jih je strokovne obravnave deležna le ena tretjina. Zlomi vretenc so med najpogostejšimi zlomi zaradi osteoporoze, in čeprav zlom povzroča nelagodje in bolečino, jih bolniki in tudi zdravniki pogosto spregledajo ali zamenjajo z običajnimi bolečinami v hrbtu. Ravno zgodnja diagnoza in zdravljenje sta bistvena pri preprečevanju nadaljnjih zlomov. Ortoped iz Splošne bolnišnice Celje doc. dr. Samo Karel Fokter, dr. med., je jasen: "Osteoporotični zlomi vretenc so zelo pogosti, svetovna statistika kaže na 1,5 milijona zlomov na leto, smrtnost zaradi teh je po petih letih celo višja od smrtnosti zaradi zloma kolka." V Mednarodni fundaciji za osteoporozo pa opozarjajo na poslabšanje kakovosti življenja zaradi zlomov: ti pogosto otežujejo dihanje, slabo vplivajo na bolnikovo samopodobo, poslabšujejo njihovo mobilnost in pogosto vodijo v depresijo. Zdravljenje vretenčnih zlomov večinoma poteka simptomatsko, to je z lajšanjem bolečin in večtedenskim počitkom v postelji. "Operativnega zdravljenja vseh zlomov sistem ne bi prenesel, v nekaterih primerih pa je operacija kljub vsemu nujna. Rezervirane so za najtežje oblike zlomov," pojasnjuje Fokter. Pri operativnem zdravljenju bolniku v prizadeto vretence vbrizgajo poseben kostni cement, postopek poteka samo nekaj minut, bolnik hitro okreva. Pri tako imenovani vertebroplastiki vretence sicer še vedno ostane zlomljeno, preprečijo pa nadaljnje posedanje vretenc. VERTEBROPLASTKA "Na leto opravimo od 30 do 50 takšnih operacij, izkazalo pa se je, da pri njih lahko pride do zapletov, če med vbrizgavanjem kostnega cementa ta izteče v katero od žil," pojasni Fokter. Zaplete poskušajo zato zmanjšati z novo metodo - balonsko kifoplastiko, kjer v vretence najprej vstavijo balonček in ga nato napolnijo s kostnim cementom. BALONSKA KIFOPLASTIKA Operacija je varnejša, vretence se poravna skoraj na prejšnjo višino, izkušnje pa kažejo, da so bolniki po posegu bolj zadovoljni. Metoda ima doslej le eno pomanjkljivost - visoko ceno. Doc.dr.Samo K. Fokter, dr.med Vir: Dnevnik 21.10.2010

Diagnoza bolečin v hrbtenici
2013-03-05 14:57:02
Vsaka obravnava bolnika, ki poišče zdravniško pomoč zaradi težav s hrbtenico, je sestavljena iz jemanja anamneze, ki ji sledijo pregled bolnika in dodatne diagnostične preiskave. Na podlagi celostne bolezenske slike je mogoče podati mnenje o nadaljnjem zdravljenju. Posebno pomembno je dejstvo, da v procesu zdravljenja in rehabilitacije zdravnik in bolnik partnersko sodelujeta.Med anamnestičnimi podatki so pomembni čas nastanka bolečine in/ali deformacije, tip bolečine, pogostost pojavljanja, povezanost z določenimi opravili, aktivnostmi ali držami. Sprašujemo o izžarevanju bolečine v okončine, motnjah hoje, težavah pri odvajanju vode in blata (uhajanje, zaprtje), izgubi mišične moči, krčih, odrevenelosti in motnjah občutka. Pomemben je podatek o splošnem zdravstvenem stanju (vročina, mrzlica, hujšanje). Klinično pregledujemo bolnike slečene do spodnjega perila. Stoje ocenimo držo in krivine hrbtenice ter opravimo analizo hoje, tudi hojo po prstih in petah. Gibljivost hrbtenice izmerimo z upogibnim indeksom po Schobru. Pri tem na standardnih mestih hrbtenice s krojaškim metrom določimo dogovorjeno razdaljo, ki se med predklonom poveča in med zaklonom zmanjša. Izmerjene vrednosti primerjamo z normalnimi, iz česar sklepamo o obolelosti posameznega dela hrbtenice. Ocenimo tudi gibljivost v smeri odklonov in rotacij. V trebušni legi bolnika iščemo bolečnost hrbtenice na otip in ocenjujemo napetost obhrbteničnih mišic. V hrbtni legi preizkusimo znak dviga iztegnjene spodnje okončine (Lasegue): kadar se pri tem pojavi bolečina vzdolž prizadete noge, je znak pozitiven in pomeni vkleščenje živčne korenine, najpogosteje zaradi diskalne herniacije. Na okončinah preizkusimo še mišično moč, občutljivost na dotik in tetivne reflekse. Iz kombinacije motenj sklepamo o prizadetosti določene živčne korenine. Pregled zaključimo s pretipanjem in poslušanjem trebuha (aortna anevrizma), preizkušanjem trebušnih refleksov in rektalnim pregledom v primeru motenj odvajanja. Osnovna slikovna diagnostična preiskava hrbtenice je še vedno klasična radiografija. Glede na anamnezo in klinični pregled izberemo poleg posnetkov v dveh standardnih projekcijah še usmerjene posnetke (centrirane, polstranske, funkcionalne). Skeletno patologijo nam pomaga opredeliti preiskava z računalniškim tomografom (CT). Pri opredelitvi bolezenskih stanj hrustančno-vezivnega dela hrbtenice in živčnega tkiva nam je v veliko pomoč preiskava z magnetno resonanco (MR), ki je praktično povsem nadomestila kontrastno preiskavo spinalnega kanala. Žal v Sloveniji še nimamo dovolj kakovostnih aparatur, zato so čakalne dobe za MR oz. MRI preiskavo dolge. Intenziteto, starost in aktivnost koreninske okvare lahko ovrednotimo z elektromiografsko preiskavo (EMG), ki nam je v pomoč tudi pri razmejitvi z drugimi okvarami živčevja, npr. perifernimi utesnitvenimi nevropatijami. Specifične diagnostične preiskave (provokativna diskografija, blokada fasetnih sklepov, epiduralna blokada in selektivne koreninske blokade) mejijo že na zdravljenje in jih uporabljajo v hrbtenico usmerjeni ortopedi, nevrokirurgi ali kirurgi, ki se tudi pri nas v zadnjem času združujemo v hrbtenične kirurge. asist. dr. Samo K. Fokter, dr. med., specialist ortopedOddelek za ortopedijo in športne poškodbe Splošna bolnišnica Celje

Bolezni hrbtenice
2013-03-05 14:48:42
BOLEZENSKA STANJA Različna bolezenska stanja lahko privedejo do motenj v delovanju hrbtenice. Prizadet je lahko koščeni ali hrustančni del hrbtenice. Še pred rojstvom lahko pride do motenj v zapiranju nevralnega loka vretenc, kar povzroči različne oblike hrbteničnega dizrafizma. Prav tako lahko še pred rojstvom pride do motenj v segmentaciji vretenc, kar lahko povzroča npr. prirojeno nepravilno ukrivljenost hrbtenice (skoliozo). V mladosti lahko pride do nepravilnega zraščanja nevralnega loka vretenca z ostalim delom vretenca (spondiloliza), kar lahko vodi v zdrs sprednjega dela prizadetega vretenca in celotnega hrbteničnega stebra nad njim navspred (spondilolisteza). Preobremenitve še rastoče hrbtenice lahko motijo zakostenevanje teles vretenc in povzročijo njihovo klinasto obliko, kar vodi v nepravilno obliko krivin hrbtenice (kifozo). V zrelem življenskem obdobju so poškodbe kostnih struktur hrbtenice (zlomi) pogoste v prometnih nezgodah, padcih z višine in skokih v vodo, ne da bi se poprej prepričali o njeni globini. S starostjo pride do izgube čvrstosti kostnine (osteoporoza) vretenc in s tem do zlomov, ki nastanejo že ob delovanju manjših sil, npr. dvigu lažjega bremena .Hrbtenico lahko prizadenejo tudi različni primarno kostni ali zasevki drugotnih tumorjev (metastaze) in vnetja (spondilodiscitis). Zelo pogosto izvira bolečina v gibljivem hrustančnem delu hrbtenice. Vsem so znane posledice premajhnega tlaka v avtomobilski zračnici. Podobno se dogaja, kadar zaradi slabe prekrvavitve, staranja organizma in preobremenitev pade sposobnost želatinoznega jedra medvretenčne ploščice za vezavo vode. Skozi razpoke v fibroznem obroču začno pronicati nakopičeni stranski produkti anaerobne presnove, ki so strupeni za sosednja živčna tkiva. Kadar proces zajame vratno ali ledveno hrbtenico, kar se pogosto dogaja, se pojavi bolečina v vratu oziroma križu z izžarevanjem v eno ali obe zgornji oziroma. spodnji okončini. Zaradi nadaljnjega propadanja diskalnega jedra se razpoke v obroču večajo, skoznje se lahko izboči vsebina medvretenčne ploščice in mehanično pritisne na sosednje živčne korenine. Govorimo o herniji diska, za katero je značilna hujša bolečina v roki ali nogi kakor v vratu ali križu. Včasih medvretenčne ploščice le izgubijo višino in napetost. Takrat pride do preobremenitev fasetnih sklepov, na katerih se pojavijo kostni izrastki. Ti skupaj s hrbteničnimi vezmi, ki so zaradi nestabilnosti zadebeljene, povzročijo zožitev živčnih izstopišč in posledično utesnitev živčnih korenov (radikularna stenoza) ali celo zožitev celotnega hrbteničnega kanala in posledično utesnitev hrbtenjače (spinalna stenoza). asist. dr. Samo K. Fokter, dr. med., specialist ortopedOddelek za ortopedijo in športne poškodbe Splošna bolnišnica Celje

Sestava hrbtenice
2013-03-05 14:32:55
Hrbtenica nam omogoča pokončno držo Hrbtenica predstavlja osrednji podporni steber človeškega telesa. Daljši zgornji del hrbtenice sestavlja 24 vretenc (7 vratnih, 12 prsnih in 5 ledvenih), v krajšem spodnjem delu pa je 10 vretenc (5 križničnih in do 5 trtičnih) združenih med seboj. Normalno gibanje, npr. hoja, stoja, sedenje in pripogibanje, je mogoče zaradi posebne zgradbe hrbtenice. ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA Poenostavljeno lahko hrbtenico primerjamo s stebrom valjev (telesa vretenc), gibljivo, vendar čvrsto povezanih s hrustančnimi vmesniki (medvretenčne ploščice, diski) (slika 1). Vsako telo vretenca gibljivega dela hrbtenice ima zadaj nastavke za parna fasetna sklepa, ki skupaj s pripadajočim diskom tvorita trinožno strukturo. Telesi dveh sosednjih vretenc z medvretenčnim diskom in fasetnima sklepoma sestavljata en vertebrodinamični segment (VDS). Vsaka medvretenčna ploščica je sestavljena iz zunanjega čvrstega obroča (fibroznega anulusa) in notranjega želatinoznega jedra (nukleusa). Anulus je zgrajen podobno kakor avtomobilska pnevmatika: številni sloji neelastičnih (kolagenih) vlaken so vloženi v elastično snov, ki omogoča drsenje med njimi. Želatinozni nukleus deluje kot stisnjeni zrak znotraj avtomobilske zračnice in tako vzdržuje primerno napetost med sloji fibroznega anulusa. Nukleus je sestavljen iz močno vodo absorbirajočega gela (glikozaminoglikana), katerega bistvena sestavina je hialuronska kislina, najbolj higroskopična snov v naravi. Nabreklost nukleusa primerno zategne zunanji anulus in tako omogoča celotni medvretenčni ploščici in s tem celotnemu VDS kontrolirano gibanje. Vretence- (vertebral body), Terminalne plošče- (end-plate)Trinožna zgradba, ki jo ojačujejo hrbtenične vezi, daje hrbtenici njeno notranjo stabilnost. Zunanjo oporo omogočajo obhrbtenične in trebušne mišice, ki jih lahko primerjamo z jambornimi vrvmi jadrnice, ki držijo jambor pokonci. Tik za telesi vretenc se v hrbteničnem kanalu nahaja hrbtni mozeg (hrbtenjača), iz katerega v višini medvretenčnih diskov skozi odprtine na obeh straneh izhajajo živčni koreni in potekajo proti vsem delom trupa in udov. asist. dr. Samo K. Fokter, dr. med., specialist ortopedOddelek za ortopedijo in športne poškodbe Splošna bolnišnica Celje

Zdravljenje hrbtenice z operacijo, operativno zdravljenje hrbtenice
2013-03-05 08:33:36
Operativno zdravljenjePribližno 80 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju izkusi bolečino v križu, ki pri nekaterih izžareva tudi v nogi in le odstotek ali dva teh bolnikov potrebujeta kirurško zdravljenje. Absolutna in takojšnja indikacija za operativno zdravljenje hernije medvretenčne ploščice je tako imenovan sindrom kavde ekvine oziroma napredujoča nevrološka simptomatika v obliki pareze z motnjami odvajanja vode in blata. Sicer pa si je večina avtorjev edina, da je treba pričeti najprej s konservativno terapijo in šele, če po šestih do osmih tednih ni izboljšanja, je upravičena operativna terapija.Klasično operativno zdravljenje hernije diskusa se je pričelo sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta Mixter in Barr izvedla in opisala prvo tako operacijo. Že leto prej je profesor Brecelj na Ortopedski kliniki v Ljubljani operativno odstranil hernijo diskusa, misleč, da gre za benigni tumor. Sprva so bile to velike operacije z odstranitvijo koščenega pokrova hrbteničnega kanala (laminektomijo), ki pa so z napredovalo kirurško tehniko in pripomočki, postajale vse bolj precizne. Velik napredek v kirurgiji medvretenčne ploščice je prinesla uporaba operacijskih lup in mikroskopa. S to tehniko se je pričelo obdobje minidiscektomij, ki so najpogostejša hrbtenična operacija v svetu. Skozi približno tri centimetre dolg kožni rez se pod kontrolo lupe ali mikroskopa odstrani iztisnjeni del diska in sprosti živčni koren. Takojšni po operativni rezultati so dobri, saj se stanje izboljša pri več kot 80 odstotkih operirancev. V zadnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se pojavile različne metode endoskopskih mehanskih ali laserskih nukleotomij in discektomij, ki se vse bolj uveljavljajo. Rezultati uspešnosti so primerljivi s standardno mikro ali mini discektomijo, so pa ti posegi še manj obremenjujoči za bolnike, zato pričakujemo hitrejšo rehabilitacijo.Odprto pa je vprašanje, koliko tkiva odstraniti iz medvretenčne ploščice. Zagovorniki obsežnega praznjenja diska to utemeljujejo z manjšo verjetnostjo reherniacije oziroma ponovnega nastanka diskus hernije. Ortopedska klinika v Ljubljani je vključena v multicentrično študijo o vplivu količine odstranjenega materiala na uspeh operativnega posega. Izkazalo se je, da količina tkiva, ki ga odstranimo ne vpliva na takojšen rezultat operacije.Opazili pa smo, da se medvretenčni prostor zniža že v prvih tednih po operaciji in da je zniževanje sorazmerno količini odstranjenega materiala iz intervertebralnega diska. Sesedanje medvretenčnega prostora povzroči nestabilnost funkcionalnega segmenta hrbtenice, kar pospeši nadaljnje degenerativne procese. Ti se kažejo z degeneracijo malih sklepov hrbtenice z zadebelitvijo sklepnih ovojnic in nastankom koščenih izrastkov – osteofitov. Odprtine med vretenci, skozi katere izstopajo živčni koreni, se zožijo in tako mehansko dražijo hrbtenične živce. Vnetno degenerativni procesi se širijo tudi v hrbtenični kanal in lahko pripeljejo do zoženja kanala oziroma tako imenovane spinalne stenoze. Ideja o umetnem disku je stara že več kot 50 let. Vsi poskusi nadomestitve medvretenčne ploščice z različnimi materiali v različnih oblikah pa so bili neuspešni do zgodnjih osemdesetih let, ko so v tedanji Vzhodni Nemčiji prvič predstavili SB Charite umetni disk. Tega sedaj uporabljajo za operativno zdravljenje bolečega degeneriranega diska že po vsem svetu in tudi pri nas. Operacija totalna endoproteza diska je indicirana predvsem pri enonivojski degeneraciji diska kot alternativa za zatrditev bolečega funkcionalnega segmenta. Zadnjih deset let pa v hrbtenični kirurgiji vse več časa namenjamo iskanju nadomestkov za posamezne dele intervertebralnega diska. Najstarejša delna endoproteza diska, ki je v svetu in pri nas v klinični rabi, je nadomestek želatinastega jedra PDN (Phrosthetic Disc Nucleus). Izkazalo pa se je, da je hidrofilni material, iz katerega ja narejeno umetno jedro, premalo elastičen, da bi opravljal funkcijo, ki jo ima nukleus. Literatura navaja tudi premike proteze v hrbtenični kanal, zato te metode v Ljubljani ne uporabljamo več. Vstavljen umetni disk Na naši kliniki teče raziskava o nadomestitvi jedra z biološkim materialom. Tkivo nukleusa je še najbolj podobno hrustančnemu tkivu, zato smo pričeli gojiti celice elastičnega hrustanca, ki jih dobimo iz uhlja kunca. Te gojene celice (hondrocite) vsadimo v izpraznjen medvretenčni prostor živali. Dokazali smo, da gojene hrustančne celice v njem živijo in tvorijo medceličnino. Nadomestki fibroznega obroča so že nekaj let vroča tema številnih raziskav. Za zdaj ni na tržišču še nobenega preizkušenega proizvoda, ki bi lahko zaprl defekt v fibroznem obroču in ga ojačal. Trenutno teče multicentrična klinična raziskava implanta z delovnim imenom Barricaide, v katero je vključena tudi Ortopedska klinika v Ljubljani. Implant se vgradi na notranjo stran fibroznega obroča tako, da zapre odprtino v obroču, skozi katero je nastala diskus hernija, in ojača fibrozni obroč. S tem se prepreči reherniacija in ohrani višina medvretenčnega prostora. Prvi preliminarni rezultati so obetavni, saj je sesedanje intervertebralnega diska neprimerno počasnejše kot brez implanta.Dokler ne bodo znani mehanizmi degeneracije intervertebralnega prostora, tudi ne bomo imeli ustrezne terapije za zdravljenje in preprečevanje vseh posledic te bolezni. Kirurško zdravljenje, ki je bilo sprva usmerjeno le k odpravljanju bolečine, se vse bolj približuje tudi k istočasnemu ohranjanju funkcije prizadetega segmenta. Francoski spinalni kirurg in velik zagovornik endoproteze intervertebralnega diska Thierry David je izjavil »…Minili so časi, ko smo boleč sklep enostavno zatrdili. Ohranjanje funkcije je eno glavnih načel ortopedskega kirurga, zato iščemo nove možnosti operativnega zdravljenja«.Ob klasični operaciji diska še vedno obstajata diametralno nasprotni ideji o količini odstranjenega tkiva medvretenčne ploščice. Dokler nimamo primernih nadomestkov za dele diskusa, je po mojem mnenju treba odstraniti le tisti del, ki utesnjuje prostor okrog živčnih struktur.Nadomeščanje diska z biološkimi nadomestki pomeni prednost, saj verjamemo, da ima živ organizem daljšo življenjsko dobo. Ideja o transplantacije celega diska se je pojavila že v devetdesetih letih, vendar ni nikoli prav zaživela. Verjetno bo potrebnih še mnogo raziskav in poskusov, preden bomo dobili pravi nadomestek za medvretenčno ploščico, glavno vlogo pri tem pa bo verjetno odigralo tkivno inženirstvo. prim. Miro Gorenšek dr. med., Ortopedska klinika Klinični Center Ljubljana

Zdravljenje hrbtenice, odprava bolečin
2013-03-05 08:26:29
Konzervativno zdravljenje hrbteniceVečini bolnikov z znaki draženja živčnih korenov, se stanje izboljša po štirih tednih počitka. Tudi pri bolnikih z dokazano hernijo medvretenčne ploščice se simptomi v 70 odstotkih spontano ozdravijo.Mirovanje v postelji ne sme trajati več kot dva dni, saj se neaktivnost takoj odrazi na zmanjšanju mišične mase. Čim prej je treba pričeti usmerjen in prilagojen program vaj za hrbet..Blokade so aplikacije protivnetnih zdravil z dodanim lokalnim anestetikom v boleča mesta ter v sam hrbtenični kanal. Po naših izkušnjah pogosto ublažijo simptome. Poleg terapevtskega učinka imajo posamezne blokade (mali sklepi hrbtenice, izstopišče živčnega korena, medvretenčna ploščica…) tudi diagnostično vrednost. Z določitvijo ali izključitvijo bolečega anatomskega dela se lažje odločimo za usmerjeno operativno zdravljenje. V fizikalni terapiji (FTH) se uporabljajo različne metode. Program aktivnih vaj mora biti prirejen individualno, glede na bolnikovo starost, splošno stanje in lokalne prizadetosti. Poleg vaj se pri fizikalni terapiji izvajajo še razne vrste mehanoterapije, elektroterapije, UZ terapije, protibolečinske stimulacije in podobno, vendar pravih dokazov o njihovi uspešnosti ni. prim. Miro Gorenšek dr. med., Ortopedska klinika Klinični Center Ljubljana

Fiziologija medvretenčnega diska oz. delovanje medvretenčne ploščice
2013-03-05 08:21:48
Metabolizem diska je neznaten. Difuzija skozi kanalčke v terminalnih ploščicah iz kapilarnih pletežev pod hrustancem terminalne ploščice je praktično edini način prehranjevanja. Nukleus je popolnoma brezžilen, medtem ko je v zunanjem delu vezivnega obroča do konca drugega desetletja življenja prisotnih še nekaj krvnih žil. Vloga zdrave medvretenčne ploščice je dvojna: a. Amortizacija aksialnih obremenitev je naloga želatinoznega jedra, ki ima sposobnost sprejemati in oddajati vodo in s tem po nekakšnem hidravličnem principu blaži nenadne spremembe sile v aksialni smeri. b. Stabilizacija vretenc je zadolžitev, ki jo opravlja močan vezivni obroč.TERMINALNE PLOŠČE (end -plate) Oba mehanizma pa delujeta le pri zdravi medvretenčni ploščici. Predstavljajmo si avtomobilsko zračnico kot vezivni obroč, ki svojo nalogo lahko opravlja le, če je nepoškodovana in če je napihnjena z zrakom, ki je v tem primeru kot jedro. Procesi degeneracije oslabijo fibrozni obroč in v njem se pričnejo pojavljati razpoke. Mehko jedro se ob obremenitvi vtisne v fibrozno tkivo anulusa in ta se izboči ali celo poči. Tkivo, ki je bilo v zdravem disku zaprto, se iztisne v spinalni kanal in mehansko ter kemično draži živčne strukture. Čeprav je degeneracija medvretenčne ploščice zelo pogosta patologija in se s to problematiko ukvarjajo strokovnjaki tako na bazičnem kot na kliničnem raziskovalnem nivoju, nam še vedno ni uspelo najti odgovora, zakaj do nje pride. V zadnjem desetletju je bilo na tem področju opravljenega veliko dela, objavljeni so bili številni članki in postavljene različne teorije vzroka za degeneracijo. V resnici pa še nikomur ni uspelo, da bi eksperimentalno povzročil degeneracijo medvretenčne ploščice in s tem potrdil svojo hipotezo. Najbolj verjetni vzroki, ki pripeljejo do degeneracije, so: mehanična obremenitev, prehrana diska, apoptoza, staranje in avtoimuni procesi. prim. Miro Gorenšek dr. med., Ortopedska klinika Klinični Center Ljubljana

Zgradba medvretenčne ploščice
2013-03-05 08:11:16
Medvretenčna ploščica je največja brezžilna struktura v človeškem organizmu. Sestavljena je iz treh histološko povsem različnih struktur, ki pa so funkcionalno povezane v samostojno enoto. Notranje želatinozno jedro obdaja zunanji vezivni obroč, na zgornji in spodnji strani pa ga omejuje s hrustancem pokrita terminalna plošča telesa vretenca.Jedro (nukleus) vsebuje skupke celic, vsajenih v želatinozno medceličnino, sestavljeno predvsem iz kolagenov in proteoglikanov. Kolageni so proteini vezivnega tkiva z mnogo križnimi povezavami , kar jim daje veliko odpornost na nateg. Druga pomembna komponenta pa so proteoglikani. V izobilju se nahajata predvsem hondroitin sulfat in keratin sulfat, ki igrata pomembno vlogo pri prenosu vode v jedro. Nasprotno temu deluje hidrostatski tlak, ki ob obremenitvi iztiska vodo iz jedra skozi kanalčke v terminalnih ploščah nazaj v žile.Zunanji del medvretenčne ploščice imenujemo vezivni obroč (anulus), ki je zgrajen iz koncentričnih slojev vlaken in celic. Sloji so orientirani poševno drug na drugega. Vezivni obroč lahko razdelimo na notranji del, katerega vlakna se pripenjajo na hrustančno terminalno ploščo in na zunanji del, ki je pripet na telesa vretenc. Vezivni obroč daje trdnost pri fleksijskih, ekstenzijskih in rotacijskih obremenitvah, medtem ko jedro absorbira aksialne obremenitve. Terminalna plošča je pokrita s plastjo hialinega hrustanca in leži na spodnji in zgornji strani telesa vretenca. Skozenj poteka prehranjevanje brezžilnega jedra z difuzijo in pretok vode ob velikih obremenitvah. Nanjo se narašča tudi notranji del fibroznega obroča ki povezuje dve sosednji vretenci. prim. Miro Gorenšek dr. med., Ortopedska klinika Klinični Center Ljubljana

Zdravljenje okvar medvretenčne ploščice
2013-03-05 07:57:06
Hrbtenica je sestavljena iz 32 vretenc, ki jih od glave navzdol delimo v pet skupin. Vratna, prsna in ledvena vretenca so med seboj gibljiva. Dve sosednji vretenci z medvretenčno ploščico, ki ju povezuje, imenujemo funkcionalni segment hrbtenice. Medvretenčna ploščica ali intervertebralni disk pa je najpomembnejši element, ki hrbtenico stabilizira. Zdrava medvretenčna ploščica je sposobna prenašati ogromne obremenitve, vendar iz še ne povsem jasnih razlogov zaradi degenerativnih sprememb pogosto zgodaj oslabi. Degeneracija medvretenčne ploščice pa je stanje, ki prizadene skoraj vsakega od nas. Začne se že v drugem desetletju in se kaže kot bolečina v križu , ki včasih izžareva tudi v nogi. Bolezen prizadene človeka najpogosteje ravno v aktivni življenjski dobi in zato predstavlja velik socialni in ekonomski problem. Zdravljenje je usmerjeno v odpravljanje težav in posledic, ki jih povzroči degeneracija medvretenčne ploščice, saj zdravila, ki bi to stanje preprečilo ali vsaj zavrlo ne poznamo. Izbočenje medvretenčne ploščice, ki se imenuje diskus hernija, operativno zdravimo tako, da odstranimo tisti del ploščice, ki pritiska na živčne strukture v okolici. Ta poseg da odlične zgodnje rezultate saj bolečina, ko preneha pritisk na živčni koren, takoj popusti. Operacija pa ne odpravi osnovne bolezni, ampak se zaradi odstranitve dela medvretenčne ploščice pojavi »nestabilnost« funkcionalnega segmenta, kar degeneracijo še pospeši. Po nekaj letih se pričnejo znova pojavljati bolečine v križu z zmanjšano gibljivostjo ledvene hrbtenice in zmanjšano delovno sposobnostjo. V zadnjem času se pojavljajo nove operativne tehnike in metode, s katerimi skušamo zmanjšati relativno slabe kasne rezultate operativnih posegov. prim. Miro Gorenšek dr. med., Ortopedska klinika Klinični Center Ljubljana

"Tog" vrat
2013-02-05 16:59:53
„TOG VRAT“ Z BOLEČINO IN OMEJENO GIBLJIVOSTJO JE NAJVEČKRAT REZULTAT PREOBREMENITVE DOLOČENE VRATNE MIŠICE Mišica, ki je največkrat povezana z občutkom „togega vratu“, je dvigovalka lopatice (levator scapula), ki povezuje vrat in ramo. Najbolj pogosta težava pri „togem vratu“ je bolečina, ki se pojavi ob obračanju glave vstran. Ob teh težavah se zato največkrat ob pogledu vstran ali nazaj obrne celoten trup. Ob težavah z obračanjem glave je lahko velikokrat prisoten tudi glavobol, vendar so lahko vzroki tudi drugje. Najbolj pogosti vzroki, ki privedejo do „togega vratu“, so: vztrajanje v enakem položaju dalj časa (npr. obrnjena glava v eno stran pri tipkanju), dolgotrajni telefonski pogovori brez razbremenitve vratu (kjer ni naglavnih slušalk), spanje z nepravilnim ali slabim vzglavnikom, ki ne podpira glave oz. vratu, dolgotrajno nepravilno sedenje, izpostavljenost prepihu ali klimatskim napravam itd. Vzroki so lahko tudi drugi. Npr. skrajšana mišica zaradi dolgotrajnih prisilnih drž. Pretiravanje pri dejavnostih kot je npr. tenis ali plavanje (predvsem pri kravlu, kjer prihaja do večkratnega dviganja in obračanja glave), nenaden hiter zasuk glave so lahko vzrok za težave z vratom. K temu lahko prispeva tudi stres, saj se lahko zgodi, da mislimo, da imamo na „svojih ramenih vse težave tega sveta“, s tem pa tudi zategnjene mišice vratnega obroča. Pomoč pri bolečinah v vratu oz. togem vratu: Najpomembnejša je preventiva, torej izogibanje dejavnostim, ki nam povzročajo težave. Primerno je tudi, da uporabimo toploto za zmanjšanje težav in si naredimo samo-masažo za odpravljanje napetosti. Pri samo-masaži je potrebno biti previden, da ne pride do poslabšanja. V izogib temu ahko uporabimo poseben pripomoček, ki nam omogoča masažo hrbtnih mišic brez napora oz. stegovanja. Hrbtne mišice so lahko prav tako pomembne pri odpravljanju težav s togim vratom, zato je smiselno, da se jim posvetimo (predvsem regija med ramo in lopatico). Prav tako moramo imeti dober podporni vzglavnik. Pomembno je, da se naučimo pravilne drže. Tehnike za zmanjševanje stresa, kot so različne tehnike dihanja, nam pomagajo pri zmanjševanju napetosti mišic. Za sprostitev zakrčenih mišic je dobro uporabiti vročo prho. Alternativa vroči prhi so vroči obkladki ali razne vrste že pripravljenih vrečk s tekočinami, ki jih segrejemo (pazite, da se ne opečete) in z njimi prekrijemo vrat in ramena. http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml http://www.natego.si/si/posteljni-naslonjac-modre-barve-i133.shtml V orientalski medicini je tudi več akopresurnih točk za pomoč pri težavah z vratom. Lahko so zelo učinkovit način za lajšanje težav v kombinaciji z že prej opisanimi metodami. Za težave z vratom oz. togim vratom je veliko vzrokov. Opisali smo samo najbolj pogoste vzroke in nekaj načinov za pomoč pri tovrstnih težavah. Prav gotovo pa se je potrebno ob hujših težavah ali takrat ko se stanje ne izboljša, posvetovati z zdravnikom. Povzeto po: Necksolutions 2013, http://www.necksolutions.com/stiff-neck.html

Osteohondroza hrbtenice
2012-11-19 16:44:11
OSTEOHONDROZA HRBTENICE Osteohondroza hrbtenice je bolezen, ki prizadene vse elemente, ki tvorijo hrbtenico. Najbolj prizadete so običajno medvretenčne ploščice ali diski, ki so sestavljeni pretežno iz hrustanca (kolagena). Medvretenčni diski opravljajo funkcijo vzmeti (»amortizerja«) ter hkrati omogočajo, da se lahko prepognemo oz. nagnemo vstran.Najbolj obremenjeni diski se nahajajo v ledvenem in vratnem delu hrbtenice. Bolečine, ki jih posledično pušča osteohondroza, prihajajo običajno iz zadnjega dela ledvene ali vratne hrbtenice. Zadnji del hrbtenice (hrbet) je najbolj obremenjen predel. Tam je izhodišče vseh živcev, ki so razvejani po celem telesu, ter fasetni sklepi, ki omogočajo kotrolirano pregibanje hrbtenice. Ostehondrozo se v zdravstenih izrazih povezuje z degenerativnimi spremembami hrbtenice in pomeni zamanjšano prekrvavitev oz. prehranjenost medvretenčnih diskov. Poleg motene prehrane diskov je zmanjšana tudi hidracija diskov (vsrkavanje vode), zato so diski manj elastični, manjša je njihova vzmetna funkcija.Zaradi izsušitve diskov posledično pride do izbočenja zunanjega obroča diska (protruzija) ter kasneje do poškodbe - poka zunajega obroča (hernija oz. ekstruzija diska), kjer sredica (jedro) diska sili iz medvretenčne ploščice. Ostehondroza prizadane poleg samih diskov tudi vezne člene med diski ter vretenci. Ti vezni členi so zelo tanke terminalne plošče, v katerih je nešteto mikro žil. Te skrbijo za prehranjenost diskov. Pri napredovani obliki osteohondroze se diski izsušijo (stanjšajo) do te mere, da se začnejo na vretencih tvoriti kostne tvorbe imenovane osteofiti, kateri lahko, če niso pravočasno odstranjeni, povzročijo omejeno gibljivost hrbtenice.

Protruzija diska
2012-11-15 12:54:42
PROTRUZIJA DISKA, PROTRUZIJA MEDVRETENČNE PLOŠČICE Kaj pomeni protruzija diska?Če imate diagnozo protruzija diska, potem vas najverjetneje ovirajo bolečine, povzročene zaradi tako imenovanega »izbočenega oz. zdrsnjenega diska«. V resnici je pojem izbočen disk oz. protruzija medvretenčne ploščice poimenovanje za številne medicinske probleme, povezane s poškodovanim medvretenčnim diskom, vendar običajno protruzija pomeni izbočenje zunanje stene medvretenčne ploščice ( annulus fibrosus), pri čemer ne pride do izlitja tekoče sredice diska (nucleus pulposus).Če protruzije ne zdravimo, se lahko okvara diska razvije v hernijo oz. ekstruzijo diska, kar pomeni, da je zunanja stena diska počila ter skozi njo sili oz. izteka tekoča sredica diska (nucleus pulposus). Kje nas lahko boli, če imamo diagnozo protruzija diska?Protruzija ali izbočenje diska lahko nastane kjerkoli na hrbtenici, od vratu do ledvenega predela. Zdravnik nam bo verjetno poleg protruzije napisal tudi v katerem predelu hrbtenice se okvara nahaja. Običajno največkrat napiše: Protruzija diska v lumbalnem (ledvenem) predelu na nivoju“ L5-L4“ ali pa protruzija diska v cervikalnem (vratnem) predelu na nivoju „C4-C5“. Če pa imate bolečine v prsnem predelu hrbtenice bo napisal: Protruzija diska v torakalnem (prsnem) predelu na nivoju „TH3-TH4“. Zakaj nam protruzija lahko povzroči težave oz. bolečine?Izbočenje diska se najpogosteje pojavi zaradi nepravilne drže med sedenjem, debelosti, športov, ki obremenjujejo hrbtenico oz. medvretenčne ploščice oz. diske, ali dednih nagnjenj k okvari diskov.Pri protruziji diska oz. izbočenju diska niso vedno prtisotne bolečine ali kakšni drugi simptomi. Težave se običajno pojavijo, če se izbočenje diska pojavi v predelu, kjer izhajajo živčne korenine. V takšnem primeru izbočena medvretenčna ploščica pritiska in draži korenine živcev, ki izhajajo iz hrbtenjače, zato posledično čutimo bolečine, drevenenje, mravlinčenje, kljuvanje, izgubimo občutek, smo inkotinentni, imamo vrtoglavico, težave s sluhom in vidom...Omenjeni simptomi se lahko pojavijo v nogah, rokah, ramenih ali glavi. V primeru, da se protruzija nahaja v torakalnem delu hrbtenice (prsni predel), lahko tudi posledično čutimo bolečine v nekaterih organih (srce, pljuča, želodec, jetra ter ledvice). Če se protruzija ne pojavi v predelu živčnih korenin ampak drugje na disku, verjetno ne bomo občutili nikakršnih simptomov, razen če izboklina diska pritiska na kakšen del notranjega organa. Zdravljenje protruzijeDiagnozo protruzija lahko zdravnik postavi na osnovi preiskav, kot so: CT slikanje, MRI (magnetna resonanca) oz. v bolj zapletenih primerih EMG (elektromiografija), ki je nevrološka preiskava, s katero testirajo prevajanje električnih inpulzov po živcih, tako motoričnih (gibalnih) kot senzoričnih (čutilnih).Lažje oblike protruzije se običajno zdravijo konzervativno, s čimer želimo zmanjšati draženje živčnih korenin. Draženje oz.bolečine zdravimo s spremenjenim načinom življenja, ki ne obremenjuje prizadetega predela, počitkom, raztezno krepilnimi vajami za hrbtenico, trakcijo (nateg hrbtenice), toplimi kopelmi, masažami, kiropraktiko ter protivnetnimi zdravili, kot so steroidna in nesteroidna zdravila v obliki tablet ali injekcij.Hude in dalj časa trajajoče težave zahtevajo običajno radikalnejši pristop kot je operacija. Poznamo običajno odprto operacijo izbočenega diska ter endoskopsko operacijo, ki jo imenujemo tudi minimalno invazivna operacija.Pri odprti operaciji so rezultati slabši kot pri operaciji z endoskopom. Prav tako je čas hospitalizacije v primeru operacije z endoskopom dosti krajši, saj v tem primeru odpade nepotrebno “mesarjenje“.

STOLI ZA PISARNO, UTRUJENOST
2012-10-17 17:09:29
Pisarniški stoli so v današnjih časih večinoma ergonomsko oblikovani. Stopnja kvalitete se običajno odraža tudi v ceni takšnega stola, saj je ergonomska dodelanost stola zelo pomembna za dolgotrajno zdravje naše hrbtenice. Obstaja nešteto različnih stolov z ergonomsko oblikovanim naslonom in sediščem. Pri nakupu stola je potrebno predhodno preizkusiti, kako se krivina hrbtenice v križu (lordoza) prilagaja ergonomsko izdelanemu naslonu. To storimo tako, da se vzravnano usedemo na pisarniški stol ter zadnjico potisnemo do naslonjala. Pri tem moramo občutiti popolno prileganje naslona na obliko hrbtenice v križu, ki je rahlo ukrivljena v obliko črke C. Ukrivljenost hrbtenice v obliki črke „C“ v predelu križa strokovno imenujemo tudi lordoza. Če ima stol možnost premikanja naslona navzdol in navzgor, si s to funkcijo nastavimo položaj, pri katerem nudi stol popolno oporo v križu. Takšni stoli se priporočajo predvsem takrat, ko en stol uporablja več uporabnikov. V primeru, da naš stol nima podpore križa, pa obstajajo na tržišču tudi zelo učinkovite prenosne opore, ki si jo lahko namestite na pisarniški stol, avtomobilski sedež ali pa kar na sedežno garnituro v dnevni sobi. Celovit pristop k sedenju doma,v avtomobilu in pisarni je edini pravilni način kako ravnati preventivno v dobro hrbtenice. Prenosne opore za križ so zelo praktične in cenovno ugodne ter hkrati zmanjšajo potrebo po nakupu novega pisarniškega stola. Marsikatera težava in bolečina nam je lahko prihranjena, če uporabljamo stol oz. dodatek stolu, ki nudi oporo ter pravilno ukrivljenost hrbtenice v ledvenem predelu (križ). Poudariti je potrebno, da človeška hrbtenica ni prilagojena (skonstruirana) za sedenje, zato se je poleg križne opore hrbtenice potrebno med sedenjem tudi občasno (na približno 30 minut) dvigniti ter izvajati razgibalne vaje za hrbtenico, saj nam gibanje ohranja hrbtenične strukture elastične ter primerno prehranjene. V ta namen so se v zadnjem desetletju na tržišču pojavili tudi stoli z aktivnim – gibljivim sediščem kjer uporabnik ves čas sedenja „vzpostavlja“ ravnotežje in tako posledično pravilno sedi, ohranja hrbtenico pravilno prekrvavljeno ter brez bolečin. Poleg aktivnih stolov so na tržišču v ponudbi tudi posebni pisarniški stoli - ležalniki, kateri so primerni za osebe z okvarami hrbtenice, krčnimi žilami ter utrujenimi ljudmi. Pisarniški stol Sleepy je udoben stol, ki ga lahko v trenutku spremenite v ležalnik.

STOLI PISARNIŠKI, krčne žile
2012-10-17 16:59:25
Za številne ljudi po svetu, ki opravljajo pisarniška dela, predstavlja sedenje na pisarniških stolih zdravstveni problem, povezan z zdravjem hrbtenice. Pisarniški stoli brez ergonomsko oblikovane opore za predel ledvenih vretenc (križa) so vzrok za bolečine in poškodbe hrbtenice in so kot taki zastareli in škodljivi zdravju. Hrbtenica, gledano iz profila oz. iz strani, ni ravna temveč tvori obliko črke S. Ta oblika je sestavljena iz 2x lordoza (prestavljata krivino v križu in vratu) ter 2x kifoza, kateri pripadata prsnemu ter lumbo-sakralnemu predelu (trtica in križnica). Škodljivost pisarniških stolov se kaže v tem, da je med sedenjem ledveni predel (križ) obremenjen trikrat bolj kot v stoječem položaju. Sedenje na stolu brez ergonomske podpore križa nas sili v nepravilno držo (sključena drža) naprej, kar še dodatno obremenjuje medvretenčne ploščice, fasetne sklepe, kite ter mišice. Ko sedimo nepravilno (smo sključeni naprej) se namreč vretenca v križu postavijo v nepravilni položaj, kar spremeni obliko lordoze v ravno obliko oz .iz naravne oblike črke C se ta pri nepravilnem sedenju spremeni v obliko I, kar še dodatno obremenjuje hrbtenične elemente in vodi v kronične bolezni. Podoben problem, kot se pojavlja pri pisarniških stolih brez podpore v križu, lahko opazimo tudi pri nekaterih avtomobilskih sedežih ter doma, ko se usedemo na sedežno garnituro. Ker sedenje ni naraven človeški položaj, moderen način življenja pa nas sili ravno v to, je priporočljivo, da si organiziramo sedenje doma, avtu in v službi tako, da ima hrbtenica v predelu križa vedno dobro prilegajočo oporo. S tako enostavnim pristopom lahko na dolgi rok zmanjšamo možnost nastanka bolečin v križu in hrbtenici ter s tem marsikateri obisk pri zdravniku ali terapevtu. Moderen pisarniški stol je ergonomsko oblikovan ter omogoča počitek celega telesa. Spodaj je primer stola SLEEPY. kateri združuje funkcijo počivalnika ter delovnega stola. Moderen direktorski stol Sleepy

INFRARDEČA SVETLOBA
2012-10-02 17:19:01
Je elektromagnetno sevanje oz. spekter svetlobe, ki je človeškemu očesu neviden.Ifrardeča svetloba oz. IR žarki so dalši od žarkov vidne svetlobe. Učinek oz. posledica Infrardeče svetlobe- IR svetlobe je toplota. Toploto občutimo zato ker naša oblačila oz. koža absorbira Infrardečo svetlobo. Za lažjo predstavo: je kot razlika, če sedimo direktno na soncu ali v senci. Če smo izpostavljeni direktnim sončnim žarkom le te absorbirajo naša oblačila oz. koža in posledično nam je bolj vroče kot če bi sedeli v senci kjer nas žarki ne dosežejo. http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml Znansveni obstoj IR svetlobe sega v leto 1800, ko je astronom William Herschel odkril sevanje Infrardečih žarkov. Dokazano je, da opoldne oddaja sonce približno 1 kw energije na 1 kvadratni meter. Od 1 kw oddane energije se šteje 527 watov Infrardečim žarkom, 445 watov vidni svetlobi ter 32 watov UV žarkom. IR svetloba se uporablja v industriji, znanosti ter medicini.V medicini je poznana kot element, ki pozitivno deluje na človeško telo saj je le to ustvarjeno za toploto. Na tržišču so že dolgo prisotne IR luči z katerimi ogrevamo boleče oz. prizadete predele človeškega telesa.

INFRARDEČA TOPLOTA
2012-10-02 17:18:24
Je posledica Infrardeče svetlobe, ki je človeškemu očesu nevidna. Infrardeča toplota – IR toplota deluje, zato ker občutek toplote oz. mraza pravzaprav ni v celoti odvisen od toplote zraka temveč tudi od žarkov, ki jih telo oz. oblačila absorbirajo. Dober primer za bolj enostavno predstavo so zimske razmere: če se pozimi izpostavljamo sončnim žarkom, ki oddajajo tudi infrardeče žarke, občutimo prijetno toploto kljub temu, da je okoliški zrak hladen. Nasproten učinek pa bomo dosegli, če se umaknemo v senco, kjer bomo občutili hlad oz. dejansko temperaturo zraka. http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml IR toplota je stara kot je star izum, ko je človek prvič zakuril ogenj oz. začutil toploto sončnih žarkov. Prvi tehnični izumi, ki so segrevali domove s pomočjo IR toplote segajo v čas Rimskega imperija, medtem, ko so v novejši dobi znastveniki - astronomi potrdili obstoj IR žarkov leta 1800.

INFRARDEČI ŽARKI
2012-10-02 17:17:39
Infrardeči žarki so spekter svetlobe, ki je človeškemu očesu neviden. Infrardeči žarki (IR žarki) povzročijo, da molekule svetlobe, ki udarijo ob predmet, le-tega segrevajo. Poudariti je potrebno, da žarki ne segrevajo zraka neposredno, temveč le posredno preko predmetov, ki jih segrevajo, le-ti pa potem oddajajo toploto. V nasprotju z UV žarki, ki so lahko škodljivi za človeško telo, so bili IR žarki s strani medicine prepoznani kot neškodljivi oz. zdravilni za človeško telo. Človeško telo je ustvarjeno za toploto in ne za mraz! http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml

Pisarniški stoli in ležalniki
2012-08-28 17:14:10
Sedenje na pisarniškem stolu lahko skozi daljše obdobje povzroči bolečine v križu oz. poslabša obstoječe težave z hrbtenico. Glavni razlog za bolečine v hrbtenici leži v statičnem sedežu „pisarniškega „ stola, ki nas sili v nepravilni, statični oz. nepremični položaj hrbtenice. Stol SLEEPY je delovni stol in počivalnik v enem. Na njem lahko brez težav zaspimo na boku ali na hrbtu ter si odpočijemo utrujene noge. Direktorski pisarniški stol Sleepy http://www.natego.si/si/pisarniski-stoli-g86.shtmlKer je konstrukcija hrbtenice namenjena gibanju ter stoječemu položaju, statični položaj hrbtenice povzroča stres v križu, vratu, ramenih, rokah in nogah ter izgubo hrbteničnih mišic, katera so najpomembnejši telesni element pri zmanjševanju pritiska na medvretenčne ploščice.Ko sedimo na pisarniškem stolu nas naravno „nagnjenje“ oz. nagon nezavedno sili v sproščeno nepravilno „puklasto“ sedenje, kar povzroča nategnjene hrbtenične kite ter fasetne sklepe. Skozi daljše obdobje nam nepravilno sedenje povzroči trajne okvare medvretenčnih diskov oz. poslabša bolečine v hrbtenici.http://www.natego.si/si/ergonomis-basic-zdravi-stol-pisarniski-stol-i139.shtml Ne glede kako dodelan in udoben pisarniški stol uporabljamo, moramo vedeti, da tudi pravilno sedenje na statičnem stolu skozi dalše intervale pušča zdravstvene posledice na naši hrbtenici.Da se izognemo trjajajočemu nepremičnemu položaju hrbtenice moramo redno na vsake 30 min vstati ter izvajati razgibalne vaje za hrbtenico, ki naj trajajo do nekaj minut.Že 20 min. sprehod bo pomagal še bolj saj nam pospeši krvni obtok in s tem dotok hranilnih snovi v hrbtenične strukture. V tem članku smo osredotočeni predvsem na probleme s tradicionalnimi pisarniškimi stoli, medtem, ko obstajajo na trgu tudi stoli z gibljivim sedalnim delom, kateri spodbujajo gibanje ter nas silijo v pravilno držo hrbtenice.Običajni pisarniški stoli nudijo danes popolno oporo hrbtenici, saj so izdelani po načelu ergonomičnosti, stoli z gibljivim sedežem (aktivni stoli) pa spodbujajo pravilno držo ter gibanje hrbtenice in s tem krepitev hrbteničnih mišic. Največkrat so aktivni stoli brez naslonjala oz. je le to namenjeno zgolj za krajše počitke- relaksacijo.V primeru, da imate zdravstvene težave z hrbtenico, se priporoča pred nakupom stola posvet z vašim zdravnikom oz. terapevtom, ki vam bo svetoval kakšen tip stola je primeren za vaše težave- aktivni ali statični pisarniški stol.

HRBTENICA
2012-05-04 13:07:15
HRBTENICA ZGRADBA HRBTENICE Hrbtenico sestavljajo: hrbtenične kosti, sklepi, vezi oz. ligamenti, mišice, medvretenčne ploščice in živci. HRBTENIČNE KOSTI Hrbteničnim kostem pravimo vretenca. Hrbtenico sestavlja 33 kosti, in sicer: 24 vretenc; križnica (pet med seboj zraslih vretenc) in trtica (štiri med seboj zrasla vretenca). Kalcij in fosfati, ki so pomembni minerali, imajo pomembno vlogo, da so hrbtenične kosti zdrave, trdne in močne. Če teh mineralov primanjkuje ali jih izgubimo, kosti postanejo krhke, imajo manjšo moč in postanejo drugače oblikovane – spremeni se struktura hrbtenice. Poznamo 4 področja hrbtenice: cervikalno področje (vratna hrbtenica), torakalno področje (prsna hrbtenica), lumbalno področje (ledvena hrbtenica) in sakralno področje (križnica). Ta področja segajo od lobanjskega dna pa vse do medenice. Zgradba hrbtenice nam omogoča gibanje zgornjega dela telesa v vse smeri. Medvretenčne ploščice, ki so sestavni del hrbtenice, omogočajo prožnost hrbtenice, zaradi česar se lahko gibamo. TORAKALNO PODROČJE Torakalna hrbtenica (prsni predel hrbtenice) je sestavljena iz 12 vretenc. Vsa podpirajo 24 reber in zagotavljajo okvir za mišice, da lahko premikamo zgornji del telesa. Torakalno področje hrbtenice stabilizira in ščiti notranje organe v prsnem področju. V prsnem predelu se lahko pojavijo tudi različne bolečine, ki se kažejo kot oteženo gibanje, težave v predelu črevesja in težave z mehurjem. Bolečine se začenjajo v zgornjem predelu in se nadaljujejo navzdol do nog. Če bolečine ne zdravimo dovolj hitro lahko pride tudi do paralize od pasu navzdol. CERVIKALNO PODROČJE Cervikalno hrbtenico (vratni predel hrbtenice) sestavlja 7 vretenc. Vratni predel se začne na spodnjem delu vratu in konča pri ramenih. Poškodbe vratne hrbtenice povzročijo zmanjšano gibljivostjo, togost v zgornjem delu hrbta; bolečina se začne v vratu in ramenih in poteka tudi do rok. Ob blažjih bolečin si lahko sami pomagamo in ne potrebujemo zdravniške pomoči. Boleč predel si lahko zmasiramo, pri tem lahko uporabimo tudi različna masažna olja; okrog bolečega predela si lahko ovijemo toplo brisačo. Za spanje uporabljamo primeren vzglavnik; pri delu v sede uporabljamo mizo in stol, ki sta primerna za naš vrat. Če bolečina ne popusti, se odpravimo k zdravniku, ki nam lahko predpiše zdravila za blažitev bolečin v vratu. Lahko se odločimo tudi za fizioterapijo, akupunkturo in kiropraktiko. LUMBALNO PODROČJE Lumbalno področje se nahaja na spodnjem delu hrbtenice in ga sestavlja 5 vretenc.Poznamo različne vrste poškodb hrbtenice, ki izvirajo iz ledvenega predela hrbtenice. Simptomi poškodbe ledvenega dela hrbtenice so: bolečine pri različnih vsakodnevnih dejavnostih, bolečine v spodnjem delu hrbta in v zadnjici, ki se lahko nadaljujejo tudi v eno ali obe nogi. Najbolj pogoste poškodbe lumbalnega dela hrbtenice so: 1. ledveni izpah in mišični sev: Pri ledvenem zvinu se vezi trgajo od svojih privezov. Obe vrsti poškodb sta približno enako boleči in se podobno zdravita.2. hernija diska: To je bolj resna poškodba, ki je lahko zelo boleča. Hernija diska je zdrs medvretenčne ploščice, ki se najpogosteje pojavi zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice. Za odpravo oz. blažitev bolečin pri herniji diska je zelo koristen počitek, led in protivnetna zdravila. Pri zdravljenju se poslužujejo tudi fizikalne terapije, zdravniki včasih za blažitev bolečin predpišejo tudi steroidna zdravila. Ta se uporabljajo le v hujših primerih, saj lahko veliki odmerki teh zdravil povzročijo zasvojenost. SAKRALNO PODROČJE (KRIŽNICA) Križnico sestavlja 5 vretenc, ki tvorijo trikotno kost, ki je pritrjena na medenico. Bolečine v tem predelu hrbtenice se pojavljajo predvsem pri starejših ali zelo aktivnih ljudeh. Pri ženskah se bolečine v sakralnem predelu pojavljajo pogosteje, ker so njihove križne kosti širše in krajše od tistih pri moških. Bolečine se največkrat pojavijo na eni strani hrbtenice in se nadaljujejo navzdol do kolen ter so podobne bolečinam, ki se pojavljajo pri herniji diska ali išiasu. Zdravljenje bolečin v sakralnem delu hrbtenice je odvisno od stanja posameznika. Zelo učinkovita je kombinacija počitka, hlajenja z ledom, masaže in različnih raztezalnih vaj in vaj za krepitev mišic. Te vaje povečajo dotok krvi in okrepijo mišice. To zagotavlja boljšo podporo križnim vretencem. Bolečine lahko lajšamo tudi z različnimi protivnetnimi zdravili, pri hujših bolečinah se uporabljajo tudi steroidi. Če ne pomaga nobeden izmed naštetih načinov lajšanje bolečin, se poslužujejo kirurškega zdravljenja. Zdravljenje mora biti konstantno in lahko traja več mesecev, da se popolnoma odpravijo tovrstne bolečine. SKLEPI Sklepi povezujejo dve ali več hrbteničnih kosti med seboj. Večina hrbteničnih kosti ima 4 stične točke z drugimi kostmi.Sklepe hrbtenice imenujemo tudi Fasetni sklepi. Ko so sklepi zdravi, so površine sklepov sorazmerno debele, trde in gladke. Takrat nimamo bolečin v hrbtenici. Če pa sklepe ne uporabljamo dovolj pogosto ali pa so poškodovani, se težje gibamo, pri gibanju se lahko pojavljajo tudi bolečine. Brez zdravniškega posega te težave lahko postanejo kronične in utegne se zgoditi, da se kosti poskušajo medsebojno zarasti, kar je lahko zelo boleče. Bolečine v spodnjem delu hrbta pri zdravi hrbtenici se lahko pojavijo, če predolgo stojimo, saj se sklepi zaradi učinkov težnosti stisnejo. VEZI oz. LIGAMENTI Vezi so pritrjene na vse kosti in ploščice v hrbtenici. Značilnosti vezi: so mehkejše od kosti in ne tako mehke kot mišice; so prožne. Vezi so iz vezivnega tkiva. Krajši so kratki in povezujejo sosednje kosti, daljši in se raztezajo po vsej dolžini hrbtenice. Vezi opravljajo več nalog: povezovanje kosti tako, da se lahko varno upogibamo, vrtimo in se različno gibamo (glavna naloga vezi); dajejo dodatno oporo hrbtenici od glave do trtice; držijo ploščice, kosti in mišice na njihovih mestih; razbremenjujejo druge dele hrbtenice (npr. ploščice); podpirajo hrbtenične kosti in jih obdržijo v pravilnem položaju. Vezi si lahko tudi »prenategnemo«. Vzrok tem je lahko nepravilna drža, zaradi česar se pojavijo bolečine v hrbtu ali v vratu, ki ne nastanejo zaradi nesreč in poškodb. Okrevanje je lahko dolgotrajno predvsem pri izvinjenih ali pretrganih vezeh. MIŠICE Mišice so pasovom podobni deli telesa in so prožnejši od vezi. Lahko se raztezajo in se krčijo (omogočajo gibanje telesa – opravljanje različnih telesnih aktivnosti npr. dviganje, spuščanje, vlečenje, nošenje). Ob krčenju in raztezanju mišic, le-te vlečejo kosti v različne smeri. Mišice delujejo tudi tako, da telesu preprečujejo gibanje, če gibanje ni zaželeno. Z urjenjem mišic dosežemo, da naše mišice obdržijo svojo moč, so vzdržljive in prožne. S tem se zmanjša tveganje za bolečine ali poškodbe, ki lahko nastanejo, če mišice oslabijo, ker jih premalo uporabljamo, ali pa se poškodujejo. Kosti, sklepi, medvretenčne ploščice in vezi so manj obremenjene, če pravilno delamo. Delovanje mišic Izvedba giba: Možgani po živcih pošljejo sporočilo primerni mišici - mišica dobi to sporočilo, da se skrči - krčenje povzroči, da se skupaj z mišico premakne tudi kost (če je potrebno pa tudi vse telo). Za svoje delovanje (nategovanje, sproščanje, vrnitev v stanje mirovanja) mišice potrebujejo energijo. Mišična napetost se pojavi, če mišicam zmanjka energije ali če se utrudijo, in se ne morejo sprostiti v svojo prvotno dolžino. To se lahko zgodi tudi mišicah v hrbtu. Zaradi skrčenja mišic v hrbtu so kosti bolj stisnjene med seboj, kar lahko povzroči bolečine v hrbtenici. Posledica kratkoročne preutrujenosti mišic so velike bolečine v hrbtu, če pa so bolečine dolgoročno prisotne, pride do hitrejše obrabe hrbtenice. Ker pa so mišice v hrbtu dobro prekrvavljene, se poškodbe hitreje pozdravijo. MEDVRETENČNE PLOŠČICE Medvretenčne ploščice dajejo prostor živcem, ki iz hrbtenjače segajo na druga področja telesa in so nameščene med hrbteničnimi kostmi. Sestavljene so iz hrustanca. V prečnem prerezu je medvretenčna ploščica podobna na sredino prerezani čebuli. Stopnje vretenčnih ploščic: zdrava medvretenčna ploščica ima tekočino v sredini; izbočena oz. nabrekla medvretenčna ploščica, v kateri tekočina začne prodirati skozi vlaknasto tkivo; povešena oz. poškodovana medvretenčna ploščica, v kateri tekočina izteče iz vseh plasti in pronica v bližnje tkivo. Zdrave in nepoškodovane medvretenčne ploščice, lahko ustavijo veliko večino sunkov, ki se pojavijo pri hoji, teku, skakanju, sedenju ipd. V medvretenčni ploščici je tudi pritisk, ki se ob pripogibanju, obračanju ali razteganju, spremeni v tistem delu, ki je napolnjena s tekočino. Dolgoročno se lahko zaradi prekomernega upogibanja (npr. prekomerno nošenje bremen, nepravilna drža pri sedenju) poškodujejo medvretenčne ploščice. Poškodbe medvretenčnih ploščic: 1. zdrs medvretenčne ploščice: Poškodbe se začenjajo v obročkih sredi ploščice in se nato nadaljujejo v smeri proti zunanjim obročkom. Pri tej poškodbi tekočina steče skozi obročke. Če pride do poslabšanja stanja, ploščica nabrekne. 2. zlom medvretenčne ploščice: Pojavi se, ko obročki pritiskajo na hrbtenjačo ali na živce, ki vodijo iz hrbtenjače. Ploščica se zlomi, če se obrabijo vsi obročki. 3. degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic: Pri tej bolezni se ena ali več ploščic izsuši in izgubi svojo sposobnost absorbiranja obremenitev in udarcev. Stanje se z leti običajno še poslabša. Na ploščice v hrbtenici vpliva tudi starost. S starostjo se zmanjšuje količina vode v ploščici. Ploščica lahko izgubi višino in se sesede, če se obrabi, izsuši, nabrekne ali se kako drugače poškoduje. Posledično kosti bolj pritisnejo druga na drugo, sklepi začnejo prevzemati udarce; posledično pride do obrabe sklepov. Zmanjšanje višine tudi zoži odprtino med kostmi, skozi katere iz hrbtenjače izhaja živec. Zoženje lahko stisne živec, kar lahko pripelje do bolečin v hrbtenici. ŽIVCI Živci so prenašalci sporočil v telesu. Začenjajo se v možganih in so razvejani skozi hrbtenjačo. Možgani in hrbtenjača usklajujejo vsak proces, ki poteka v človeškem telesu. Možgani dajejo ukaze telesu in so glavna informacijska pot v telesu. Po eni strani možgani pošiljajo po živcih sporočila, po drugi strani pa razni deli našega telesa pošiljajo signale o svojem stanju nazaj v možgane. Povratne informacije možganom so občutki npr. bolečine, pritisk, vročina, mraz, gibanje. Hrbtenjača usklajuje vse potrebno za zaznavanje zunanjih dražljajev. Iz hrbtenjače izhaja 31 parov hrbteničnih živcev.Hrbtenjačni oz. spinalni živci spadajo v periferni (obkrajni) živčni sistem in jih delimo na senzorične ter motorične živce. Mesto, kjer se živci razcepljajo in zapuščajo hrbtenjačo, imenujemo živčne korenine. Komunikacija med živci in možgani se prekini, če so živci poškodovani. Pri organih, ki potrebujejo navodila ali morajo poročati o svojih občutkih, se lahko pojavi več težav.Hrbtenjača je tako kot možgani del centralnega živčnega sistema in je življenjskega pomena za delovanje celotnega organizma. Pot oz. komunikacijo med možgani in živci varujejo strukture hrbtenice (kosti, mišice in vezi).

GLAVOBOL
2012-04-20 13:26:44
Eden od najpogostejših razlogov za obisk zdravnika je glavobol. Zdravljenje glavobola je odvisno od vrste oz. vzroka zaradi katerega se pojavi glavobol. Ugotovitev natančne in uspešne diagnoze izvora bolečin v glavi je zapleten postopek, saj bolniki tarnajo nad kljuvajočimi, topimi in utripajočimi bolečinami, slabostjo, vrtoglavico, šumenjem v ušesih itd. Ti simptomi so prisotni pri glavobolih, kot so: migrena, udarec v glavo, povišana telesna temperatura - vročina, stres, okužbe ter nepravilnosti v vratni hrbtenici. http://www.natego.si/si/natego-konzola-odpravi-bolecine-v-vratu-in-krizu-i108.shtml Kot najbolj pogosto spregledan vzrok glavobola je okvara vratne hrbtenice, ki se lahko odraža kot zategnjenost v vratu oz. nezmožnost zasuka glave v določen položaj. Lahko pa je tudi vratna hrbtenica na prvi pogled popolnoma zdrava, vendar zaradi različnih vzrokov pride do utesnitve živcev ter vratnih arterij, kar vodi do vnetja ter posledično do glavobola. http://www.natego.si/si/natego-odpravi-bolecine-v-vratu-i107.shtml Vratna hrbtenica je sestavljena iz 7 vratnih vretenc, med katerimi se nahajajo medvretenčne ploščice ali diski, kateri delujejo kot amortizerji. V odprtinah (ang. intervertebral foramina) med vretencem in diskom izhajajajo iz hrbtenjače spinalni živci, ki oživčujejo zgornji predel telesa. Prav tako se v vratu nahajata 2 vratni arteteriji, ki potujeta po odprtinah v stranskih odrastkih vretenc (ang. transverse foramina) in sta odgovorni za dovod krvi v možgane. Odprtine v stranskih odrastkih vretenc so edinstvene in se nahajajo samo v vratu. Glavoboli so največkrat posledica vnetja trigeminalnega (trovejnega) živca, ki oživčuje celotno lobanjo in je povezan s prvimi tremi vratnimi vretenci C1 - atlas, C2 - axis, C3 ter C4 -5. Živci, ki izhajajo na nivoju vretenc C5, C6 ter C7, so večinoma vezani na roke, ramena ter zgornji prsni predel telesa. Do vnetja živca lahko pride zaradi prehlada, hernije diska, spondiloze, artroze hrbtenice, revmatoidnega artritisa, mišičnega krča v vratu itd. Velikokrat leži vzrok glavobola v nepravilnem položaju glave med delovnim časom (npr. pisanje ali delo za računalnikom) ter uporabo neprimernih vzglavnikov med spanjem. http://www.natego.si/si/natego-pro-zracna-opornica-odpravi-bolecine-v-vratu-i106.shtml Poleg zgoraj naštetih vzrokov glavobola, lahko vzrok leži tudi v pomanjkanju dovoda krvi v možgane, za kar sta odgovorni 2 vratni arteriji (arteria vertebralis). Običajno je oviranje dotoka krvi v možgane povezano z vrtoglavico, omedlevico, zamegljenim ali dvojnim vidom, šumenjem ali piskanjem v ušesih, v hujših primerih pa lahko pride tudi do možganske kapi. Utesnjenost arterij je lahko posledica degeneracijskih sprememb na hrbtenici, kot so: stanjšanje medvretenčnega diska, obraba fasetnih sklepov in posledično nestabilnost vratne hrbtenice, krvni strdki, tumorji, zdrs vretenca čez sosednje vretence - spondilolisteza itd. Splošno poznana postavitev diagnoze, kjer leži vzrok glavobola v vratni hrbtenici, je otipanje živca, ki izhaja med lobanjo in C1 vretencem (atlas). Ob pritisku s prsti v omenjeni predel, se običajno občuti splošna občuljivost, kar nam kaže na prizadetost subocipitalnega živca (ang. suboccipital nerve). Na poškodbe v vratu kažejo tudi bolečine glave in sicer v primeru, ko nam različni premiki glave oz. različne pozicije zmanjšajo ali zvečajo glavobol. Članek je preveden in prirejen iz ameriške spletne strani www.dynamicchiropractic.com.

VRTOGLAVICA
2012-04-20 13:19:42
Vrtoglavica je stanje, za katerega so značilni različni simptomi, kot so: občutek vrtenja, izguba koordinacije, občutek "pijanosti", lebdenje, tema in iskrenje pred očmi, nestabilnost itd. Možgani postanejo "zmedeni" ter sporočajo telesu, da se npr. vrti soba, čeprav se v resnici ne. Poleg naštetih simptomov se lahko pri vrtoglavici pojavlja še: zvonenje in šumenje v ušesih - tinitus, zamegljen vid, bruhanje, zbadanje v glavi, motnje v delovanju mišic na obrazu ali telesu, motnje govora, spomina, koncentracije itd. http://www.natego.si/si/natego-pro-zracna-opornica-odpravi-bolecine-v-vratu-i106.shtml Vzrokov za vrtoglavico je več kot 300. Eden od mnogokrat spregledanih je poškodba vratne hrbtenice. Vrtoglavica se v tem primeru običajno pojavi oz. izgine ob določenem položaju glave oz. vratu, ne glede ali sedimo, stojimo ali ležimo. Tudi premikanje oči ali vnetje - poškodba srednjega ali notranjega ušesa, je lahko vzrok za vrtoglavico, saj sta ta dva organa povezana z živci, ki izhajajo na prvem in drugem vratnem vretencu C1, C2. Nova raziskava, v kateri je sodelovalo 24 pacientov, je pokazala, da vpliv notranjega ušesa na cirkulacijo krvi temelji na nujnosti zagotavljanja zadostne količine pretoka krvi, ki zagotavlja pokončen položaj telesa. Pokazalo se je, da notranje uho vpliva na cirkulacijo krvi znotraj možganov, ne glede na ostale dejavnike kot je npr. krvni tlak. Običajno zdravnik posumi na poškodbe vratnih živcev ali vratnih arteriji v primeru, ko je oseba doživela padec - udarec v glavo ali nesrečo, pri kateri so bile prisotne večje sile, katere so povzročile premik vretenc. http://www.natego.si/si/natego-konzola-odpravi-bolecine-v-vratu-in-krizu-i108.shtml Poškodovana vretenca C1 in C2 sta "mejnika" med hrbtenjačo ter možgani, zato lahko vsak najmanjši nenaraven - prisiljen premik teh dveh vretenc povzroči motnje pri prenosu signalov iz živcev oz. hrbtenjače v možgane. V odprtinah (ang. intervertebral foramen) med vretenci izhajajo iz hrbtenjače spinalni živci, kateri so pri vretencu C1 ter C2 vezani na oči ter notranje uho, zato sta ta dva organa tesno povezana z vrtoglavico in spremljajočimi simptomi. Tako kot je lahko vzrok vrtoglavici udarec, ki premakne C1 ali C2 vretence, so lahko vzroki vrtoglavice tudi v obrabi medvretenčnih ploščic, fasetnih sklepov ali osteofiti, ki povzročijo sesedanje vratne hrbtenice ter posledično draženje - vnetje spinalnih živcev. Obraba ali poškodba vratne hrbtenice lahko povzroči utesnjenost 2 vratnih arterij, ki potujeta po odprtinah v stranskih odrastkih vretenc. Utesnitev povzroči oviran dotok krvi v možgane in posledično vrtoglavico ali celo izgubo zavesti. Tako kot lahko povzroči vrtoglavico sesedanje oz. zamaknitev vratne hrbtenice, lahko do podobnih simptomov pride zaradi oblog na vratnih arterijah, katere nastanejo običajno zaradi nezdravega načina življenja. Težave lahko trajajo različno dolgo, od nekaj sekund do nekaj mesecev ali let. Trajanje teh težav je odvisno od njihovega vzroka. Težave so prisotne lahko stalno ali pa se ponavljajo; pojavljajo se lahko spontano ali na provokacijo. Če splošni zdravnik ne more postaviti diagnoze, nas napoti k specialistu otorinolaringologu, kateri izvede pregled ušes, nosa in grla ter orientacijsko testira sluha s šepetom. Orientacijsko pregleda tudi delovanje drugih možganskih živcev. Preveri, kako bolnik stoji in hodi in kakšna je njegova koordinacija. Otorinolaringolog lahko izvede kalorični test, kateri mu po izpiranju sluhovoda, s 7 stopinj celzija hladnejšo ali toplejšo vodo od telesne temperature, zaradi vzdraženosti ravnotežnega organa pokaže na izzvano vrtoglavico. V primeru, da vrtoglavica kaže na nepravilno pozicijo ušesnega kamenčka otolita, ki leži v notranjem ušesu in skrbi za ravnotežje, nam zdravnik lahko pomaga z Epleyevim prijemom, s katerim spravi kamenček v pravilni položaj. Zdravnik nas lahko napoti tudi na slikanje glave in vratu z MRI (magnetno resonanco) ali CT slikanje, katera mu pokažeta morebitne tumorje, lezije, poškodbe vretenc in diskov oz. sesedlost vratne hrbtenice. Če ga zanimajo naše žile v vratu in možganih, nas napoti na doppler vratnih žil, kateri pokaže na morebitno oviro, ki preprečuje pretok krvi v možgane. Vedeti je potrebno, da je odkritje vzroka vrtoglavice nemalokrat zelo zahtevna naloga, ki je na žalost v nekaterih primerih neodkrita, zato je pri tej bolezni potrebno veliko samoopazovanja, saj z natančnim opisom težav (kdaj, kje, v kakšnem položaju, kako pogosto itd. se vrtoglavica pojavlja), lahko zdravnik lažje določi način zdravljenja. Nemalokrat se pokaže, da si lahko bolniki pomagajo popolnoma sami z različnimi mišično krepilnimi vajami, sprostilnimi tehnikami - meditacija, raztezanjem vratu, odpravo prehlada ušes, oči ali sinusov, izogibanjem dejavnikom, ki lahko povzročijo vnetje grla itd. VIR: Ameriške spletne strani wisegeek ter oliverspecific.

TRTICA
2012-04-11 16:06:39
Pri človekuje je trtica nekdanji ostanek repa in se nahaja na spodnjem delu hrbtenice kot zadnji kostni element.Trtica ali lat( coccygis) je skupek 3-5 skupaj zaraščeih vretenc, ki so povezani z križnico.Trtica je gibljivo prirasla na križnico. http://www.natego.si/si/mize-za-raztezanje-g85.shtml Bolečine v predelu trtice imenujemo tudi kokcigodinija in so 5x pogostejše pri ženskah kot pri moških. Simptomi bolečine na spodnjem,končnem delu hrbtenice bolečine v trtici med sedenjem ali potem, ko smo vstali bolečina se poslabša, ko se vsedemo in lahko traja nekaj dni bolečina je hujša, če sedimo na mehki podlagi saj se sile namesto na "sedalne "kosti prenaša na trtico ostra bolečina v trtici, ko vstanemo Vzroki nestabilna trtica povzroči kronično vnetje padec oz. udarec v trtico konstantna obremenitev trtice kot je kolesarjenje ali veslanje mišični krč v predelu trtice ali vnetje mišic kot so gluteus maximus,piriformis ali adductor magnus nosečnost in rojstvo otroka zapleti po operaciji v trtičnem predelu Zdravljenje:kaj lahko storimo sami? izogibajmo se sedenju saj sedenje ovira celjenje poškodbe če že moramo sedeti uporabljamo ergonomsko oblikovano podlogo katera ima na zadnjem delu izrez za razbremenitev trtice poslužujemo se hladno- toplih kopeli (odvisno od primera oz. človeka) poškodovana oz. nestabilna trtica se običajno zaceli sama , če ji to omogočimo v obdobju nekaj tednov oz mesecev različni pristopi so lahko za nekatere bolj učinkoviti kot za druge http://www.natego.si/si/trticna-blazina-i118.shtml Kako nam lahko pomaga zdravnik ali terapevt? masaža mišic v okolici trtice vaje za krepitev in relaksacijo mišic v medeničnem predelu raztegovanje oz. trakcija blokada oz. injekcija z steroidi običajno odpravi bolečino za nekaj tednov kiropraktik ali osteopat lahko z "nastavitvijo"trtice ugotovi vzrok oz. odpravi bolečino.To lahko stori tako, da si nadene rokavice ter nato z prstom skozi analno odprtino otipava trtico kot zadnja možnost sledi operacija z katero odstranijo trtico.Večina operacij trtice je uspešna http://www.natego.si/si/grelni-pripomocki-g83.shtml

SPONDILOARTROZA
2012-03-30 10:59:04
OSTEOARTROZA in SPONDILOARTROZA – ARTROZA HRBTENICE Osteoartroza oz. degenerativni revmatizem je najpogostejša bolezen sklepov okončin in hrbtenice, pri kateri hrustanec propada. Ločimo: osteoartrozo, pri kateri so prizadeti sklepi, in spondiloartrozo, kjer je prizadeta hrbtenica. NASTANEK OSTEOARTROZE Dejavniki za nastanek osteoartroze (t.j. »obrabe sklepa«) so: staranje, dedna nagnjenost, anatomske nepravilnosti sklepov in hrbtenice, v stran ukrivljena hrbtenica (skolioza), poškodbe in prevelika obremenitev sklepa in hrbtenice. Površina sklepnega hrustanca postane neravna, lahko razpoka, v njem se nabira večja količina vode. Sklepni hrustanec postaja tudi tanjši. Kot posledica prizadetosti sklepnega hrustanca in kosti, se tvori nova kost ter kostni izrastki-osteofiti. Sklep postane manj gibljiv, lahko se pojavijo tudi otekline na sklepu. SIMPTOMI IN ZNAKI OSTEOARTROZE Za različne vrste sklepov in različne predele hrbtenice so značilni različni simptomi in znaki osteoartroze. Znaki in simptomi osteoartroze sklepov: bolečine ob večjih obremenitvah, v stoječem položaju; v mirovanju pa, ko je bolezen že precej napredovala; debelejši in slabše gibljivi sklepi; pri gibanju se pojavi škripanje v sklepu; propadanje obsklepnih mišic. DIAGNOSTICIRANJE OSTEOARTROZE Pri ugotavljanju vzrokov in posledično za postavljanje diagnoze, je treba najprej izvesti skrben pregled in natančno oceniti bolečine, ki se pojavljajo pri posamezniku. Za postavitev diagnoze osteoartroza je potrebnih več preiskav: rentgensko slikanje prizadetega sklepa in hrbtenice; ultrazvočna preiskava prizadetih sklepov in magnetna resonanca. ARTROZA HRBTENICE Da se ne pojavijo bolečine v hrbtenici, je zelo pomembna preventiva. Bolečinam v hrbtenici se lahko izognemo z zdravim načinom življenja, uživanjem zdrave prehrane in nadzorovanjem telesne teže. Tudi pri revmatičnih boleznih se lahko pojavijo kronične bolečine v hrbtenici. Ločimo: osteoartrotične (spondiloartroza) spremembe in vnetne spremembe na hrbtenici (spondilitis). Spremembe na hrbtenici se lahko pojavijo že po 30. letu starosti. Prve spremembe se pojavijo predvsem na vratnem in ledvenem delu hrbtenice, ki sta gibljiva dela hrbtenice. Te spremembe pa so: tanjšanje medvretenčne ploščice (diskusa), oženje medvretenčnih prostorov, neelastičnost telesa posameznih vretenc, zgostevanje kosti ob robovih vretenc, zožanje sklepov med posameznimi vretenci in tvorjenje izrastkov na njihovih robovih. Spremembe na vratnem delu hrbtenice so: bolečine, ki se širijo z vratu na ramena, proti lopaticam, v zatilje, na sprednji del prsnega koša, v roke; glavoboli; vrtoglavice; slabosti; motnje ravnotežja; šumenje v ušesih; slabost v rokah in mravljinčenje ali omrtvelost prstov rok. Če je prizadet vratni del hrbtenice to imenujemo vratna spondiloza. Spremembe na ledveni hrbtenici (t.i. lumbalni sindrom ali lumbago) so: bolečine v križu, ki se zvečajo ob obremenitvah; težko premikanje zaradi krča mišic ob hrbtenici; skrivljenost v eno stran in nezmožnost se zravnati; hernija diskusa (t.j. zdrs medvretenčne ploščice ali diskusa), ki največkrat nastane zaradi osteoartrotičnih sprememb na hrbtenici in na osrednjem delu diskusa. Bolečine v ledvenem delu hrbtenice, ki so posledica vnetnih revmatičnih bolezni, spadajo v skupino serološko negativnih spondiloartritisov. Njapogostejši je ankilozirajoči spondilitis. Značilnosti ankilozirajočega spondilitisa pa so: nočne bolečine v križu in okostenela hrbtenica. Lmboishialgija oz. išias se pojavi, če je prizadet ledveni del hrbtenice (ledvena spondiloza) in medvretenčna ploščica pritiska na bedrni živec (ishiadikus). Bolečina se iz križa širi navzdol v zadnjico, kolk, nogo do stopala; spremljata jo mravljinčenje in omrtvelost noge, v hudih primerih pa tudi mišična oslabelost in otežena hoja. Spinalna stenoza se pojavi, če so na hrbtenici nastale hude osteoartrotične spremembe in se zato lahko zoži hrbtenični kanal. Osebe s spinalno stenozo imajo bolečine pri hoji, njihovi spodnji udi so omrtveli, na udih se pojavlja mravljinčenje. ZDRAVLJENJE 1. Fizikalno zdravljenje To zdravljenje vključuje predvsem telesno vadbo (npr. razgibavanje sklepov, hoja, aerobika, plavanje in kolesarjenje) ali kineziterapijo. Oseba s spondiloartrozo hrbtenice se mora pravilno držati, pomembna je predvsem drža ramenskega obroča in vseh delov hrbtenice: Položaj glave mora biti sproščen, trebušne mišice napete. Vseskozi moramo krepiti mišice ob hrbtenici ter vratne, ramenske in trebušne mišice. Izogibati pa se je potrebno prevelikim obremenitvam vretenc. Za zmanjšanje akutnih bolečin se uporablja še: masaža z ledom pri vnetem sklepu, električni tokovi, obsevanje z ultrazvokom in blago segrevanje pri bolj kroničnih težavah. 2. Zdravljenje z zdravili Zdravil, ki bi preprečila nastanek ali napredovanje osteoartroze ali ozdravila že prisotno bolezen pa še ne poznajo. Zdravila, ki so v uporabi, učinkovito lajšajo težave in lahko preprečijo hujše napredovanje bolezni. Za zdravljenje pa uporabljajo: Paracetamol: Je prvo zdravilo za lajšanje blagih do zmernih bolečin pri osteoartrozi brez vnetja. Antirevmatiki (mazila, kreme, gele): Uporabljajo jih tisti z blago obliko osteoartroze. Nesteroidni antirevmatiki: Uporabljajo jih ljudje, pri katerih se skupaj z osteoartro, pojavljajo znaki vnetnja. Opioidi: So močna protibolečinska zdravila in jih uporabljajo redko, ko so izrabili že vse druge oblike zdravljenja. Osteoartrozo zdravimo tudi z zdravili iz skupine SYSADOA (symptomatic slow acting drugs for OA), v katero prištevamo glukozaminijev sulfat, hondroitinsulfat, diacerin in hialuronsko kislino. 3. Operativno zdravljenje je potrebno pri bolnikih: z zdrsom medvretenčne ploščice (herniji diskusa); z napredovalo osteoartrozo; z bolečinami tudi v mirovanju, kjer so prisotni znaki okvare živčne korenine ali živca; in bolniki z motnjami gibljivosti. Operacije hrbtenice izvajajo izjemoma, razen na vratnem delu, kjer včasih zaradi pritiska na živčne korenine odstranijo izrastke in zatrdijo nestabilne predele. 4. Alternativne metode zdravljenja (npr. akupunktura) K zdravljenju pa doprinese tudi prehrana. Pomembno je, da oseba je zdravo in uravnoteženo prehrano. Priporočljiva hrana: zelenjava, morska hrana, korenje, avokado, sojini izdelki, izdelki iz ječmena in pšenice. Hrana, ki se ji je potrebno izogibati: alkohol, kava, preveč soli, sladkarije, živalski izdelki…

HEKSENŠUS
2012-03-30 10:15:38
Mišični usek (krč) v predelu vratu ali drugega dela hrbtenice, v pogovornem jeziku imenujemo “heksenšus”. Mišični krči v vratu so nehoteno krčenje vratnih mišic, ki lahko postanejo napete, trde in boleče. Heksenšus - značilnosti: nenadna in ostra bolečina v vratu ali na drugem predelu hrbtenice, zaradi česar se pojavi omejena gibljivost vratu in zgornjega dela hrbta; bolečine pa se širijo iz vratu v zadnjico in tudi noge; bolečina navadno mine v nekaj dneh. VZROKI HEKSENŠUSA nepravilna drža glave med spanjem (Zaradi nepravilne lege glave so vratne mišice napete in začnejo boleti.); slaba drža (predvsem pri prisilnih držah npr. pogosta uporaba računalnika, vožnja avtomobila); nenadni gibi vstran; nekateri preprosti in vsakdanji gibi ali pogosto pogledovanje v isto smer napete in utrujene mišice vodijo do natrganja mišice,vezi in tetiv SIMPTOMI IN ZNAKI HEKSENŠUSA bolečine v vratu in tudi drugod (npr. na obrazu, v ušesih), glavobol, pritisk za očmi, vrtoglavica. Vsi ti simptomi in znaki, predvsem bolečine v vratu, ovirajo vrat, da bi se normalno obračal. Posledično se vrat manj obrača, kar vpliva na večjo napetost in večjo krčevitost mišic. Zmanjševati se začne sposobnost premikanja mišic; ne le vratnih mišic, ampak tudi mišic ramenskega obroča ter zgornjega in ledvenega dela hrbta. Kdaj je treba k zdravniku? če čutimo hudo bolečino v vratu po poškodbi; kadar čutimo ostro bolečino, ki sega v rame in navzdol v roko če imamo mravljince v rokah in kadar začutimo, da v imamo v roki ali nogi zmanjšano moč. ZDRAVLJENJE HEKSENŠUSA Na srečo je največ bolečin nenevarnih in začasnih ter jih lahko z malo potrpežljivosti in vztrajnosti odpravimo sami.Najboljši način zdravljenja je predvsem kombinacija razteza mišic vratu, masaže obolelega dela vratu, menjavanja mrzlih (npr. led) in toplih obkladkov in protibolečinskih zdravil.Kombinacija mrzlih in toplih obkladkov: V tanjšo brisačo zavijemo led. To ledeno oblogo namestimo na vrat direktno na boleče mesto. Ledeno oblogo moramo imeti na bolečem mestu 15-20 minut. Vsakih 3-4 ure je potrebno ponoviti. Z ledeno oblogo hladimo boleče mesto prvih 48-72 ur. Koristno je tudi menjavanje mrzlega in toplega, zato je najboljše, da po ledenih obkladkih sledijo topli obkladki ali vroča prha.Pri zdravljenju heksenšusa nam medicina ne more veliko pomagati, če je bolečina krajša in začasna. Mišicam moramo dati čas, da se sprostijo, in takrat tudi bolečine izzvenijo. To pomeni, da potrebujemo počitek. Iz zvite brisače si lahko naredimo opornico in si jo ovijemo okrog vratu. Paziti je treba tudi, da nismo na prepihu, kar lahko stanje le še poslabša.Masaže in raztegovanje mišic vratu: Nežno premikajte vrat na eno in drugo stran (Najprej raztezajte eno stran, nato pa drugo stran). Oseba naj s prsti 2-5 minut masira boleče mišice v vratu. To je potrebno ponavljati vsakih 4-6 ur. Pri masiranju lahko uporabljamo tudi različne balzame in olja. Balzami, ki vsebujejo mentol in druge sestavine, povzročijo, da se vrat segreje.Prav tako obstaja na trgu malo poznana vendar učinkovita krema z čebeljim strupom katera povzroči cca. 2 urno segrevanje prizadetega predela.Krema se prodaja pod imenom Apireumin. To je lahko dovolj, da se mišice vratu same sprostijo. Lahko se odločite za nakup številnih pripomočkov, ki bodo blagodejno delovala na vaš vrat, ki posnemajo Shiatsu masažo in švedsko masažo. Pripomoček vam lahko pomaga pri sprostitvi, medtem ko deluje na vaše vratne mišice.Pri zdravljenju heksenšusa imajo pomembno vlogo tudi različne kreme, ki lahko pomagajo razbremeniti nelagodje in bolečino v vratu.Telovadba.Akupresura (S stimulacijo določenih akupresurnih točk refleksno sprostimo vratne in ramenske mišice ter tako neposredno odpravimo vzrok bolečine).Tablete proti bolečinam.Heksenšus lahko zdravimo tudi z t.i. Bownovo terapijo. Ta je v Sloveniji relativno nova in še manj znana. Z njo lahko dobro pozdravimo kronično bolečino v vratu. Bownova terapija se izvaja ročno z zelo nežnimi gibi. Tehnika temelji na posebnih dotikih na določenih mestih, s katerimi spodbujajo pretok energije po telesu in vplivajo na mišice ter na živčne ovojnice.. VAJE ZA RAZGIBAVANJE Mišice razgibamo tako, da glavo počasi in zelo previdno obračamo v vse smeri (npr. kroženje z glavo).Glavo upogibamo tako, da z brado dosežemo prsni koš, nato nagnemo glavo čim bolj nazaj.Najprej obračamo glavo, kot bi hoteli pogledati čez desno in potem čez levo ramo. Nato jo upogibamo tako, da se z levim ušesom čim bolj približamo levi rami, potem pa z desnim desni rami. Pri tej vaji si lahko pomagamo tudi z roko. Ko se npr. nagnemo v desno, z desno roko glavo rahlo potiskamo še bolj navzdol, hkrati pa dvignemo levo roko v zrak in obratno.Vse vaje je potrebno izvajati počasi in ne na silo; telovadbo in vaje je treba redno ponavljati. Če boste delali te preproste vaje, bodo težave minile v nekaj urah, najpozneje v nekaj dneh. Zelo pomembno je, da če se le da, preprečujemo pojav heksenšusa. Predvsem je potrebno prepoznati vzroke in potencialne položaje telesa, ki bi lahko povzročile heksenšus (npr. Predolgo in nepravilno sedenje za računalnikom).

Revmatoidni artritis in hrbtenica
2012-03-22 12:37:06
REVMATIZEM IN REVMATOIDNI ARTRITIS Beseda revmatizem (lat. ”rheumatismus”) pomeni otekati, oteklina, vnetje. Znanih je več kot 100 revmatičnih bolezni; delimo pa jih v naslednje velike skupine: osteoartroza, zunajsklepni revmatizem, z avtoimunostjo pogojene vnetne sklepne revmatične bolezni (revmatoidni artritis, luskavični artritis, reaktivni artritis, artritis pri kroničnih avtoimunskih črevesnih boleznih, ankilozirajoči spondilitis), s kristali povzročena sklepna vnetja (protin, psevdoprotin in druge bolezni), avtoimunske bolezni tkiva in vaskulitisi. REVMATOIDNI ARTRITIS Pri revmatoidnem artritisu (RA) iRevmatoidni artritis (RA) spada v skupino revmatoidnih bolezni, ki so pogojene z avtoimunostjo. Pri RA imunski sistem, ki služi obrambi telesa pred povzročitelji nalezljivih bolezni, napade lastno telo in povzroči kronično potekajoče sklepno vnetje, katerega posledica so otekli, boleči in okoreli sklepi. Torej je RA avtoimuna kronična vnetna bolezen in prizadene zlasti sklepe.Vnetje sklepov imenujemo tudi sinovitis, saj dejansko pri RA pride do vnetja sklepne ovojnice sinovije. Sprva se pojavljajo bolečine in oteklost predvsem malih sklepov rok, stopal, zapestja in komolcev, kasneje se lahko vnetje razširi še na velike sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji. Hrbtenico prizadane le redko.Simptomi bolečin v hrbtenici, ki jih povzroča RA so običajno blagi, v redkih izjemah pa so lahko bolečine zelo hude in življensko ogrožujoče.V večini primerov prizadene cervikalno hrbtenico. Vnetje sklepov lahko povzroči nepovratne sklepne okvare in invalidnost, lahko prizadane tudi druge organe (srce, pljuča, ledvice, koža, oči): RA poveča tveganje za osteoporozo in slabokrvnost ter za 6-10 let zmanjša pričakovano življenjsko dobo. Večinoma RA poteka blago in počasi napreduje. Lahko se zgodi, da se bolezen sama umiri. RA napade in sčasoma uniči sinovijo fasetnega sklepa hrbtenice, kar ima za posledico nestabilnost hrbtenice oz. med seboj povezanih vretenc.Poškodba fasetnega sklepa, ki drži sosednja vretenca med seboj v položaju destabilizira vretenca ter omogoči nadaljne poškodbe hrbtenice kot je zdrs vretenca čez sosednje vretence, kar imenujemo spondilolisteza.Spondilolisteza povzroči pritisk na spinalne živce ter hrbtenjačo kar lahko vodi v delno ali popolno paralizo.Še posebej nevarno je obolenje vratne hrbtenice, če RA oslabi fasetne sklepe na C1 ter C2 vretencu. FASETNI SKLEP Za RA lahko zboli vsak, vendar se bolezen najpogosteje začne v mlajših do srednjih letih. Pojavnost je pri ženskah trikrat večja kot pri moških. NASTANEK REVMATOIDNEGA ARTRITUISA Točnega vzroka za nastanek RA v medicini še ne poznajo. Ugotavljajo pa, da je pogojen z več dejavniki: 1.Genetski dejavniki: RA se pojavlja pri osebah, ki so gensko dovzetnejše za nastanek te bolezni (predvsem nosilci alelnih različic antigena DR4). 2. Okužbe: Obstaja možnost, da sorazlični povzročitelji okužb (bakterije, virusi) pri gensko dovzetnih osebah odgovorni za pojav boilezni, vendar za to trditev ni neposrednega dokaza. 3.Vloga imunskega sistema: Imunski sistem napade lastna tkiva, sklepe in lahko tudi druge organe. Celice imunskega sistema zapustijo krvni obtok, napadejo sklepna tkiva in povzročijo vnetje. Povzročitelj RA je lahko: 1. Antigen - neznana, telesu tuja snov: Ta snov je lahko sestavina virusa ali klici. 2. Antigenska mimikrija. Izigranost imunskega sistema: Imunski sistem se ob okužbi z nekaterimi klicami najprej sooči s snovmi, ki jih te tvorijo, kasneje, ko je klica že odstranjena iz telesa, nenadzorovano napade telesu lastni snovi, ki je v delu svoje zgradbe enaka beljakovini, ki jo je izločala klica. SIMPTOMI IN ZNAKI REVMATOIDNEGA ARTRITISA V HRBTENICI Če sta začetek in potek značilna, ugotavljanje RA ni težko. V nasprotnem primeru, če so na začetku bolezni simptomi in znaki še premalo jasni, je ugotavljanje težje in bolj zapleteno. Pri vsakem bolniku z RA se pojavljajo drugi znaki in simptomi, ki so značilni za RA. Začetni simptomi se skoraj vedno začno z bolečinami v hrbtenici .Začetne bolečine so posledica vnetja sklepnih ovojnic sinovij, ki so prepredene z živci.Vnetje se lahko posledično širi na spinalne živce, ki izhajajo iz hrbtenjače ter na hrbtenjačo samo.V cervikalni oz. vratni hrbtenici so lahko poleg fasetnih sklepov, spinalnih živcev ter hrbtenjače prizadeti- vneti tudi arteriji, ki potekata vzdolž vratnih vretenc kateri sta lahko vzrok za omedlavico ob zasuku glave.Če je prizadeta cervikalna hrbtenica imamo običajno bolečine v glavi, ki se lahko širijo v ramena in roke.Spremembe v zmožnosti hoje ter ravnotežja so lahko posledica vnetja hrbtenjače kar povzroči utesnjenost v hrbteničnem kanalu ter dodatno draženje.Občutki pokanja-zarjavelosti ob premikanju oz. zasuku vretenc, lesenosti, mravljinčenja,inkotinence blata ali vode ter nemoči v rokah ali nogah so simptomi, ki so lahko posledica RA (revmatoidnega artritisa). ZDRAVLJENJE REVMATOIDNEGA ARTRITISA Preden začnejo zdraviti, morajo zdravniki revmatologi bolnike najprej natančno seznaniti z naravo bolezni in načinom njenega zdravljenja. Za boljše zdravljenje se priporoča tudi redna telesna aktivnost ter fizikalna in delovna terapijo. Zdravila, ki jih uporabljajo za zdravljenje RA: Simptomatska zdravila (nesteroidni antirevmatiki) Nesteroidni antirevmatiki: Večina nesteroidnih antirevmatikov delujeprotibolečinsko in protivnetno. Pri jemanju nesteroidnih antirevmatikov pa se lahko pojavijo neželeni učinki. To so: težave v zgornjih prebavilih, bolečine v zgornjem delu trebuha, kožni izpuščaji, razjede ustne sluznice, okvare jeter, ledvic in krvotvornih organov ter povišanje krvnega tlaka. Ta zdravila pa tudi povečajo tveganje za srčno-žilne dogodke (srčna kap, možganska kap). Glukokortikoidiso močna protivnetna zdravila. Uporabljajo jih pri hudih in hitro napredujočih revmatoidnih artritisih in kadar druga zdravila niso dovolj učinkovita. Večinoma bolnik jemlje nizke odmerke, in če je le možno kratek čas, ker imajo zdravila veliko neželenih učinkov. Ti so: velik apetit, zato se bolniki redijo, dobijo kožne razpoke (strije), poraščenost, stanjšanje kože in občutljivost kože na udarce. Lahko povzročajo tudi sladkorno bolezen, visok krvni tlak, sivo mreno, zeleno mreno, osteoporozo, večjo nagnjenost k okužbam in razne psihične motnje. Glukokortikoide lahko tudi vbrizgamo v vneti sklep. Če jih vbrizgamo v fasetni sklep oz. v okolico hrbtenice se postopek imenuje "blokada". Imunomodulirajoča zdravila zmanjšajo simptome in znake bolezni, spreminjajo njen potek in preprečujejo napredovanje ter s tem spremembe na sklepih, ki lahko vodijo v deformacije in invalidnost. Najboljše je, da zdravila uvedejo čim bolj zgodaj, takoj ob začetku bolezni. Biološka zdravila so v uporabi so zadnja leta in jih uporabljamo pri hudih, napredujočih oblikah revmatičnih bolezni, ko odpovejo vsa druga zdravila. Nova biološka zdravila učinkoviteje zmanjšajo napredovanje bolezni in s tem pripomorejo k upočasnitvi nepovratnih sprememb sklepov. Operativno zdravljenje hrbtenice pri RA. Kirurško zdravljenje je potrebno, če nastanejo nepopravljive okvare sklepa.Običajno se odstranijo poškodovani fasetni sklepi z odrastki kar imenujemo laminektomija.Tej operaciji sledi utrditev oslabljenih vretenc z vijaki in kovinskimi ploščicami z katerimi fiksiramo med seboj ležeči vretenci, kar imenujemo tudi fuzija vretenc.

Spondiloliza
2012-03-22 11:13:18
Vretenca so kostne strukture, ki so sestavljene iz telesa ter loka z odrastki. Na telo vretenca je prirasla medvretenčna ploščica -disk katera ima funkcijo amortiziranja sil, ki se prenašajo na hrbtenico.Lok vretenca se nahaja na zadnji strani hrbtenice in ga je moč otipati pri masaži hrbtenice. Sestavljen je iz 2 stranskih odrastkov ter srednjega odrastka imernovanega tudi trnasti odrastek.Odrastki služijo kot narastišče kit ter mišic. Med trnastim ter stranskima odrastkoma se nahaja povezovalna kostna struktura imenovana lamina katera je" temelj" fasetnega sklepa.Fasetni sklep je struktura , ki povezuje sosednja vretenca ter hkrati omogoča rotacijo ter sklanjanje hrbtenice. Spondiloliza je bolezen, ki opisuje poškodbo vretenca na njegovem zadnjem delu kjer se nahaja vretenčni lok z kostnimi odrastki.Poškodba oz. zlom predela lamine imenovan "pars interarticularis" opisuje stanje imenovano Spondiloliza.Ko se zlomi lamina oz. pars interarticularis preide posledično do oslabitve stabilnosti med seboj povezanih vretenc.Najpogosteje pride do zloma v predelu križa, kjer je hrbtenica najbolj obremenjena. Zlomi se običajno kost na 4 ali 5 vretencu.Do poškobe pride običajno zaradi konstantnih dinamičnih obremenitev na hrbtenico.Zlom pars interarticularis-a prizadene običajno mlajše ljudi in otroke, ki se ukvarjajo z športi kot so:gimnastika,nogomet,karate,ples ...,.Do zloma pride, ker rast hrbtenice še ni končana zato se njen najšibkejši člen -pars interarticularis zlomi pod silo, ki je običajno pri mladih športnikih velika ter intenzivna. Zlom se navadno zgodi samo na enem vretencu.Kost se lahko zlomi samo na eni strani vretenčnega loka ali pa na obeh straneh. V primeru, ko poči ali se zlomi npr:samo na levi strani se telo hitro odzove z samoozdravitvijo, kar pomeni, da poskuša prizadeto kost čimprej zaceliti. Če pride do zloma na levi in desni strani hkrati postane hrbtenica nestabilna, kar lahko povzroči zdrs vretenca čez sosednje vretence naprej, kar imenujemo spondilolisteza. Ljudje z Spondilolizo čutijo bolečine in zategnjenost v ledvenem predelu hrbtenice.Bolečina se poveča ob aktivnosti, če se skuša bolnik predkloniti nazaj in lahko izgine ob počitku v pravilnem položaju.Nekateri bolniki lahko občutijo bolečino, ki se seli iz križa v zadnjico in noge, kar je običajno posledica vnetja ali stisnjenosti-vkleščenosti korenine spinalnega živca.Do vnetja ter utesnjenosti živca pride zaradi celjenja zloma.Ker pride pri zlomu posledično tudi do vnetja okoliškega tkiva le to vnetje vpliva na živec, ki izhaja iz medvretenčnih odprtin imenovanih tudi intervertebral foramen.Kasneje, ko vnetje okoliških tkiv izgine in je celjenje zloma v polnem teku pa lahko pride do zadebelitve zloma in posledično do pomanjkanja prostora kjer izhaja korenina živca, kar lahko povzroča konstantne bolečine ter občutek oslabelosti v predelu križa,zadnjice,stegen in prstov na nogah. Diagnoza Spondiloliza se postavi po natančnem pregledu bolnika.Zdravnika zanima zgodovina bolečin,njihov čas nastanka, ob kakšnih aktivnosti se je bolečina pojavila ter kateri položaji hrbtenice izboljšajo oz. poslabšajo stanje.Zanima ga tudi kot zasuka pod katerim lahko se lahko rotirate v križu,ali se bolečina poveča, če se predklonite nazaj,občutljivost kožer na dotik,mišična moč ter refleksi.Po splošnem pregledu nas zdravnik običajno napoti na različna slikanja kot so:rentgen, CT (računalniška tomografija), MRI ( magnetna resonanca) ali pa nam v krvni obtok inicira kemične indikatorje -sledilce kateri pod rentgenom pokažejo na prizadeto kost. Spondiloliza se v večini primerov zdravi konzervativno oz. neoperativno in se običajno odpravi z počitkom in uporabo različnih opor-ortoz ,ki nam preprečujejo nezaželeno priklanjanje ter rotacijo.Zdravljenje z pomočjo opornic traja običajno od 3-5 mesecev, kmalu po namestitvi bolečine popustijo, vnetje prizadetega predela pa se vnekaj dneh umiri.Zaželjen je počitek ter umiritev aktivnosti pri katerih je obremenjena hrbtenica.Med celjenjem poškodbe nas zdravnik lahko na vsake 1-2 mesece napoti na rentgensko slikanje, ki mu pokaže kako napreduje zdravljenje spondilolize. Večina poškodovancev z spondilolizo ne potrebuje operacije. Če simptomi ne izginejo po konzervativnem zdravljenju se lahko zdravnik odloči za operacijo prizadetega predela.Operacija za odpravo simptomov spondilolize se imenuje laminektomija. Laminektomiji sledi poseg imenovan fuzija vretenc.Pri laminektomiji kirurg odstrani obe lamini ter trnasti odrastek z čimer občutno oslabi stabilnost hrbtenice. Zaradi oslabitve stabilnosti vretenc oz. hrbtenice nam z kovinskimi ploščicami ter vijaki fiksno poveže med seboj ležeči vretenci ter tako povzroči, da se kasneje vretenca med seboj zarasteta v celoto.Z fuzijo vretenc povzročimo delno omejitev gibanja hrbtenice. VIR: članek je preveden iz Ameriške spletne strani Orthogate.

Bolečina v križu med vožnjo v avtomobilu
2012-03-19 11:53:54
Ker naše telo ni prilagojeno dolgotrajnemu sedenju in moderen način življenja od nas zahteva vedno več sedenja, je eden od glavnih vzrokov za bolečine v križu vožnja v avtomobilu. Običajno so novejši avtomobili višjega cenovnega razreda opremljeni z ergonomskimi sedeži, ki poskrbijo, da se naša hrbtenica čimbolj udobno in pravilno prilagaja naslonjalu.Ker naše telo ni prilagojeno dolgotrajnemu sedenju in moderen način življenja od nas zahteva vedno več sedenja, je eden od glavnih vzrokov za bolečine v križu vožnja v avtomobilu. Običajno so novejši avtomobili višjega cenovnega razreda opremljeni z ergonomskimi sedeži, ki poskrbijo, da se naša hrbtenica čimbolj udobno in pravilno prilagaja naslonjalu. Kljub temu, da so sedeži ergonomsko oblikovani, pa le-ti ne nudijo funkcije aktivnega sedeža tako, da so mišice hrbtenice med vožnjo v sproščenem, neaktivnem položaju. Neuporaba hrbtnih mišic povzroči izgubo mišičnega tonusa, kar ima za posledico sesedanje hrbtenice, razne poškodbe ter bolečine v križu. Zakaj nam vožnja povzroča bolečine v križu? Med dolgotrajno vožnjo se pravilna oblika hrbtenice iz S spremeni v C, kar enostransko obremenjuje medvretenčne ploščice ter vretenca. Hrbtenica je izpostavljena nenehnim vibracijam in sunkom. Ker imajo nekateri moderni avtomobili nižjo streho, so sedeži v takih avtomobilih običajno nameščeni nižje ter nazaj, kar povzroči dodatno obremenitev stegenskih mišic ter zasuk medenice v nepravilni položaj tako, da ne sedimo na sedalnih kosteh. Obremenjen je tudi vrat, saj so običajno naslonjala nastavljena pod določenim kotom tako, da voznik teži z glavo tudi do 20 stopin naprej, da lahko gleda naravnost. Kakšen je najboljši položaj pri sedenju ter kaj ublaži bolečine v križu? zagotovite, da so vaša stegna podprta po celi dolžini sedeža; sedež si nastavite dovolj blizu pedal, saj so v nasprotnem primeru bolj obremenjena vrat ter prsni del hrbtenice; oddaljenost volana si prilagodite tako, da ga lako držite z malo pokrčenimi rokami medtem, ko ste naslonjeni na naslonjalo sedeža; kupite si podporo za križ, saj vam ta zagotavlja pravilno ukrivljenost hrbtenice v ledvenem-lumbalnem predelu; vaš vrat naj bo vzravnan in pogled usmerjen naprej; avtomobili z avtomatskim menjalnikom prenašajo manj sunkov na hrbtenico, kot avtomobili z običajnom menjalnikom; če čutite bolečine v križu med daljšo vožnjo, ne prevozite poti brez postanka; med vožnjo se občasno ustavite, iztopite ter poskrbite za razgibavanje hrbtenice; nastavite si višino sedeža ter oddaljenost od pedal tako, da bodo vaša kolena rahlo višja kot kolki; naslonjalo sedeža naj bo nastavljeno na kot 100 stopinj ali maksimalno 110 stopinj več, za udobno ter zdravo sedenje. nastavite si zunanja in notranje vzvratno ogledalo za bolši pregled. Zakaj nas boli vrat ter ramena? običajno se takšne bolečine pojavijo, ker je pozicija volana ter sedeža nepravilno nastavljena, kar nas sili, da premočno držimo-stiskamo volan; med vožnjo se poskušajmo čimbolj sprostiti saj napetost povzroča bolečine v križu, vratu ali ramenih; sedeti moramo dovolj blizu volanu ter pedalom tako, da so naša kolena ter komolci rahlo upognjeni; nekateri avtomobili nimajo volana "poravnanega" s sedežem oz. so rahlo iz centra, zato ima takšna namestitev volana za posledico, da se moramo nagibati bolj na eno stran, kar povzroča stres na roke in vrat. Kako vemo, če je naš sedež pravilno nastavljen? Obstaja enostaven test, s katerim si boste nastavili vaš sedež v idealno pozicijo: položite svoje iztegnjene dlani skupaj, pokrčite komolce tako, da boste zapestja pritisnili na sredino prsi. Ta položaj oz. vaši iztegnjeni prsti pokažejo proti volanu. Nastavite si vaš sedež tako, da bodo prsti kazali na sredino volana.

Pisarniški stol
2012-03-16 13:32:45
Ta članek verjetno berete medtem ko sedite, in po vsej verjetnosti v sedečem položaju presedite 9 ur na dan. Številne raziskave ugotavljajo, da moderen način življenja zahteva prisilno sedenje, ki pa ni naraven položaj človeka.http://www.natego.si/si/pisarniski-stoli-g86.shtml http://www.natego.si/si/ergonomis-basic-zdravi-stol-pisarniski-stol-i139.shtml Osredotočite se na svoje sedenje in svoje telo med sedenjem. Ali čutite bolečino v križu ali bolečino v vratu? Ste zaspani? Čutite odrevenelost oz. mravljince v nogah ali rokah? Vsi ti simptomi so nekaj popolnoma normalnega in nam sporočajo, da nekaj ni vredu. Po vsej verjetnosti imate težave zaradi sedenja, pa naj bo to na pisarniškem stolu ali na avtomobilskem sedežu. Številne raziskave so pokazale, da je sedenje sovražnik zdravja št.1 ter, da negativnih učinkov dolgotrajnega sedenja ne odpravimo z vajami in gibanjem, temveč s tem le ublažimo oz. preložimo napredovanje bolezni, ki jih povzročajo pisarniški stoli. Dolgotrajno sedenje nikakor ni moč primerjati s trditvijo"premalo telovadbe". S tem mislimo na to, da so številne raziskave pokazale, zakaj so kljub istim prehranskim dietam nekateri ljudje debeli in drugi ne. Ugotovljeno je bilo, da imajo debeli ljudje naravno preddispozicijo "zasvojenosti" s sedenjem in ta "zasvojenost" se kaže tudi, ko izgubljajo na teži. Zanimivo je, da se je človek skozi svoj evolucijski razvoj prilagodil na aktivnosti, ki jih je izvajal stoje, zadnjih 150 let pa človek z razvojem ta ustroj telesa prisilno sili v sedenje, čemur pa telo ni prilagojeno. Če stojimo, so aktivirane vse mišice, ki držijo hrbtenico v ravnotežju, ob tem pa se izločajo encimi kot je lipoprotein lipaza, ki ima nalogo, da iz krvi nase veže maščobo in holesterol ter poskrbi za izgorevanje maščob ter spremembo slabega holesterola LDL v dober holesterol HDL. Ko sedimo, mišice niso aktivne oz. so sproščene, pri tem stanju pa izločanje encimov pade za 90%, kar ima za posledico, da se maščoba ne porablja temveč se skladišči v telesu. Po samo nekaj urah sedenja pade vrednost dobrega holesterola HDL za 20%. Raziskave kažejo tudi za polovico večjo umrljivost v starostni skupini ( po 50 letu) pri ljudeh, ki se ne gibajo in večino časa presedijo. Pri ljudeh, ki večino časa presedijo na pisarniških stolih , so ugotovili naslednja obolenja: povišan krvni pritisk- hipertenzija, debelost, povišan holesterol LDL in visok sladkor v krvi. Ljudje z normalno telesno težo po raziskavah stojijo 2 uri na dan več kot debeli ljudje. Zdrava hrbtenica je po obliki podobna črki S in je po konstrukciji prilagojena stoječemu položaju. Črka S predstavlja 4 odseke hrbtenice: vratna in ledvena lordoza ter prsna in križnično trtična kifoza. Če sedimo na običajnem stolu s statičnim sedežem pa se oblika S navečkrat spremeni v C saj običajno avtomatsko pozabimo na pravilno držo, ki jo je potrebno vzdrževati ves čas sedenja. Vzrok, da pozabimo na pravilno držo, leži v mišicah v ledvenem predelu hrbtenice. Ko sedimo, se običajno z rokami naslanjamo na mizo, s čimer hrbtnim mišicam ni več potrebno "delati"(stabilizirati, držati v ravnotežju), zato se mišice sprostijo, oblika S pa se spremeni v C, kar povzroči enostransko obremenitev medvretenčnih ploščic ter oslabitev hrbtnih mišic. Prav tako kot roke prevzamejo del stabilizacije hrbtenice tako tudi statični - fiksni sedalni del nudi izključno samo lagodnost in ne sili oz. spodbuja k pravilni ukrivljenosti hrbtenice. Številne raziskave so pokazale, da so sile, ki delujejo med sedenjem na medvretenčne diske, dosti večje, kot takrat, ko stojimo. Tudi takrat, ko sedimo pravilno, so sile povečane, medvretenčni diski pa so obremenjeni enakomerno; pri nepravilni drži pa sile delujejo enostransko obremenjujoče, kar lahko vodi do različnih obolenj hrbtenice. Sile se namreč pri sedenju prenašajo iz telesa preko hrbtenice na sredino medenice, pri stoječem položaju pa se sile prerazporedijo na kolke ter noge. Do odkritja delovanja sil so prišli z postopkom slikanja MRI - magnetna resonanca. Kot odgovor na težave povezane z nepravilno ukrivljenostjo hrbtenice so se zato pojavili stoli s statičnim sedežem ter ergonomsko oblikovanim naslonjalom, katerega namen je enakomerna podpora ter pravilna ukrivljenost hrbtenice. Egonomski pisarniški stoli so boljši od običajnih pisarniških stolov, saj nas "silijo" v pravilno držo med sedenjem, vendar pa so mišice hrbtenice in trebuha tudi tukaj izključene in ne opravljajo svoje primarne naloge t.j. stabilizacije hrbtenice. . Stol SLEEPY Moderen pisarniški stol -počivalnik združuje v sebi 2 karektiristike: ergonomski delovni stol počivalnik ( za krčne žile na nogah, bolečine povezane s hrbtenico, utrujenost- zaspanost ,nestorilnost) Aktivni pisarniški stoli silijo naše telo oz. hrbtenico v pravilni položaj, pri čemer so mišice hrbtenice in trebuha konstantno v fazi dela. Aktivne mišice so dobra naložba v naše zdravlje, saj bi se hrbtenica brez njih sesedla, poleg tega pa je sedenje na aktivnem pisarniškem stolu zabavno in zdravo. Aktivni stoli ErgonomiS

Hernija
2012-03-16 13:15:41
Hrbtenica je sestavljena iz vretenc z kostnimi odrastki na katere so pripete mišice in kite, fasetnih sklepov, ki so del vretenc in omogočajo rotacijo ter gibanje hrbtenice ,mišic in vezi, hrbtenjače z spinalnimi živci ter medvretenčnih ploščic.Vsak naštet element opravlja oz. skrbi za določene funkcije hrbtenice. Medvretenče ploščice ali diski so tvorbe sestavljene pretežno iz hrustanca in so zelo slabo prekrvavljene.Njihova naloga je amortiziranje oz. prenašanje sil, ki delujejo na hrbtenico.Diski so rahlo elastični, kar jim omogoča dušenje sil. Poleg dušenja oz.amortizacije sil omogočajo tudi sklanjanje in rotacijo telesa. Ker je človeško telo podvrženo staranju, obrabi ter raznim boleznim so tudi diski podvrženi tem spremembam.Zaradi obrabe, preobremenjenosti ali kronične vnetne bolezni lahko pride do okvare diska.Najpogostejša poškodba medvretenčne ploščice je t.i hernija diska.Hernija diska je hrbtenična poškodba, ki najpogosteje prizadane ljudi od 25-50 leta.Najpogosteje nastane hernija v predelu križa ali vratu. Običajno se hernija "pridela" z nepravilnim slogom življenja,nesrečo lahko pa vzrok leži v raznih vnetnih boleznih. HERNIJA se lahko pojavi zaradi: dolgotrajno sedenje z nepravilno ukrivljeno hrbtenico nepravilno dvigovanje bremen različni športi pri katerih na hrbtenico delujejo dinamične obremenitve (tek,borilni športi,dvigovanje uteži, smučanje,skoki...,). prekomerna telesna teža napenjanje med opravljanjem potrebe kronična plučna bolezen degenerativne- starostne spremembe genska predispozicija itd. Pred zdravljenjem nas zdravnik napoti na različna slikanja kot so:CT,MRI-magnetna resonanca, rentgen ali mielografijo, da lahko postavi natančno diagnozo.Običajno poskuša zdravnik v začetnih fazah zdraviti hernijo diska z konzervativnimi pristopi.To pomeni, da poskušamo z raztezanjem hrbtenice- ekstenzija hrbtenice, različnimi razbremenilnimi vajami,masažami,protivnetnimi zdravili (blokada),kiropraktiko,opornicami ter toplimi obkladki zmanjšati oz.odpraviti bolečine.Kot konzervativni pristop se v novejšem času uveljavlja tudi prolozonska(ozonska) terapija oz. ozonske injekcije, kjer nam izkušen terapevt v sredico diska vbrizga ozon.Ozon deluje kot "cement", ki pospeši celjenje hernije. Če bolečine trajajo več kot 6 mesecev se zdravnik lahko odloči za operacijo.Hernija diska se lahko odstrani z najnovejšimi postopki pri katerih po nepotrebnem ne poškodujemo okoliških tkiv.Običajno kirurg napravi rez, ki ni večji od 3 cm.V to odprtino nato namesti poseben tulec (tubularni kanal) v katerega vstavi "orodje" z katerim opazuje ter reže. Za opazovanje uporablja mini kamero (endoskop) ali pa spremlja operacijo preko rengena(fluoroskop).Po minimalni operaciji je okrevanje bolnika občutno krajše in lahko zapusti bolnišnico že po nekaj dneh.Minimalna operacija za odstranitev hernije se imenuje mikro discektomija oz. diskektomija.Pri mikrodiscektomiji kirurg opravi predhodno laminotomijo. To je postopek kjer odstrani del kosti lamina zato, da lahko dostopa do hernije. Poznamo tudi odprto discektomijo vendar se ta umika iz prakse oz. se jo uporablja v primerih, ko je potrebno za odstranitev hernije prej odstraniti obe lamini z trnastim odrastkom.

BOLEČINE V KRIŽU
2012-03-16 13:13:52
Hrbtenica je sestavljena iz 3 odsekov: vratna ali cervikalna hrbtenica,prsna hrbtenica ter ledvena ali lumbalna hrbtenica- križ. Obliko hrbtenice lahko primerjamo z črko S kadar je ta zdrava. Krivine hrbtenice se imenujejo: lordoza - (vrat, križ) ter kifoza - (prsni ter križnično trtični predel). Glede na zahtevnost funkcioniranja ter vsakodnevno aktivnost sta vrat ter križ najbolj obremenjaena odseka hrbtenice zato nam povzročata bolečine v križu in vratu.Predel križa je odgovoren za številne funkcije telesa kot so:podporo hrbtenice oz. balansiranje hrbtenice- držanje v ravnotežju, rotacijo,sklanjanje naprej nazaj ter vstran ter zaščita živcev - hrbtenjače.V ledvenem predelu je hrbtenica zaradi teže, ki jo mora nositi zasnovana ojačano, torej so vretenca ter medvretenčni diski tukaj največji. Hrbtenica je zasnovana in oblikovana za stoječi položaj. Ker nas moderen način življenja sili v sedeči položaj postaja problem z poškodbami hrbtenice vodilni razlog za bolniške dopuste. Poškodbe, ki se običajno razvijejo skozi leta sedenja nam lahko povročajo hude bolečine v križu. Kakorkoli že, postavitev diagnoze kateri sestavni element nam povzroča bolečine v križu ni enostavno saj zahteva številne preizkave ter raznovrstna slikanja hrbtenice. Bolečine v križu lahko povzročijo različni sestavni elementi hrbtenice. To pomeni, da je lahko bolečina enaka oz. podobna medtem, ko je lahko vzrok bolečine v križu popolnoma različen. Običajno zajema natančna diagnoza ledvene hrbtenice postopke, kot so blokada (anestetik+ steroid), CT slikanje, Rentgensko slikanje ter MRI-magnetna resonanca. Najbolj pogoste okvare, ki povzročajo bolečine v križu so običajno posledica nezdravega življenja. Naslednje bolezni oz okvare hrbtenice se običajno poskuša najprej zdraviti konzervativno, pri napredovanih simptomih pa se lahko zdravnik odloči za operacijo: poškodba ( nategnjene,natrgane) globoke mišice hrbtenice. nedejavne mišice hrbtenice zaradi sedenja lahko oslabijo oz. delno izginejo in ne opravljajo svoje funkcije podpore oz. stabilizacije hrbtenice, kar ima za posledico slabšo prekrvavljenost ter večjo obremenitev medvretenčnih diskov ter fasetnih sklepov. vnetje fasetnih sklepov. Do vnetja lahko pride zaradi različnih vzrokov. Raziskave so pokazale, da so bolečine v križu v 1/3 vseh primerov vezane na fasetne sklepe. hernia diska. Poškodba medvretenčne ploščice, kjer njena sredica "prebije" zunanji ovoj ter pritisne na korenine živca, ki izhaja iz hrbtenjače. degenerativne spremembe diska. Zaradi obrabe,starosti ali različnih kroničnih bolezni pride do stanšanja diska, kar ima za posledico večjo obremenjenost fasetnih sklepov ter utesnjenost hrbtenjače - lumbalna stenoza.Kot posledica degeneracije diska lahko pride do vkleščenja korenin spinalnih živcev. išias. Je izraz za bolečine v križu, ki se širijo iz križa preko zadnjice v stegna in prste. Pri tej okvari je prizadet išiasni živec, ki je eden najdaljših živcev hrbtenice. Poleg najbolj pogostih naštetih obolenj lahko bolečine v križu povzročajo tudi bolj redke okvare kot so: spondiloza, spondilolisteza,rak oz. tumor, ki pritiska na živce,okužbe ter razne kronične vnetne bolezni kot je reumatoidni artritis in artroza.

Bolečine v vratu
2012-03-16 13:02:25
Kaj je so bolečine v vratu? Bolečine v vratu lahko povzroča več različnih vrst okvar cervikalne( vratne) hrbtenice. Primeri pogostih obolenj cervikalne hrbtenice so :degenerativne (starostne) spremembe medvretenčnih diskov, preobremenitev-nategnjenost globokih cervikalnih mišic, mišični krč (heksenšus), hernija diska, vkleščenost spinalnega živca zaradi različnih vzrokov, bolezen fasetnih sklepov, okužbe ali tumorjev. Bolečine v vratu se lahko pojavijo tudi posredno, če imamo virusno vneto grlo, saj je celoten zgornji del telesa oživčen z živci, ki izhajajo iz vratu. Na ta način postanejo vzdraženi tudi cervikalni živci, ki zato možganom sporočajo bolečine v vratu. Posreden vzrok je lahko tudi tuberkuloza ter meningitis. Bolečine v vratu so lahko posledica obolenj vratnih mišic kot so fibromaglia ter polimialgija. Bolečine v vratu bolniki običajno opisijujo kot otopelo bolečino, ki se običajno poveča ob zasuku glave.Bolečina se lahko širi iz vratu v rame in naprej v prste. Lahko je ostra in zbadajoča .V nekaterih primerih lahko občutimo mravljinčenje ali otopelost rok ali vratu, pojavijo se lahko bolečine ali nepravilnosti pri delovanju organov, ki so povezani z živci, ki izhajajo iz cervikalne hrbtenice.Največkrat spremlja bolečine v vratu tudi glavobol kateremu se lahko pridružijo simptomi kot so: vrtoglavica,zamegljen dvojni vid, piskanje-šumernje v ušesih,otečeno grlo, boleči-občutljivi zobje, motnje ritma srca, motnje duihanja itd. Kako je sestavljena cervikalna hrbtenica? Cervikalni predel hrbtenice tvori eno od treh krivin celotne hrbtenice.Celotna hrbtenica ima obliko črke S. Če to obliko po horizontali razrežemo na 4 dele dobimo 2 lordozi ter 2 kifozi.Lordozi predstavljata križ ter vrat,kifozi pa predstavljata prsni predel ter križnično trtični predel. Torej lahko poimenujemo obliko vratne hrbtenice "cervikalna lordoza". Cervikalno lordoza je sestavljena iz 7 vretenc med katerimi so nameščeni medvretenčni diski, ki opravljajo nalogo "amortizerjev".Na vretencih so prirasli kostni odrastki na katere so nato pritrjene mišice ter vezi z katerimi premikamo ter stabiliziramo glavo .Poleg kostnih odrastkov v vratu pomembno nalogo stabilizacije opravljajo tudi fasetni sklepi. Poleg trdnih struktur cervikalne hrbtenice se nahajajo še:hrbtenjača z koreninami spinalnih živcev,arterije,vene,limfne žleze, žleza ščitnica,požiralnik ter sapnik.Bolezni ali različna nenormalna stanja teh organov lahko povzročijo bolečine v vratu.Za postavitev diagnoze na osnovi bolečin v vratu mora zdravnik pogledati v preteklost simptomov. S podatki pred koliko časa so se začele težave pojavljati,ali je bolečina stalna ali občasna, ali so bolečine v vratu odvisne od položaja glave oz. ali se le te občutijo samo ob premikanju glave, kakšno delo opravljamo,ali se simptomi hitro poslabšujejo itd, lahko zdravnik postavi delno diagnozo. Za natančnejšo postavitev diagnoze nas lahko zdravnik kasneje napoti na različne preizkave kot so: Rentgensko slikanje, CT, MRI- magnetna resonanca, mielogram (mielografija). Poleg naštetih preiskav se v novejšem času vedno bolj uveljavlja tudi EMG - elektromielografija, s katero merimo hitrost živčnih impulzov po živcu do mišice. Torej gre za preiskave, s katerimi bi razločili, ali je problem v živčnem prevajanju ali v sami mišici.

Spondiloza- osteoartritis ali osteoartroza
2012-03-13 13:50:09
Kaj je spondiloza? Spondiloza je obolenje, ki opisuje kostne izrastke na robu vretenc kjer mejijo na medvretenčne diske.Nezaželene kostne izrastke imenujemo osteofiti, ki običajno zrastejo v predelu vretenc kjer spinalni živci izhajajo iz hrbtenjače.Odprtine, kjer izhajajo živci se imenujejo medvretenčne odprtine ali (intervertebral foramen).Ker osteofiti povzročajo pritisk na živčne korenine se le te vzdražijo- pride do vnetja, kar nam povzroča simptome radikularne bolečine.Spondiloza je poznana tudi pod imenom osteoartritis ter osteoartroza čeprav tehnično gledano ne gre za isto bolezen. Spondiloza je degeneracijsko obolenje kar pomeni, da za njo običajno zbolijo osebe starejše od 50 let.Najpogosteje se kostni izrastki pojavijo v ledvenem predelu hrbtenice -lumbalna spondiloza ali v vratu-cervikalna spondiloza saj sta ta dva odseka hrbtenice najbolj podvržena obrabi.Kostni izrastki - osteofiti se pojavijo zato, ker se telo brani oz. se želi zaceliti-popraviti.To se najpogosteje zgodi zato, ker se z leti medvretenčni diski stanjšajo (degeneriran disk), do te mere, da sosednja vretenca prideta v kontakt.Pri degeneraciji-stanšanju diska pride običajno tudi do poškodb fasetnih sklepov ter utesnjenosti hrbtenjače v hrbteničnem kanalu (stenoza).Ko pride do (občasnega) kontakta med vretencema začnejo rasti osteofiti katerih cilj je, da povzročijo spojitev teh vretenc v eno.Osteofiti so najpogostejši na sprednji strani vretenc-hrbtenice in ob straneh.Lahko se pojavijo na zgornji ali spodnji strani vretenc. Simptomi spondiloze V večini primerov simptomov sploh ni zaznati.Tako lahko oseba z takšnim obolenjem živi v prepričanju, da je vse v najlepšem redu.V primeru, da osteofiti pritiskajo na živčne korenine, medvretenčne ploščice ali fasetne sklepe lahko nekateri ljudje občutijo naslednje: otrdelost hrbtenice in bolečine zjutraj, ko vstajamo iz postelje bolečina se lahko širi iz hrbtenice v zadnjico in noge (glej išias) bolečine in otredelost v vratu,glavoboli,vrtoglavica,dvojni ali zamegljen vid in bolečina, ki se širi v ramena in roke. bolečine in otrdelost v križu, ko želimo spremeniti položaj hrbtenice- omejena gibljivost različn simptomi odvisni od dneva ter stopnji bolečine bolečina je običajno večja, če se nagnemo nazaj ali vstran (odvisno od lokacije osteofitov) odrevenelost,nemoč ter mravljinčenje Zdravljenje spondiloze Po opravljenih preizkavah, kot so : MRI- magnetna resonanca, CT,rentgensko slikanje itd... se odvisno od stopnje obolenja, zdravnik običajno odloči omiliti simptome spondiloze z različnimi pristopi kot so: topli obkladki ter kopeli, različne vrste masaž kjer uporabljajo grelne gele, ki povečajo prekrvavitev protivnetna zdravila, kot so ibuprofen ali zdravila v obliki injekcij(blokada).Blokada je zdravilo, ki je običajno sestavljeno iz anestetika za takojšnje omrtvičenje bolečega predela ter steroida, ki deluje protivnetno in dolgoročno. Za ljudi z dalj časa trjajočo bolečino se priporočajo ergonomsko oblikovane podpore za hrbtenico medtem, ko sedijo. kiropraktik ter akupunkptura drža telesa oz. postava mora postati naša glavna skrb.Nepravilna drža med sedenjem vedno deluje negativno ter pospeši razvol spondiloze potrebno je okrepiti mišice hrbtenice saj le te zaradi dolgotrajnega sedenja oslabijo.Okrepitev mišic nam povrne pravilno držo in razbremeni medvretenčne diske priporočajo se različne vaje za raztezanje hrbtenice ter krepitev globokih hrbtnih mišic pri spanju na boku uporabljajte blazino, ki si jo namestite med nogi za bolečine v vratu pa so na trgu že dolgo na voljo posebni ergonomsko oblikovani vzglavniki. pripomočki za raztezanje hrbtenice Za operacijo hrbtenice se zdravniki odločijo zelo redko saj so rezultati pri odpravi simptomov spondiloze zanemarljivi.Operacijo izvedejo v primeru , da simptomi hitro napredujejo oz. da je stanje bolnika tako hudo, da je njegovo življenje odvisno od drugih.V takih primerih se kirurgi odvisno od stopnje in vrste obolenja lahko odločajo med odprto operacijo ali minimalno operacijo hrbtenice. Pod izraz minimalna operacija štejemo več postopkov: laminotomija,discektomija,foraminotomija,odstranitev osteofitov ter korpektomija. VIR: Članek je preveden iz Angleške spletne strani Sports injury clinic

LUMBAGO - bolečine v križu
2012-03-12 15:23:58
Lumbago je splošni izraz za bolečine v križu oz. ledvenem predelu hrbtenice. Vzrok za lumbago oz. bolečine v križu je največkrat neznan. Bolečina se običajno pojavi nenadoma, medtem, ko se sklanjamo ali dvigamo stvari ali postopoma, kar je običajno posledica ponavljajočih se gibov. Bolečina se lahko pojavi tudi brez kakršnega koli očitnega vzroka. Simptomi lumbaga: bolečina v spodnjem delu hrbtenice (križ), ki se ne širi v mišice zadnjice ter noge.(Če se bolečina širi iz križa v noge so to simptomi išiasa ali periformisa). bolečina je konstantna -občutek razbolenosti podobno kot pri "muskelfibru", ki se pojavi po večjih športnih aktivnostih, če se prej nismo pripravljali. pri določenih gibih je bolečina v križu lahko ostra, kar je lahko dober pokazatelj okvare določenega dela hrtenice. togost v ledvenem predelu-(trd v križu), ki se pojavlja predvsem zjutraj, ko vstajamo. Vzroki za lumbago so različni in so odvisni od tega kako je prišlo do bolečin. Bolečina se je pojavila nenadoma: hernija medvretenčne ploščice v ledvenem predelu hrbtenice spondilolisteza (zdrs vretenca čez sosedenje vretence) poškodba fasetnih sklepov natrgana hrbtna mišica Bolečina se je razvija počasi : nepravila postava oz.drža, kot sta obolenji lordoze ter skolioza. ankilozirajoči spondilitis bolečine v sklepu križnice miofascialna bolečina ( utrujene ali neaktivne mišice zadnjice ter mičice okrog križnice splošna oslabelost mišic zaradi neprestanega sedenja stenoza hrbteničnega kanala nepravilna drža pri sedenju Zdravljenje bolečin v ledvenem predelu hrbtenice (bolečine v križu) Kaj lahko storimo sami za odpravo simptomov lumbaga? v primeru hudih bolečin počitek v postelji do 3 dni.Običajno je najbolj primerna pozicija,ko ležimo na hrbtu z pokrčenimi koleni če se je bolečina razvijala počasi lahko poskusimo z toplimi kopelmi (obkladki,termoforji) včasih nam lahko bolečine odpravijo tudi t.i. IR-ifrardeče luči z katerimi segrevamo notranjost prizadetih tkiv. če se je bolečina pojavila nenadoma se prve 3 dni priporočajo hladni obkladki, ki pomirijo vzdražen oz. poškodovan predel.Kasneje lahko poiskusimo terapijo z toloto. Kako nam lahko pomaga zdravnik ali terapevt ? ugotovi vzrok bolečine ter nam svetuje nas napoti na ultrazvok,TENS- transkutana elektro nevro stimulacija ali interferenčna terapija lahko nam predpiše različne vrste masaže. nam predpiše protibolečinska ter protivnetna zdravila v oralni obliki ali v obliki injekcije (blokada) uporabi tehnike raztegovanja hrbtenice ali "nastavitve" vretenc (kiropraktik) Siptomi lumbaga lahko z pravilnim pristopom začasno izginejo vendar se običajno obolenje čez nekaj časa ponovi tako, da so pri hujših dalj časa trajajočih bolečinah potrebne razne preizkave kot so slikanje z rentgenom,MRI- magnetna resonanca itd.Po natančno določeni diagnozi se nato zdravnik lahko odloči za operacijo. Članek je preveden iz Angleške internetne strani podjetja Sports inyuri clinic.

Hrbtenica je trdna, a gibljiva opora iz 32 do 33 kosti
2012-03-09 11:33:04
Hrbtenica je sestavljena iz vretenc. Z razvojem pokončne drže in hoje je hrbtenica prevzela nosilno vlogo, to pomeni, da se prek nje prenaša sila teže zgornjega dela telesa na spodnje ude. Hkrati je ohranila precejšnjo gibljivost, potrebno za umestitev glave in trupa z zgornjimi okončinami v prostoru. Kombinacija nosilne in upogljive vloge pa ni najbolje združljiva, zaradi česar se v njej že v mladosti (po 20 letu) kažejo degenarativni procesi, ki lahko povzročijo bolezenske težave. Tretja vloga hrbtenice pa je varovanje živčnih struktur. VretencaVretenca, ki sestavljajo hrbtenico, so različna. Poznamo vratna, prsna, ledvena, križnična (ki so zrasla v enotno kost – križnico) in trtico.Vretence je sestavljeno iz telesa in loka z odrastki, ki služijo kot nastavki za sklepe in kot narastišče mišic in vezi. Ločimo 7 vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih vretenc, križnico in trtico. Vretenca so med seboj povezana prek medvretenčnih ploščic in dveh sklepov, ki sta v delu loka vretenca. Med telesom in lokom v hrbteničnem kanalu v ovojnici poteka hrbtenjača, iz katere izhajajo korenine hrbtenjačnih živcev. Korenine se v prostoru med lokoma dveh sosednjih vretenc združita v hrbtenjačni živec, iz prepletov le-teh pa nato nastanejo t.i. periferni živci. Hrbtenjača ne poteka po celotni dolžini hrbtenice, temveč se konča v zgornjem delu ledvene hrbtenice, nato pa hrbtenica vsebuje le še navzdol potekajoče korenine hrbteničnih živcev, ki jih imenujemo “konjski rep” (lat. cauda equina). Hrbtenjačni živci so parni in izhajajo iz hrbtenice na ustreznih ravneh. Hrbtenica ni ravnaHrbtenica, gledano iz strani, ni ravna, ampak ima t.i. fiziološke krivine. V vratnem in ledvenem delu je ukrivljena konveksno navzpred (lordoza), v prsnem in križnično-trtičnem pa konveksno navzad (kifoza). Ukrivljenosti pri novorojenčku še ni. Ukrivljenosti se razvijejo s kontrolo položaja glavice (vratna lordoza) in s stojo (ledvena lordoza). Opisane ukrivljenosti morajo biti v okviru določenih obsegov,če niso, jih štejemo za bolezenske. Najpogosteje je pri otrocih in mladostnikih vzrok povečani prsni kifozi neustrezna mišična kontrola mišic iztegovalk trupa, kar imenujemo slaba drža in jo lahko človek hote popolnoma popravi. Včasih je vzrok temu tudi bolezen; tedaj hotena korekcija ni možna in je upravičeno zdravljenje z opornicami in z mišičnimi vajami. Če gledamo človeka od spredaj, je hrbtenica običajno ravna, večja ostopanja, zlasti pri otrocih, lahko pomenijo bolezen. Pojavu pravimo skolioza, vzrok pa največkrat ni znan in tedaj hotena poprava ni možna. Zdravimo jo z vajami in od določene stopnje ukrivljenosti naprej z opornicami, velikokrat pa je potrebna operativna terapija. ( mag. Hero Nikša, dr. med. spec. ortoped, Ortopedska bolnišnica Valdoltra)

Človekov glavni steber-hrbtenica ni imun na poškodbe
2012-03-09 11:27:12
Hrbtenica je glavni steber, ki nosi glavo, vrat in trup. Dodatno stabilnost ji dajejo mišice ob hrbtenici, ki jo tudi upogibajo v vseh treh ravninah. Sestavljajo jo vretenca, povezana z močnimi vezmi in medvretenčnimi ploščicami. Vretence je sestavljeno iz telesa in loka vretenca, iz malih medvretenčnih sklepov ter zadnjih in stranskih trnastih odrastkov. Loki vretenc tvorijo hrbtenjačni kanal, v katerem poteka hrbtenjača. Ta je pomemben del osrednjega živčnega sistema, ki skupaj z obodnimi živci omogoča prenos živčnih inpulzov za delovanje mišic, za občutke dotika, bolečine, toplote, mraza in položaja udov. Omogoča tudi pravilno delovanje znojnic, notranjih organov, mišic zapiralk, mehurja in črevesja. Nenadni močni nihaji glave, padci na glavo, hrbet, zadnjico in noge ali močni neposredni udarci na hrbtenico so lahko vzrok za poškodbe vezi in zlom vretenc. Nategnejo ali pretrgajo se lahko medvretenčne vezi in medvretenčne ploščice, lahko se izpahne vretence (naprej, nazaj ali vstran) ali pa se zlomi njegovo telo, koščeni lok in odrastki. Pri strejših poškodovancih z zmanjšano kostno gostoto se lahko zlomi teles vretenc vratne, prsne in ledvene hrbtenice pojavijo že ob majhni sili. Zlom vretenc Znaki in simptomi zloma vretenca so lahko prikriti, zato ga lahko ne spoznamo ali ga celo spregledamo, zlasti če ima poškodovanec še druge poškodbe ali kadar je nezavesten. Zaradi izpaha vretenca ali zloma se lako poškoduje hrbtenjača, ki leži v hrbtenjačnem kanalu. Posledica tega je ohromitev vseh štirih okončin pri poškodbi vratne hrbtenice in ohromitev nog pri poškodbi v delu prsno-ledvene hrbtenice. Ohromitev je lahko popolna ali delna, odvisno v kolikšni meri je hrbtenjača poškodovana. Večinoma se pri mnogih poškodbah hrbtenice hrbtenjača ne okvari, a to ne izključuje kasnejše poškodbe, zlasti ob nepravilnem premikanju in prevozu poškodovanca. Sila, ki zlomi eno ali več vretenc, največkrat deluje v smeri glava – pete, lahko pa zlomi nastanejo tudi pri močnem upogibu hrbtenice naprej – nazaj ali vstran. Zlomi so lahko posledica močnega neposrednega udarca. Telo hrbteničnega vretenca ali njegov lok se zlomi, zdrobi ali sesede. Včasih se pri tem kostni odlomki razmaknejo in lahko poiškodujejo nežni hrbtni mozek – hrbtenjačo, ki leži v hrbtenjačnem kanalu. Znaki kot so: mravljinčenje, slabša občutljivost ali ohromelost rok ali nog, motnje pri odvajanju vode, lahko nakazujejo, da sta hrbtenica in hrbtenjača poškodovani. Če se pojavijo te znaki, je potrebno takojšnje ukrepanje. Zvin hrbtenice Najpogostejši so zvini v delu vratne hrbtenice, ker je na tem mestu hrbtenica najbolj gibljiva. Težka glava pri poškodbi zaniha in tako povzroči upogib vratne hrbtenice prek fizioloških meja. Pri tem se čezmerno nategnejo vratne mišice, mišice ramenskega obroča in hrbtne mišice. V mišicah nastanejo zatrganine različnih stopenj. Tudi močne medvretenčne vezi se lahko pretegnejo ali zatrgajo. Poškodovanci imajo bolečine v vratnem delu hrbtenice, ki se pogostonadaljujejo v rame, roke in zatilje, neredko se pojavi mravljinčenje v rokah, vrtoglavice in motnje vida. Bolečine se lahko pojavijo šele čez več ur ali celo dan po poškodbi. Pri pregledu takega poškodovanca ugotavljajo napete in boleče vratne mišice in mišice ramenskega obroča, omejena je gibljivost vratu. Na rentgenski sliki vratne hrbtenice se pogosto vidi izravnana fiziološka krivina vratne hrbtenice ali znaki, ki posredno kažejo na poškodbo medvretenčnih vezi. Zvini na prsnem ali ledvenem delu hrbtenice so mnogo redkejši, saj je tu gibljivost hrbtenice mnogo manjša, močnejše pa so mišice telesa. Izpah hrbteniceVretence se lahko tudi izpahne, bodisi naprej, nazaj ali vstran. Posledica tega so pretrgane medvretenčne vezi in medvretenčne ploščice. Izpahi hrbtenice, kjer pride do pretrga vezi in pomika vretenc, posledično pa do poškodb hrbtenjače in nevroloških izpadov, so mnogo redkejši od zvinov hrbtenice. Prva pomočPri vsakem sumu na poškodbo hrbtenice moramo ravnati skrajno previdno in načrtno. To velja zlasti za nezavestnega poškodovanca. Pri premikanju in reševanju ne smemo upogibati poškodovanca v vratu ali v delu prsne in ledvene hrbtenice, zato moramo poiskati dovolj ljudi, da nam bodo pomagali. Za varno premikanje in prestavljanje so potrebni vsaj štirje reševalci. Prvi in drugi reševalec vzdržujeta enakomeren nateg za glavo in noge, druga pa previdno primeta poškodovanca pod hrbtom in v višini kolkov. Pri tem se vrat in hrbet ne smeta upogniti navzpred. Poškodovanca nato namestimo na nosila ali jih improviziramo (deska,vrata) in z dodatno imobilizacijo poskrbimo, da na nosilih ne pride do premikov hrbtenice. Nato organiziramo prevoz s primernim prevoznim sredstvom (rešilni avto, helihopter). Najhujša napaka je prevoz ponesrečenca s poškodbo glave ali hrbtenice v osebnem vozilu. Zaradi nepravilnega prevoza se lahko hrbtenjača še bolj poškoduje in posledica so trajne ohromitve. ZdravljenjeZa zdravnika, ki pregleduje poškodovanca s poškodbo hrbtenice, je zelo pomembno, da natančno ve, kako se je pripetila nesreča. Iz tega lahko sklepa, zaradi kakšnega mehanizma je hrbtenica utrpela poškodbe. Oceni lahko tudi, ali je šlo za visokoenergijsko ali nizkoenergijsko poškodbo, saj so poškodbe vretenc v takih primerih različne. Nato z natančnim pregledom poškodovanca ugotovi, kje so boleča mesta na hrbtenici, ali so se pojavile deformacije in predvsem, ali je prišlo do okvare hrbtenjače in živčnih korenov, ki izhajajo iz nje. Sledijo diagnostične preiskave (rentgensko slikanje, računalniška tomografija-CT, magnetno resonančno slikanje-MRI), s katerimi se bolj natančno opredeli poškodba vretenc, medvretenčnih ploščic in vezi. Nato se odloči o poškodovančevem zdravljenju. Pri zvinih hrbtenice je najpogostejše zdravljenje s kratkotrajno imobilizacijo (eden do dva tedna), sredstvi proti bolečinam nato pa z razgibavanjem in vajami za krepitev prizadetih mišic. Imobilizacija ni potrebna, če so težave blažje. Daljša imobilizacija se odsvetuje, saj mišičje hitro oslabi, zmanjša se gibljivost hrbtenice, ki se pozneje težko doseže. Redko se po takih poškodbah pojavijo znaki, ki kažejo na večjo okvaro medvretenčnih vezi. V takih primerih se včasih odločijo tudi za operativna zdravljenje. Pri izpahih hrbtenice je potrebno premaknjena vretenca ponovno naravnati in imobilizirati, bodisi z zunanjo imobilizacijo, bodisi z operacijo in notranjo stabilizacijo. Če je pri izpahu poškodovana hrbtenjača, je treba to narediti v čimkrajšem času, saj je vrjetnost trajnih okvar hrbtenjače s tem manjša. Pri zlomih hrbtenice se na podlagi rentgenskega slikanja vretenc odločijo za obliko zdravljenja zlomov. Pri manjših zlomih, ki jih ocenijo kot stabilne, se odločajo za kratkotrajni počitek in zdravljenje s sredstvi proti bolečinam ter s postopno mobilizacijo, z vajami za krepitev mišic in z razgibavanjem. Pri zlomih, ki jih ocenijo za nestabilne, se lahko odločijo za zunanjo imobilizacijo z mavcem ali ustrezno ortozo. Trajanje imobilizacije se določi glede na zaraščanje zloma, ki ga nadzirajo z rentgenskim slikanjem. Ko ocenijo, da je zlom zarasel, odstranijo imobilizacijo in poškodovanec lahko prične razgibavati poškodovani del hrbtenice in krepiti mišice, ki so oslabele zaradi nedejavnosti. Pri zlomih, ki jih ocenijo za nestabilne in pričakujejo še večje premike odlomljenih delcev vretenca ali pri katerih se je zožil hrbtenjačni kanal, kar ogroža hrbtenjačo, pa se odločajo za operativno notranjo naravnavo zloma in stabilizacijo. Tudi pri zlomih, ki jih operirajo, poškodovani del hrbtenice za nekaj časa imobiliziraj eno vrsto zunanje imobilizacije. Ko se tako zdravljen zlom zaraste, pričnejo razgibavati in krepiti oslabele mišice. Pri zlomih, kjer je prišlo do pritiska in poškodbe hrbtenjače, se odločijo za takojšnjo operacijo hrbtenice, naravnavo zloma, odstranitev delca vretenca, ki pritiska na hrbtenjačo, oskrbo poškodovane ovojnice hrbtenjače in stabilizacijo zlomljenega vretenca, da preprečijo še hujše poškodbe hrbtenjače. Če hrbtenjača ob nesreči ni bila v celoti poškodovana, lahko pričakujemo vsaj delno ublažitev ohromitve. Taki poškodovanci zahtevajo posebno intenzivno nego in rehabilitacijo v specializiranih ustanovah (pri nas je to Inštitut za rehabilitacijo Republike Slovenije). Poleg razgibavanja ohromelih okončin je potrebna nega kože in preprečevanje preležanin ter nega mehurja in črevesa zaradi ohromelih mišic zapiralk. Ob fizični rehabilitaciji v takih ustanovah, skrbijo tudi za poklicno in socialno rehabilitacijo poškodovancev. Število poškodb hrbtenice v minulih letih narašča, predvsem zaradi večje nevarnosti v prometu, večje dejavnosti prebivalcev v športu in pri delu. Pomembno je, da se zavedamo, da se pri tem lahko pojavijo poškodbe hrbtenice z resnimi posledicami. Ob taki poškodbi moramo pravilno ravnati, da ne povzročimo še hujših poškodb hrbtenjače. Pravočasno in pravilno zdravljenje lahko poškodovanca povrne v normalno življenje. Vedno pa seveda ne moremo odpraviti vseh posledic poškodbe. (Miloš Vesel, dr. med. spec.travmatologije; Klinični center Ljubljana)

Zdravljenje s fizikalno terapijo
2012-03-09 11:15:49
Hrbtenica je osnova naše vzravnane drže in hoje po nogah; nosi glavo, podpira trup, ščiti hrbtenjačo in sodeluje pri vsakem gibu našega telesa. Prek medenice je povezana s spodnjimi udi in sodeluje pri gibih nog ter nanje prenaša težo telesa. Že skozi držo telesa in hojo se kaže naše notranje počutje in bolezenske težave gibal. Sodobno življenje omejuje človekovo gibanje, nezdrava prehrana povečuje telesno težo in je vzrok številnim obolenjem, ki se kažejo tudi na hrbtenici. Najpogostejša obolenja hrbtenice, ki jih zdravimo z fizikalno terapijo so: - degenerativna obolenja medvretenčne ploščice in medvretenčnih sklepov, - revmatizem in njegove posledice, - poškodbe skeleta in mišic, - vnetja, - bolezenske spremembe mišic in živcev, ki potekajo ob hrbtenici. Lajšanje številnih težav S fizikalno terapijo lajšamo akutne in kronične bolezenske spremembe hrbtenice, predvsem pa lajšamo in odpravljamo bolečine, mišične krče, vnetne spremembe. S tem izboljšamo mišično moč in dosežemo primerno gibljivost za opravljanje različnih vsakdanjih dejavnosti. Zdravljenje z gibanjem, medicinska telovadba, terapevtska gimnastika ali kineziterapija je uporaba energije našega telesa za ohranjanje gibljivosti in pridobivanje mišične moči mišic, ki obdajajo hrbtenico. Vaje lahko izvajamo posamično ali v skupinah, na suhem ali v vodi, popestrimo jih lahko tudi s primerno glasbo. Znanih je veliko vrst vaj, ki so primerne za različna obolenja ali težave s hrbtenico. Zelo znane so vaje za krepitev mišičnega steznika. Manj gibanja in dolgotrajno sedenje povzročata oslabelost hrbtnih in trebušnih mišic. Posledica tega so običajno bolečine v križu. Z vajami, ki krepijo oslabele mišice, zelo učinkovito odpravimo težave v ledvenem delu hrbtenice. Okrepljene mišice, ki obdajajo hrbtenico, delujejo kot naravni steznik in stabilizirajo hrbtenico. Vaje uporabljamo za izboljšanje slabe drže, odpravljanje nepravilnosti v razvoju hrbtenice, pri obolenjih hrbteničnih sklepov, vezi in mišic in pri posledicah poškodb. Redna telesna dejavnost lajša dolgotrajno bolečino, tesnobo in izboljšuje razpoloženje. Z vajami se izboljša moč, gibljivost, koordinacija in gibalna spretnost. Izboljša se krvni obtok, poveča se delovanje srca in dihal. Toplota Dovajanje toplote v organizem je zelo pogosta in priljubljena terapevtska metoda, t.i. termoterapija. Toploto zelo pogosto uporabljamo pri lajšanju težav in bolezni hrbtenice. Toplotno energijo lahko dovajamo telesu z vodo npr. s kopanjem v topli vodi, z različnimi toplotnimi oblogami, ovitki, parafinskimi oblogami in oblogami parafanga. Z aparati za kratko, valovno in mikrovalno diatermijo dosežemo globinsko segrevanje tkiv oz. posameznih delov hrbtenice. Toplota lajša dolgotrajno bolečino, mišično napetost in krče. Z refleksnimi reakcijami na koži lahko vplivamo na delovanje notranjih organov. Zaradi toplote se poveča gibljivost medvretenčnih sklepov, elastičnost vezi in sklepnih ovojnic. Običajno se toplota uporablja pri dolgotrajnih bolečinah hrbtenice, ki so posledica različnih degenerativnih obolenj vretenc, sklepov in mišic ter revmatičnih obolenj posameznih delov hrbtenice, kadar niso v vnetnem stanju. HidroterapijaZelo učinkovita oblika zdravljenja težav hrbtenice so vaje v vodi oz. različne gibalne dejavnosti, kot so hoja v vodi, plavanje in različne igre. Med oblike zdravljenja z vodo lahko uvrstimo tudi masaže v vodi s podvodnim curkom, kopeli z dodajanjem zraka pod pritiskom, imenovane žvrkljajoče ali biserne kopeli. Hidroterapija ali zdravljenje z vodo je primerno predvsem za stanja po poškodbah in operacijah hrbtenice in hrbtenjače, pri degenerativnih in revmatskih obolenjih hrbteničnih tkiv. Zdravljenje z omenjenimi postopki je zelo učinkovito, ko uporabljamo primerno termalno vodo. Masaža, kot metoda zdravljenja za lajšanje bolečin hrbtenice, je znana že več tisočletij. V našem okolju je najbolj znana in priljubljena klasična ročna masaža, pri kateri gre za kombiniranje različnih tehnik. Te so: glajenje, gnetenje, trenje, udarjanje in stresanje kože, podkožja in mišičnega tkiva. Osnovni učinek masaže je predvsem učinek draženja kože in njenega refleksnega odgovora na terapevtski dotik. Masaža sprošča mišično napetost, izboljša prekrvavitev in pretok mozgovne tekočine, blaži občutek bolečine, okrepi funkcijo imunskega sistema in presnove v mišicah in koži. Z različnimi masažnimi postopki lahko tudi izboljšamo dejavnost notranjih organov.Ročno masažo kot zdravilno energijo uporabljamo največkrat pri povečani mišični napetosti obhrbteničnih mišic, različnih kroničnih vnetjih mišic in mišičnih ovojnic. Blagodejno učinkuje pri bolečinah v vratu in ledvenem delu hrbtenice. V zadnjih letih se poleg klasične masaže uporabljajo tehnike, ki vključujejo masaže meridianov, akupresuro, tehniko shiatsu in podobno. ElektroterapijaElektroterapija je uporaba električne energije v zdravilne namene. Osnovna značilnost zdravljenja je uporaba električne energije različnih frekvenc za blaženje bolečine in lajšanje bolezenskih težav hrbtenice. Danes imamo na voljo veliko vrst elektroterapij, od galvanskih, diadinamskih, interferenčnih tokov do transkutane električne živčne stimulacije ali TENS-a, ki so na voljo za zdravljenje težav hrbtenice. Z diadinamičnimi in interferenčnimi tokovi skušamo zdraviti različne otekline, vnetne procese, lajšati bolečino in pospeševati prekrvavitev obolelega mesta hrbtenice. Vzroki za zdravljenje z elektroterapijo so največkrat poškodbe mišic in kostnega tkiva hrbtenice, različna degenerativna obolenja, obolenja medvretenčne ploščice in revmatična obolenja. TENS uporabljamo predvsem za preprečevanje akutne in kronične bolečine hrbtenice. Velikokrat lajšamo akutne bolečine po operacijah in poškodbah hrbtenice in obhrbteničnih tkiv. Ta oblika terapije je posebej primerna za preprečevanje dolgotrajnih kroničnih bolečin v vratu, križu in pri degenerativnih obolenjih medvretenčne ploščice. Uporabljamo jo lahko kot pomoč za hitrejše celjenje ran, ki se težje celijo. Uporaba vodnih kopeli in enosmernega galvanskega toka je celična ali galvanska kopel. Z enosmernim tokom lahko prenašamo zdravila skozi kožo na obolela mesta. Ta postopek imenujemo iontoforeza. To vrsto zdravljenja največkrat uporabljamo pri različnih revmatičnih spremembah hrbtenice, ko niso mogoče in primerne druge vrste zdravljenja oz. terapije. Terapija v magnetnem polju sodi med najstarejše oblike zdravljenja z energijo. Magnetno polje učinkuje na presnovo v celicah, na vegetativni in živčni sistem tako, da spodbuja tvorjenje energije v celici. Najpogosteje zdravljenje v magnetnem polju uporabljamo pri zlomih, udarninah in zvinih vretenc, poškodbah vezi in mišic hrbtenice, po operacijah in revmatičnih obolenjih hrbtenice. Silo vleka uporabljamo za raztezanje hrbtenice. S posebnimi pripravami lahko raztezamo vratni ali ledveni del hrbtenice. Obolele dele lahko raztezamo različno. Z mehansko energijo raztezamo posamezne dele hrbtenice, največkrat pri zožitvi medvretenčnega prostora zaradi različnih vzrokov ali kadar je povečana napetost hrbtnih mišic.Energijo zvoka z visoko frekvenco, imenovano tudi ultrazvok, uporabljamo poleg preizkovalnih metod, tudi kot zdravilno sredstvo. Energija zvočnih valov segreje tkiva in pospeši spremembe v presnovi. Največkrat terapijo z ultrazvokom uporabljamo pri dolgotrajnih revmatičnih vnetjih medvretenčnih sklepov in za zmehčanje različnih vrst brazgotin. Fizikalna terapija hrbtenice je razmeroma varna terapija, pri kateri uporabljamo energije, ki so tehnološko prirejene tako, da lajšajo težave in bolezenske spremembe hrbtenice. Pomembno je, da velikokrat dosežemo olajšanje brez uporabe zdravil oz. medikamentov. Sicer velja, da je najboljše zdravljenje bolezenskih sprememb hrbtenice preprečevanje nastanka bolezni in poškodb ali preventiva. Pri tem je zelo pomemben življenjski slog in naš odnos do lastnega zdravja in dobrega počutja. Zelo pomembno je, da se naučimo opazovati samega sebe, poslušati svoje lastno telo ter dejavno skrbimo za zdravje in dobro počutje. (Silvester Krelj, dr. med. spec. fizikalne med. in rehabilitacije)

Hrbtne mišice
2012-03-09 11:14:11
Naše kosti potrebujejo za dejavno premikanje močne “motorje”- mišice. Po človeškem telesu je porazdeljenih več kot 6000 mišic, njihova razporeditev na posameznih sklepih pa je podobna. Če mišice primerno urite, obdržijo svojo moč, vzdržljivost in prožnost, kar telesu omogoča, da se lahko giba z manjšim tveganjem za nastanek bolečin ali poškodb. Razlikujemo različne vrste mišic: 1. mišice upogibalke, ki sklep upogibajo in 2. mišice iztegovalke, ki sklep iztegujejo. To načelo je zelo nazorno predstavljeno pri kolenu. Upogibalke kolenčnega sklepa ležijio na zadnji strani stegna. Če jih napnemo, se koleno iztegne. Po tem preprostem načelu delujejo tudi mišice vzdolž hrbtenice, s tem da so mnoge posamične mišice v tem predelu združene v upogibalne oz. v iztegovalne mišične skupine. Mišice delujejo tudi tako, da telesu preprečujejo gibanje, če gibanje ni zaželjeno. V nasprotju s kolenom omogočajo hrbtne mišice tudi druge smeri gibanja npr: obračanje, sukanje ali nagibanje vstran. Vsaka mišica in vsaka mišična skupina ima nasprotujočo si mišico oz.mišično skupino, ki jo v strokovnem jeziku imenujemo ” antagonist”. Najpomembnejše je, da so vse mišice v uravnovešenem razmerju. Ko se ravnovesje poruši se pojavijo težave in bolečine, pri nekaterih ljudeh prej, pri drugih pa kasneje. Kako mišice delujejo? Možgani po živcih pošljejo sporočilo primerni mišici in ko mišica dobi to sporočilo, kemikalije v njej povzročijo, da se mišica skrči. Ker pa je mišica pritrjena na kost, to krčenje povzroči ,da se premakne kost, z njo pa, če je potrebno, tudi vse telo. Za nategovanje ali za sproščanje ter za vrnitev v stanje mirovanja mišice potrebujejo energijo. Če mišicam zmanjka energije ali če se utrudijo, se ne morejo sprostiti v svojo prvotno dolžino. Končni rezultat tega dogajanja je lahko pojav, ki ga pogosto imenujemo napetost. Pri tem ko uporabljamo nekatere manjše mišice v hrbtu, se le-te utegnejo utruditi in skrčiti. Če se mišice skrčijo, so kosti med seboj bolj stisnjene kot običajno in ta stisnjenost utegne povzročiti bolečine v hrbtenici ali pa zmanjša vašo sposobnost za to, da se gibate s popolno prožnostjo. PREIZKUS GIBLJIVOSTI HRBTENICE oz. MIŠIC Delovanje mišic lahko preizkusimo zelo preprosto. Sedemo na stol, hrbet naj bo vzravnan. Stopala so skupaj in trdno na tleh. Ramena so mehka, roke ležijo sproščeno na stegnih. Poskušajmo položiti brado na prsi. Glavo nagnemo naprej, da nastane dvojni podbradek. Prsnica in brada bi se morali brez posebnega napora dotakniti. Nato nagnemo glavo nazaj na tilnik, usta so zaprta. Gledamo navpično navzgor. Če trenutno nimate nikakršnih bolečin v vratnem delu hrbtenice, vam vse to ne bi smelo povzročati težav.Če pa ob tem gibu začutite bolečino, je to jasen znak neravnovesja v vratnem mišičevju. Statično preobremenjene mišice Veliko ljudi ima bolečine v hrbtu, ki so vrjetno povezane s preutrujenimi ali oslabelimi mišicami. Če so mišice preobremenjene ali je telesna drža napačna, se mišice napnejo ali zakrčijo in pojavijo se bolečine. Te se lahko pojavijo npr. zaradi predolgega sklanjanja (pojavi se napačna drža, zato so mišice preobremenjene), predolgega sedenja ali napačnega dviganje.Mišice se napnejo,v najslabšem primeru pa v njih nastanejo mikroskopsko majhne razpoke. Zaradi teh poškodb se razvije vnetje, ki spet povzroči povečano napetost v mišicah (lumbago). Če mišice niso raztegnjene, se lažje poškodujejo in v najboljšem primeru boste imeli le manjšo poškodbo in bo mišica le neznatno natrgana. Seveda pa so poškodbe lahko tudi hujše, vendar se po zaslugi dobre prekrvavitve poškodbe mišic, hitreje zdravijo. Poškodbe lahko preprečimo, če telesno držo čez dan kolikor je mogoče pogosto spreminjamo. Nikoli ne vztrajajmo predolgo v istem položaju. Tudi najboljše mišice namreč ne prenesejo enostranske obremenitve.

Fasetni sklepi vretenc – vretenčni sklepi – bolezen fasetnih sklepov
2012-03-09 11:12:20
Vretenčni ali fasetni sklepi se nahajajo na zadnjem delu hrbtenice oz. vretenc in so del medvretenčnega loka, kateri je sestavljen iz treh kostnih izrastkov ( dveh stranskih odrastkov in enega trnastega odrastka) ter dveh fasetnih sklepov. En sklep se nahaja med levim stranskim izrastkom (transverse processess) in med trnastim kostnim izrastkom (spinous process), drugi sklep pa med desnim stranskim izrastkom in trnastim izrastkom. Vsako vretence je povezano s sosednjim vretencem z dvema fasetnima sklepoma. Poznamo zgornji (inferior articular process) ter spodnji (superior articular process) fasetni sklep, ki združena tvorita fasetni sklep. Sklepi imajo dve nalogi: 1. omogočajo gibane v vse smeri ter 2. omejujejo oz. ustavijo gibanje, ko s telesom dosežemo določen kot zasuka. Vsak vretenčni sklep je obdan s kapsulo vezivnega tkiva (sinovija), ki ustvarja sklepno tekočino (lepljivo mazivo), da neguje in maže skupne fasetne površine. Sklepne površine so prevlečene s hrustancem, kateri omogoča gladko gibanje sklepa. Fasetni sklepi drsijo drug na drugem zato, ker so drsne površine prevlečene s sklepno tekočino (lepljivo mazivo), ki ustvari vlažnost hrustanca tako, da je trenje zmanjšano na minimum. Kapsula vezivnega tkiva-sinovija (synovia), ki ustvarja mazivo za sklep, je prepredena z malimi živčnimi končiči, ki služijo temu, da nas opozorijo na vnetje ali poškodbo fasetnega sklepa oz. hrbtenice. Površine zdravih sklepov so debele, trde in gladke, kar kostem omogoča gladko drsenje brez bolečin. Ob pojavu poškodbe, bolezni ali ob nedejavnosti, pa se sklepne površine stanjšajo, zmehčajo in postanejo skorajda zdrisaste. Posledica teh sprememb je oteženo gibanje – rotacija, ki ga spremlja lokalna bolečina, lahko tudi bolečine v glavi. Omenjena stanja imenujemo bolezen fasetnih sklepov, pod katera spadajo tudi degenerativne spremembe na sklepih. Težji zvin in nateg vratne hrbtenice prizadene ovojnice malih sklepov, ki povezujejo posamezne dele. Bolečina nastane zaradi poškodbe nežne sklepne ovojnice in zaradi natega globokih hrbteničnih mišic in vezi. Bolečina se širi v ramo, nadlaket in v zgornji del hrbta. Poškodovanec ima omejeno gibljivost bolečih delov telesa in glavobol. Rotacija telesa v križu oz.vratu mu povzroča bolečine. Bolečina nastopi takoj po poškodbi. Lahko se širi v glavo, ramena, noge in zadnjico, vendar običajno ne nižje od kolen. Vnetje fasetnih sklepov povzroči zakrčenje mišic (mišični krč). Posledično oseba težko vstaja iz stola ter ima težave z vzravnano držo. Diagnozo vnetja fasetnih sklepov potrdi specialist ortoped z injekcijo lokalnega anestetika ter protivnetnega zdravila v prizadet sklep. Občutek popuščanja bolečine je lahko izjemno dramatičen takoj po iniciranju zdravila, vendar se pri kroničnih problemih s fasetnimi sklepi pokaže, da je učinek takšnega pristopa kratkotrajen. V takšnem primeru nas lahko zdravnik napoti na ultrazvok k fizioterapevtu. S tem postopkom segrevamo živce fasetnega sklepa, ki prenašajo impulze bolečin v našo glavo. Sklepi se lahko prekomerno stisnejo tudi zaradi prekomerne stoje, saj se lahko zaradi učinkov gravitacije oz. teže pojavijo bolečine v križu tudi pri povsem zdravi hrbtenici. Omenjene težave se lahko spremenijo v kronično obolenje in utegne se zgoditi, da se poskušajo sklepi medsebojno zarasti. V takšnih primerih je potreben kirurški poseg. trnasti odrastek (spinous process) stranski odrastek (transverse process) spodnji del fasetnega sklepa (superior articular process) zgornji del fasetnega sklepa (inferior articular process) fasetni sklep (facet joint) struktura oz. povezava med trnastim in stranskim odrastkom (lamina)

Trnasti ter stranski kostni odrastki vretenc
2012-03-09 11:09:55
Vretence je kostna struktura, ki jo tvori telo (vertebral body) in lok s kostnimi odrastki. Lok in telo vretenca sta povezana z vezjo pedikel (pedicle). Vretence oz. njegov lok sestoji iz dveh stranskih odrastkov (transverse process), levega in desnega, ter enega trnastega odrastka (spinous process) na sredini vretenca. Stranska odrastka povezuje s trnastim odrastkom vez lamina, ki služi tudi kot zaščita hrbteničnega kanala (spinal canal). Kostni odrastki se nahajajo na zadnji strani vretenca in jih je mogoče otipati. Služijo kot narastišče mišic in vezi ter so hkrati tudi ščit pred mehanskimi poškodbami življensko pomembnih delov hrbtenice. . Obstajajo 4 krivine hrbtenice (2 x lordoza in 2x kifoza). Za vsak predel imajo mišice in vezi, ki naraščajo na stranske ter trnaste odsrastke, drugačne funkcije. V vratnem predelu (cervical spine – lordoza) mišice in vezi, ki naraščajo na stranske odrastke, obračajo glavo v vse smeri ter jo držijo v željenem položaju. V tem predelu so stranski odrastki strukturno drugačni, saj s kostnima kanaloma omogočajo prehod 2 arterij v možgane. Ker se žili nahajata na zelo občutljivem oz. gibljivem delu, sta v tem predelu opleteni z žilno-živčno mrežo. V prsnem predelu (thoracic spine – kifoza) je glavna lastnost odrastkov ta, da z rebri, ki naraščajo na vretence, tvorijo oblikovano kostno zvezo. Odrastki na vretencih, ki se nahajajo v ledvenem delu (lumbar spine – lordoza), se od ostalih razlikujejo predvsem po tem, da so strukturno večji in močnejši, saj so na njih prirasle mišice, ki obračajo naše telo v vse smeri, odgovorne pa so tudi za premikanje nog. FASETNI SKLEP KOST LAMINA HRBTENIČNI KANAL KOST PEDIKEL TELO VRETENCA TRNASTI ODRASTEK STRANSKI ODRASTEK

Bolezen fasetnih (vretenčnih) sklepov, fasetna laserska rizotomija, radiofrekvenčna ablacija – RFA, proloterapija
2012-03-09 10:56:40
Ker so fasetni sklepi v stalnem premikanju oz. gibanju, se le-ti zaradi starosti ali bolezni obrabijo, zato se pojavijo degenerativne spremembe vretenčnih sklepov. Pod obrabo štejemo stanšanje oz. izgubo hrustanca. Običajno je prizadetost spodnjega sklepa (superior facet) večja od obrabe zgornjega dela fasetnega sklepa. Izguba hrustanca lahko povzroči rast sklepov in kostnih izrastkov kar imenujemo artroza oz. osteoartroza. To sta kronični revmatski bolezni. Poznamo tudi revmatski artritis in osteoartritis, ki povzročata vnetje sklepov oz. sklepne ovojnice (sinovija), zato lahko takšno vnetje imenujemo tudi sinovitis (synovia joint). Pri poškodbi oz. vnetju sklepne ovojnice lahko pride do izliva sklepne tekočine, kar se kaže kot zateklost sklepa in pordela koža. Omenjene bolezni so avtoimune bolezni, za katere je značilen slab imunski sistem. Pod avtoimune bolezni spadata tudi luskavica, Chronova bolezen ter ulcerozni kolitis. Pri ljudeh s takšnimi boleznimi je vrjetnost, da bodo zboleli na fasetnih sklepih večja. Ko so prizadeti sklepi v vratni (cervicalni) hrbtenici, nam to običajno povzroča lokalno bolečino v vratu, glavobole, piskanje ter šumenje v ušesih v kombinaciji z otrdelim vratom, tako da imamo oteženo premikanje glave. Če so prizadeti fasetni sklepi v ledvenem predelu, nam povzročajo lokalne bolečine, ki lahko sevajo v noge ter prav tako kot pri vratnih sklepih, nam otežujejo sklanjanje in rotacijo telesa. Težave z vretenčnimi sklepi poskušamo v prvi vrsti odpraviti s sprostitvijo in pomiritvijo sklepov. Poslužujemo se toplote (termoforji, grelne blazine, infra rdeče toplote-IR, masaže z grelnimi kremami in toplo vodo, ultrazvok itd.), katera zmehča in sprosti zakrčene mišice in vezi. Toploto kot terapijo se običajno uporablja, ko oteklina izgine oz. nekaj dni po poškodbi. V primeru, da je poškodba oz. vnetje sveže, se poslužujemo kiroterapije (terapije z ledom), kjer poskušamo ohladiti otečen oz. vnet fasetni sklep. Poleg omenjenih terapij se ob močnejših bolečinah poslužujemo nesteroidnih protivnetnih zdravil, lahko pa poskusimo tudi z raztezanjem (trakcijo) prizadetega dela ali s fiksiranjem (bandaže,ovratniki ,ortoze,opornice itd.). Pri terapijah z raztezanjem oz. fiksiranjem je pomembno, da jih prekinemo, če nam le-te povečujejo bolečino. Ko odpovejo zgoraj omenjeni pristopi, pa se poslužujemo proloterapije, pri kateri nam v poškodovani sklep oz . sklepno ovojnico ortoped vbrizga zdravilo, ki povzroči vzdraženje. Rezultat vzdraženja je, da se vezi in mišice hitreje celijo oz .obnavljajo. Ortoped nam lahko v prizadeti fasetni sklep vbrizga tudi lokalni anestetik (blokado), ki sprosti mišični krč in nas, ko locira prizadet faseni sklep, napoti na radiofrekvenčno ablacijo RFA (rizotomija z radiofrekvenčnimi valovi), pri kateri z visokofrekvenčnimi valovi preko igle začasno uničimo prizadete živce, ki so odgovorni da čutimo bolečino. To povzročimo tako, da prizadeto tkivo prejema energijo radiofrekvenčnih valov konstantno, tako dolgo, da se segreje do 65° C, kar zadošča za uničenje prizadetega tkiva oz. živca. V primeru da dovajamo RFA v pulzih (pulzna RFA), pa tkiva ne segrejemo tako močno(42 °C), da bi uničili živce, vendar s tem začasno prekinemo elektoprevodnost živcev in posledično bolečine. Pulzna RFA je manj invazivna tehnika od konstantne RFA, pri kateri se kažejo stranski učinki v začasni razbolelosti zdravljenega predela. Pulzna RFA se običajno uporablja pri zdravljenju fasetnih sklepov v kombinaciji z lokalnim anestetikom. Pri tem pacientu v različnih dnevih najprej vbrizgajo anestetik, čez nekaj dni pa mu napravijo RFA. Pulzna RFA pri zdravljenju fasetnih sklepov običajno traja od 120-180 sekund njeni učinki pa trajao od 3-18 mesecev. V vsakem primeru (predvsem pa kot preventiva) je priporočljivo, da skrbimo za zdravje hrbtenice sami s telesnimi aktivnostmi, ki naj ne bodo pulzirajoče oz. dinamične ter z vsakodnevnim sproščanjem oz. raztezanjem - trakcijo hrbtenice) Fasetni sklep obdan s sklepno ovojnico (sinovijo) POSTOPEK RFA S PRIKAZOM ZAČASNE PREKINITVE ŽIVČNE POTI

Blokada (lokalni anestetik + kortikosteroid za odpravo bolečin v hrbtenici)
2012-03-09 10:54:16
T.i. blokada se uporablja za odpravo bolečin v vratu, rokah, križu ali nogah (išias), pri katerih je vzrok v vnetje fasetnega sklepa ali vkleščenem živcec, kar posledično zakrči bližnjo mišico. Običajno jo uporabimo po tem, ko je pacient preizkusil druge manj invazivne pristope (oralna protibolečinska in protivnetna zdravila, počitek, opornice oz. ortoze,geli in kreme itd.). Doktor nam lahko inicira zdravilo z namenom diagnoze, da ugotovi ali nam bolečine povzroča fasetni sklep ali kaj drugega. Blokada lahko pomaga pri zdravljenju vnetih fasetnih sklepih, kjer je vzrok vnetja sklepa v: stenozi, spondilozi, išiasu, herniji diska, artritisu). Injekcija blokade vsebuje običajno 2 zdravili: dolgo delujoč kortikosteroid ter lokalni anestetik. Zdravilo se inicira v sklep sam ali pa v tkivo, ki je v okolici fasetne kapsule oz. sinovije. Kortikosteroidno zdravilo zmanjšuje vnetje in je učinkovito, ko je inicirano v boleč predel. Odprava bolečine lahko traja od nekaj dni pa do nekaj let, kar nam omogoča, da lahko poskrbimo za preventivo – zdravo gibanje ter raztezanje (dekompresijo)hrbtenice. Če nas boli rama, nam lahko zdravnik inicira blokado v ramo, in sicer v mišico okoli sklepa, če pa to ne zadostuje pa lahko naknadno še v sklep sam, kar običajno takoj odpravi bolečino. Blokada v fasetni sklep se vedno izvaja pod rentgenskim ali CT nadzorom. Kot je že omenjeno zgoraj nam blokada lahko služi tudi kot diagnostična informacija. Uspešno inicirana blokada nam lahko pove vnetje točno določenega sklepa oz. predela v hrbtenici, zato nas lahko zdravnik v prihodnosti napoti na radiofrekvenčno ablacijo – RFA, ki je pristop zdravljenja, pri katerem uporabljajo radiofrekvenčne valove, s katerimi prekinejo živčne poti, ki so odgovorne, da občutimo bolečino. VNET FASETNI SKLEP (inflamed facet joint) BLOKADA – anestetik+kortikosteroid (steroid medication)

Medvretenčna ploščica, medvretenčni disk
2012-03-09 10:52:39
Medvretenčne ploščice so zanimiva in edinstvena struktura ter ležijo med dvema sosednjima vretencoma.V človeški hrbtenici je 23 medvretenčnih ploščic. Vsaka pločica tvori hrustančni sklep s sosednjima vretencoma in tako omogoča gibanje hrbtenice, saj deluje kot vez, ki povezuje vretenca. Medvretenčna ploščica je sestavljena iz zunanjega obroča (annulus fibrosus) in iz sredice (nucleus pulposus). Zunanji obroč objema sredico. Zunanji obroč je sestavljen iz več plasti belega vlaknastega tkiva in hrustanca v različnih razmerjih. Vlakna so povezana oz. spojena z vretenčno končno ploščico (vertebrae endplate), ki skrbi za prehrano ploščice. To je edina vrsta hrustanca, ki vsebuje poleg kolagena tipša 1 tudi kolagen tipa 2. Omenjena sestava zunanjega obroča medvretenčne ploščice je odgovorna za vzdržljivost zunanjega obroča, katerega namen je povezovanje sosednjih vretenc ter preprečevanje izliva sredice iz vretenca. Sredica je sestavljena iz zdrisastega gela (želeja, ki vsebuje večinoma vodo, ohlapna vlakna ter proteoglikane -proteoglikani. Ti pa so elementi, ki privlačijo vodo v ploščico). Njena naloga je, da deluje kot nekakšen “amortizer” med vretenci ter, da drži vretenca na določenem razmaku. V primeru, da bi sredica zaradi poškodbe zunanjega ovoja iztekla, bi se medvretenčna ploščica sesedla, sredica pa bi pritisnila na živce, kar bi občutili kot bolečino. Rezultat poškodbe obroča bi bile lahko: bolečine v vratu, bolečine v križu, bolečine v nogah in zadnjici-išias). Medvretenčno ploščico bi lahko primerjali s krofom, ki ima na sredini marmelado. Ko pritisnemo na sredino krofa se marmelada umakne na vse strani enakomerno, če pa pritisnemo malo stran od sredice, pa se marmelada umakne v nasprotno smer od pritiska. Tako deluje tudi medvretenčna ploščica ali disk. Zaradi preobremenitve zunanjega vlaknastega obroča tako lahko pride do poškodb le-tega. Poškodbe so običajno težko ozdravljive in jih ob hujših bolečinah zdravimo z operacijo. Pri rojstvu človeka ploščica vsebuje 80% vode. Ta pa je potrebna za normalno delovanje medvretenčne ploščice, ki prenaša skoraj vse aksialne sile, ki so usmerjene na hrbtenico. S starostjo ali zaradi bolezni začne sredica (nucleus pulposus) izgubljati tekočino oz.vodo (dehidrira), kar omejuje “amortiziranja” udarcev. Zunanji vlaknasti obroč (annulus fibrosus) zato oslabi in začne “puščati”. Medtem ko to nekaterim ne povzroča bolečin, lahko drugi občutijo hude kronično dolge bolečine. Ker se s starostjo odstotek vnetnih beljakovin v disku zmanjšuje, se bolečine le redko pojavijo po 60. letu starosti. Medvretenčne ploščice so slabo prekrvavljene in so neoživčene, zato se težko celijo oz.obnavljajo. Prehranjujejo se pretežno preko malih kapilar, ki jih najdemo pod in nad diskom v terminalnih ploščah (annulus endplate). Odstotek vode v ploščici je odvisen od starosti od tega kaj delamo. Več kot se gibamo, več vode bo vsebovala ploščica. Posledično moramo zato poskrbeti za dovolj statičnega gibanja(raztezanja) in ne športov, kljer so prisotni sunkoviti gibi . Priporoča se vsakodnevno raztezanje (dekompresija,trakcija) hrbtenice z različnimi pripomočki ter pitje vsaj dveh litrov vode na dan. Z gibanjem, raztezanjem in pitjem vode omogočimo medvretenčnim ploščicam, da se “nahranijo” z vodo ter se tako obnovijo oz. regenerirajo. SREDICA (nucleus pulposus) ZUNANJI VLAKNASTI OBROČ (annulus fibrosus) TERMINALNA PLOŠČA (vertebral endplate) SREDICA (nucleus pulposus) TERMINALNA PLOŠČA(vertebral endplate) VLAKNA ZUNANJEGA OBROČA (Anulus fibrosus) PRIKAZ DELOVANJA SIL NA MEDVRETENČNO PLOŠČICO (disk) VZDOLŽNI PREREZ VRETENCA IN MEDVRETENČNE PLOŠČICE (na sliki je dobro vidno z mikroskopsko majhnimi žilicami prekrvavljeno vretence ter svetlejšo medvretenčno ploščico, kjer je v sredici dobro vidna povišana vsebnost vode).

Terminalne plošče (hrustančne krovne plošče, vretenčne končne ploščice)
2012-03-09 10:49:09
Terminalne plošče so strukture, ki skrbijo za prehrano medvretenčnih ploščic. Nahajajo se na zgornjih in spodnjih delih medvretenčnih ploščic. Vsak disk (medvretenčna ploščica) ima dve terminalni plošči. Terminalne plošče so sestavljene podobno kot medvretenčne ploščice in sicer iz vode, kolagena ter proteoglikanov in so del diska. Debelina terminalnih plošč je običajno manjša od 1 mm in odvisna od predela hrbtenice. V sredini terminalnih plošč je sestava zelo podobna sredici medvretenčne ploščice (nucleus pulposus); torej vsebuje veliko vode in proteoglikanov. Bolj ko se oddaljujemo od sredine terminalne plošče proti zunanjemu robu, več kolagena najdemo v njeni sestavi – podobno kot pri zunanjem obroču medvretenčne ploščice. Podobna kemična sestava terminalnih plošč zagotavlja, da lahko plošče opravljajo nalogo nekakšnega pretvornika hranil in vode med vretencem in medvretenčno ploščico. Terminalne plošče obsegajo 3/4 zgornje in spodnje površine diska, torej ne segajo do zunanjega roba vretenca oz. diska. Izpostavljen zunaji kostni rob vretenca (ring apophysis) je zato velikokrat začetek oz. žarišče degenerativnih kostnih sprememb-formacij ali izrastkov. Terminalne plošče so močno intimno prepletene z diskom, predvsem s sredino diska (nucleus pulposus), in ne z vretencem. Vretence pa je povezano s terminalno ploščo z mikroskopsko majhnimi žilami, katere predrejo ploščo v mladosti, ko še rastemo, ter omogočajo prehod hranil za izgradnjo medvretenčnih ploščic. Z leti ko postajamo starejši, se število mikroskopskih žil v terminalnih ploščah zmanjšuje, tako da so medvretenčne ploščice vedno manj prehranjevane, plošče pa pričnejo spreminjati svojo sestavo v kost, kar še bolj otežuje prehod hranil v disk. Najbolj pogosta okvara terminalne plošče je navpično-vertikalno “predrtje ” plošče, kar povzroči, da sredica medvretenčne ploščice (nucleus pulposus) izteče v vretence oz. vretenčne žilne kanalčke. To okvaro imenujemo šmorlova hernija - schmorlova hernija ali Schmorlov vozel. SREDICA MEDVRETENČNE PLOŠČICE (nucleus pulposus) ZUNANJI OBROČ MEDVRETENČNE PLOŠČICE (anulus fibrosus) MIKROSKOPSKO MAJHNE ŽILE (rdeča barva) TERMINALNA PLOŠČA ( črni puščici) PREHOD HRANIL IN VODE V MEDVRETENČNI DISK (vijolični krogci) ZUNANJI ROB VRETENCA (ring apophysis ) TERMINALNA PLOŠČA (end- plate) ZUNANJI OBROČ DISKA S PRIKAZANIMI ČRNIMI VLAKNI (lamellae) SREDICA DISKA (nucleus pulposus) ZUNANJI OBROČ DISKA (anulus fibrosus) VRETENCE (vertebral body)

Zlomi vretenc, patološki prelomi vretenc, vertebroplastika, balonska kifoplastika
2012-03-09 10:47:29
Najbolj pogoste poškodbe vretenc so običajno v križnem in prsnem predelu hrbtenice, ki so povzročene zaradi velikih sil pri raznovrstnih nesrečah. Znaki in simptomi zloma vretenca so lahko prikriti, zato ga lahko ne spoznamo ali ga celo spregledamo, zlasti če ima poškodovanec še druge poškodbe ali kadar je nezavesten. Zaradi izpaha vretenca ali zloma se lako poškoduje hrbtenjača, ki leži v hrbtenjačnem kanalu in posledica tega je ohromitev-paraliza vseh štirih okončin pri poškodbi vratne hrbtenice in ohromitev nog pri poškodbi v delu prsno-ledvene hrbtenice. Še posebej moramo biti pozorni na zlome vretenc pri starejših osebah in osebah z osteoporozo (zmanjšana kostna gostota), saj je to skupina ljudi, pri katerih pride do zloma že pri manjših udarcih. Pri osteoporozi govorimo o patoloških zlomih. Diagnozo zloma vretenca postavimo po pregledu z magnetno resonanco(MRI) ali CT-jem. Če je zlom nestabilen, naj bi hrbtenico kiruško stabilizirali, če pa kirurški poseg ni nujen, je potrebno mirovanje v postelji z nateznimi ali fiksirnimi pripomočki. Zlome vretenc zdravimo (stabiliziramo) z vertebroplastiko (ang. vertebroplasty). To je kirurški poseg, pri katerem v zlom vbrizgamo kostni cement, ki utrdi vretence oz. njegove odrastke na loku ter tako odpravi bolečino. Poseg opravljamo običajno pod lokalno anestezijo, vendar je včasih potrebna splošna anestezija. Operacija traja do 2 uri. Običajno potrebujemo za “popravilo vretenca od 3-15 ml kostnega cementa. Zelo pomembno je dejstvo, da se v primeru vbrizgavanja cementa v vretence le-to pozdravi, vendar ima to lahko posledice na degeneracijo – posedanje medvretenčne ploščice. Tu je zelo pomembna bližina kostnega cementa v povezavi s terminalno ploščo, katera je odgovorna za prehrano medvretenčne ploščice. Bliže kot je cement terminalni plošči (predvsem sredini terminalne plošče), hitreje in v večjem obsegu bo prišlo do poškodb medvretenčne ploščice. Po vbrizgavanju kostnega cementa zaradi kemične reakcije, pride do segrevanja zdravljenega dela in posledično do zamašitve mikroskopskih žilic, ki skrbijo za prehrano medvretenčne ploščice. Pacient, ki je prestal vertebroplastiko odide domov še isti dan oz . naslednji dan – odvisno od resnosti poškodbe. Pri večini bolnikov ki so bili operirani, simptomi bolečine hitro upadejo ali pa celo popolnoma izginejo. Pri bolnikih, starejših od 60 let, z večinoma že izrazitimi degenerativnimi spremembami hrbtenice, verjetno do klinično pomembnih posledic (propadanje medvretenčne ploščice) po vertebroplastiki ne bo prišlo. Drugače pa je z mlajšimi bolniki, ki imajo sekundarno osteoporozo, še posebej če gre za zlome spodnjih ledvenih vretenc. V teh primerih bi zgodnja degeneracija medvretenčne ploščice lahko privedla do klinično pomembnih posledic. Zato se pri mlajših bolnikih vertebroplastika opravi s cementom na bazi kalcijevega sulfata in ne s klasičnim polimetilmetakrilatom-”epoxi lepilo”, ki se v kosti obnaša kot tujek. V primeru, da pri mlajših bolnikih opravimo vertebroplastiko s klasičnim cementom (polimetilmetakrilatom), se injicira ne več kot 5 ml kostnega cementa. PRIKAZ INICIRANJA KOSTNEGA CEMENTA PRI VERTEBROPLASTIKI,KI SE UPORABLJA PRI ZLOMIH VRETENC KOMPRESIJSKA POŠKODBA VRETENCA (VFC) T.i. balonska kifoplastika (baloon kyphoplasty) je postopek, ki se uporablja pri posedlem vretencu, ki je običajno posledica osteoporoze. S tem postopkom razširimo oz. dvignemo posedlo vretence s pomočjo zraka, ki ga vpihavamo v balon ter nato v ta prostor iniciramo kostni cement. Je novejši pristop kot vertebroplastika in se uporablja večinoma pri posedlih vretencih. Z balonsko kifoplastiko lahko izboljšamo ukrivljenost hrbtenice (kifoza,lordoza).

VRAT, vratna (cervikalna) hrbtenica
2012-03-09 10:43:36
Vratna (cervikalna) hrbtenica je “temelj” lobanje. Po obliki ukrivljenosti se imenuje vratna lordoza (cervikalna lordoza). Sestavljena je iz 7 vretenc (vertebrae) , medvretenčnih ploščic ter 8 parov vratnih živcev. Vsi živci razen osmega para izhajajo nad vretenci, medtem ko osmi par živcev izhaja pod vretencem C7. Vretenca si sledijo od C1 do C7 pri čemer je C1 najbližje lobanji, C7 pa je najbolj odaljeno. Značilnost vratne hrbtenice je v manjših vretencih v primerjavi z ostalimi vretenci v hrbtenici ter odprtinah oz. luknjicah (foramen) v stranskih odrastkih (transverse process) vretenc, skozi katere teče vratna arterija , ki je “opletena” z malimi venami in živci. Vsako vratno vretence ima 2 odprtini. V vratu imamo torej 2 arteriji, ki se končata v možganih (leva in desna). Vretenca so si med seboj podobna, razen zgornji dveh, ki odstopata od ostalih po obliki in funkciji. Gre za vretence C1 ki ga imenujemo atlas (nosač) ter C2 , ki ga imenujemo atlas (okretač ali axis). Ta del hrbtenice je zelo gibljiv in opravlja skoraj 50% gibanja v vratu (rotacija, fleksija-ekstenzija). Med C1 in C2 ni medvretenčne ploščice, prav tako ne med lobanjo in C1. Sklep med lobanjo in atlasom je odgovoren za gibanje glave naprej-nazaj, medtem, ko je sklep med atlasom in okretačem odgovoren za zasuk-rotacijo glave. Kot skupek 2 sklepov ga imenujemo kranio-cervikalni sklep. Zanimivo je tudi sedmo vratno vretence C7, ki se imenujevertebra prominens. Ima značilen podaljšan trnast odrastek,v stranskem odrastku pa nima odprtine, temveč le žleb,skozi katerega poteka arterija. Naloga vratne hrbtenice je zaščita hrtenjače oz. hrbtenjačnega kanala, podpora lobanje in omogočanje zapletenih gibov glave (gibanje naprej, nazaj, vstran, kroženje). Zapleten sistem sklepov, kit in mišic, ki opletajo vretenca med seboj, pomaga stabilizirati in podpirati vratno hrbtenico. Vratni sklepi (Luschejevi sklepi) preprečujejo prekomeren zasuk glave, kar bi lahko povzročilo bolečo poškodbo ter hkrati omogočajo gibanje oz. premike vretenc. Vratne mišice se aktivirajo oz. sprostijo kot odgovor na živčne inpulze, ki prihajajo iz možganov. Nekatere mišice v vratu delujejo v parih kot nasprotniki (antagonisti). To pomeni, ko se ena mišica skrči se nasprotna avtomatsko sprosti. ODPRTINA V STRANSKEM ODRASTKU ZA PREHOD ARTERIJE (foramen transversarium) PRIKAZ ZASUKA ATLASA IN OKRETAČA TER POTEKA ARTERIJ SKOZI ODPRTINE V STRANSKIH ODRASTKIH (foramen transversarium) PRIKAZ IZHODA ŽIVCEV IZ HRBTENJAČE SKOZI ODPRTINO MED VRETENCI (intervertebral foramen)

Hrbetnjača, hrbtenični kanal (spinalni kanal) ter spinalni živci v hrbtenici
2012-03-09 10:41:06
Hrbtenjača je “stolp”oz. skupek miljonov živčnih vlaken oz. celic, ki potekajo skozi hrbtenični kanal. Vloga hrbtenjače je prenos živčnih impulzov iz organov v možgane in obratno. Živčne celice so nakopičene v hrbtenjači in v možganih. Ta del živčevja imenujemo osrednje ali centralno živčevje.Iz centralnega dela izhajajo vlakna živčnih celic. Združena so v tanjše ali debelejše svežnje in jih imenujemo spinalni živci. Spinalni živci potekajo do vseh organov, po vsem telesu in sestavljajo okrajno ali periferno živčevje. Značilna za zgradbo hrbtenjače je skoraj popolna ločitev aferentnih (senzoričnih ali čutilnih) živcev (živci, ki vodijo proti možganom) in eferentnih (motoričnih) živcev (živci, ki vodijo od možganov proti organom). S senzoričnimi živci občutimo temperaturo, bolečino ter dotik na koži. Svoje “senzorje” oz. receptorje pa imamo tudi v organih, s katerimi okušamo, slišimo, vohamo itd. Za razliko od senzoričnih živcev, eferentni oz. motorični živci prenašajo inpulze – ukaze iz možganov v mišice (tudi v srčno mišico) in žleze. Skozi hrbtenjačo poteka 31 parov hrbteničnih (spinalnih) živcev perifernega živčnega sistema. Spinalni živci so del perifernega (okrajnega -telesnega) živčnega sistema in so po sestavi nitja mešani, saj vsebujejo tako aferentne kot eferentne živce, medtem ko sama hrbtenjača predstavlja del centralnega živčevja. Spinalni živec izhaja iz hrbtenjače z dvema koreninama, sprednjo in zadnjo (radix anterior in radix posterior). Ob izstopu iz hrbteničnega kanala, v odprtini (intervertebralnem foramnu), se korenini združita v kratko živčno deblo (spinalni živec v ožjem smislu), ki se izven hrbtenice takoj razdeli v sprednjo in zadnjo vejo spinalnega živca (ramus antirior in ramus posterior). Ramus antirior spada med motorične živce medtem, ko ramus posterior spada med senzorične živce. BELA SUBSTANCA-mozek (white matter) SIVA SUBSTANCA-mozek (grey matter) SPREDNJE KORENINE (anterior rootlets-radix anterior) ZADNJE KORENINE (posterior rootlets-radix posterior) SPINALNI ŽIVEC (spinal nerve) SPREDNJA VEJA (anterior root-ramus anterior) ZADNJA VEJA (posterior root-ramus posterior) SPINALNI ŽIVEC (spinal nerve) Na sredini sive substance se nahaja centralni kanal, v katerem je hrbtenična tekočina, katera oskrbuje hrbtenjačo z vodo in hranili. Hrbtenjača je zaščitena oz. ovita s tremi sloji ovojnic – membran (dura mater, archnoid, pia mater). Znotraj teh ovojnic je hrbtenjača, prav tako kot v centralnem kanalu, obdana s hrbtenično tekočino. Hrbtenjača poteka od možganov do odseka med prvim L1 in drugim L2 ledvenim vretrencem. Pri L2 se hrbtenjača razdeli v več živcev, ki potujejo po spinalnem kanalu v spodnji predel organov našega telesa . Pravzaprav se hrbtenjača kot celota zadržuje v hrbteničnem kanalu v majhnih odsekih, saj hrbtenični kanal tvori pri vsakem vretencu odprtino (neural foramen oz. intervertebral foramen), kjer iz hrbtenjače izhajajo spinalni oz. hrbtenični živci, ki potem potujejo do določenih organov. Zato poškodba hrbtenjače lahko vodi do delne ali popolne paralize telesa, odvisno kje je hrbtenjača poškodovana-prekinjena oz. kateri spinalni živec je utrpel poškodbe. Spinalni živci v vratu so odgovorni za zgornji del prsi ter ramen z rokami, spinalni živci v prsnem predelu (thoracic spine) so odgovorni za predel okoli prsi in trebuha, spinalni živci v ledvenem predelu (lumbar spine) pa so odgovorni za spodnji del telesa. HRBTENJAČA (spinal cord) VRETENCE (vertebral body) MEDVRETENČNI DISK (intervertebral disk) IZHOD SPINALNIH ŽIVCEV IZ HRBTENJAČE SKOZI ODPRTINE (neural foramen oz. intervertebral foramen)

Poškodba hrbtenice, proloozonska terapija (ozonske kisikove injekcije)
2012-03-09 10:38:10
Besedna zveza prolozon izhaja iz latinskih besed proli in ozon, kar pomeni obnoviti oz. na novo zgraditi z ozonom. Pomeni rast in obnovitev prizadetega tkiva oz. sklepa hrustanca. Prolozonska terapija oz . prolo ozonska terapija je dokaj nov pristop k zdravljenju poškodovanih sklepov rok, nog, hrbtenice in njihovih vezi ter mišic. Je terapija ki je podobna proloterapiji, ki jo že nekaj časa izvajajo tudi v Sloveniji. Pri proloterapiji se za iniciranje zdravila uporablja dražljiva snov – sladkor, ki ga vbrizgajo v prizadet predel in tako povzročijo pospešeno reakcijo telesa k samozdravljenju. Za razliko od proloterapije in raznih steroidnih zdravil, ki nam jih inicirajo, da bi pospešili zdravljenje pri prolo ozonski terapiji, zdravnik oz. terapevt najprej vbrizga v prizadeti predel lokalni anestetik, da zmanjša bolečino ter nato medicinski ozon pomešan z kolagenom, ki je sestavni del hrustanca v sklepu in medvretenčnem disku. Uporaba ozona povzroči še hitrejše celjenje sklepa hrustanca, vezi in mišic kot pri proloterapiji, saj so molekule ozona visoko reaktivne in kot take povzročijo, da telo poveča samoozdravitvene lastnosti. Ker so sklepi (tudi fasetni sklepi v hrbtenici) slabo prekrvavljeni, se le-ti zaradi slabe prekrvavitve počasi celijo, hkrati pa so sklepi dobro oživčeni, kar nam povzroča bolečine, zato se v takšnih primerih poslužujemo prolozonske terapije, ki občutno skrajša čas okrevanja po poškodbi. S to terapijo se strgane,natrgane vezi in ligamenti celijo hitreje kot kdajkoli, zmanjša se tudi občutljivost na bolečino, poveča pa se pretok hranil v poškodbo ter oskrba z vodo. Pri iniciranju ozona v mehka tkiva ali v sklep sam, se v telesu pojavi lokalno vnetje, ki povzroči obrambo telesa, ki tako v vnet predel dovaja povečano količino hranil, vode, vitaminov in predvsem kisika (ozona). Najbolj pomemben element je ozon (kisik). Zaradi majhnih koncentracij kisika se začne na mestu poškodbe tvoriti mlečna kislina, ki je odgovorna za bolečino.Terapija z ozonom ni samo pristop, ki začasno odpravi težave, vendar je pristop, ki odpravi bolečino v samem izvoru tako, da se nam ne ponovi nikoli več. Pomembno je da pred in po terapiji v obdobju 48 ur ne prejmemo nobenih protivnetnih zdravil steroidnih zdravil, kortizol ipd. Proloozonska terapija je primerna za naslednje indikacije pri zdravljenju hrbtenice: kronične bolečine v vratu, poškodba vratu, bolečine v križu, artritis, osteoartritis, hernia diska, izbočena medvretenčna ploščica – izbočen disk, degeneracija medvretenčne ploščice, išias, poškodovani fasetni sklepi, vneti fasetni sklepi, raztrgane kite, raztrgane ali natrgane vezi itd. Rezultat zdravljenja je odvisen od stopnje poškodbe in sposobnosti telesa k samozdravljenju. Nekateri ljudje potrebujejo eno ali dve terapiji, medtem ko drugi potrebujejo tudi do sedem terapij. Proces iniciranja ozona se izvaja 1-2 krat na teden, dokler ni očitnega izbolšanja. Proloozonska terapija običajno popolnoma odpravi bolečine in simptome, ki so lahko trajali leta in leta, najbolj pomembno pa je, da običajno permanentno odpravi poškodbo. Predvideva se da s proleterapijo uspešno pozdravijo 75% kroničnih bolečin ki so posledica vnetij, poškodb sklepov in vezi. Razlika med prolozonsko terapijo in proloterapijo Proloterapija uporablja namesto ozona kot zdravilo sladkor. Proloozonska terapija je priznana vrsta zdravljenja in za razliko od proloterapije ne povzroča bolečin, ki lahko pri proloterapiji trajajo od nekaj dni pa do nekaj tednov. Proloterapija zdravi na osnovi povzročitve obsežnega vnetja. Prolozonska terapija nam ob manj frekventnih iniciranjih ozona daje boljše rezultate kot proloterapija. Članek je preveden iz Ameriške spletne strani. Podatka gdo v Sloveniji oz.Evropi opravlja omenjeno terapijo nimamo. Imamo samo informacijo, da naj bi terapijo izvajali v Italiji. Za kaj več pa vprašajte "ata Googla"

Nekirurško zdravljenje težav z vratom in križem
2012-03-09 10:36:22
Degeneracija medvretenčne ploščice lahko močno oslabi hrbtenico, zato je potrebno okrepiti hrbtne mišice v vratu, križu in prsnem predelu. S krepitvijo hrbtnih mišic povzročimo, da bodo mišice bolje podpirale vso težo telesa, ki se prenaša na našo hrbtenico. Rezultat okrepljenih mišic je zmanjšana ali popolnoma odpravljena bolečina. Vrste terapij za zdravljenje hrbtenice: - pasivne (pomagajo sprostiti bolečino in nas pripravijo (psihično sprostijo) na začetek aktivnih terapij) in - aktivne. Terapevt vam lahko svetuje nekatere od spodaj naštetihpasivnih terapij: 1. Terapevtske masaže: Izkušen terapevt nam lahko s tehniko masaže odpravi krč (“heksenšus”) ali sprosti zategnjene in zakrnele hrbtne mišice pridobljene skozi vsakodnevni stres. Sprosti lahko tudi vkleščene živce ter sklepe, ki so se “zaskočili”. S pritiski in trenjem lahko terapevt sprosti napetost v mišicah, kitah in sklepih. 2. Hladne in vroče terapije: Z vročimi terapijami poskuša terapevt v prizadet predel hrbtenice dovesti čimveč krvi, saj povečan krvni obtok na prizadetem delu povzroči večji dotok hranil in kisika. Kri je potrebna tudi kot transportna pot za odvoz stranskega produkta (mlečne kisline), ki nastaja kot odgovor telesa na poškodbo in nam povzroča bolečino. Običajno se vroče terapije uporablja kasneje, ko je poškodba oz. oteklina izginila. Hladna terapija t.i. krioterapija upočasni cirkulacijo krvi, pomaga zmanjšati vnetje oz.oteklino, omili mišični krč in bolečino. Na prizadet del vam lahko položijo mrzel obkladek ali pa vam prizadet predel masirajo z ledom. Poleg raznih obkladkov se pri krioterapiji uporabljajo tudi različni hladilni spreji in geli, ki ohladijo tkivo. 3. Terapija z raztezanjem-dekompresijo hrbtenice (trakcija vratu, trakcija križa): Z raztezanjem hrbtenice, ki deluje ravno nasprotno kot gravitacija, ki povzroča pritisk na mevretenčne ploščice in vretenca, lahko odpravimo vzrok zategnjenih mišic in vkleščenih živcev v hrbtenici. Terapevt nam lahko raztegne hrbtenico s svojimi rokami – fizično ali pa se poslužuje specialnih nateznih naprav oz. pripomočkov. Aktivna terapija za zdravje hrbtenice: Tukaj vas terapevt seznani z različnimi vajami, s katerimi boste izbolšali raztegljivost-fleksibilnost hrbtenice ter moč vaših mišic, katere so prvi steber zdravja in stabilnosti. Cilj je okrepiti trebušne in hrbtne mišice ter izboljšati njihovo vzdržljivost. Pristop k vajam je prilagojen točno določenim problemom – je individualiziran in upošteva vaše trenutno zdravstveno stanje. Okvarjena medvretenčna ploščica se skoraj nikoli popolnoma ne pozdravi, zato vam bo vaš terapevt svetoval kako ravnati v prihodnje in kako zmanjšati bolečino z različnimi položaji telesa. Svetoval vam bo glede drže doma in v službi, ter vam morda priporočil določene ergonomske pripomočke za zdravje hrbtenice. Naučil vas bo tudi kako se izogniti položajem, ki povzročajo bolečino oz. vodijo do bolečine po dajši neprimerni drži hrbtenice.

TERAPEVTSKO RAZTEZANJE (TRAKCIJA) HRBTENICE
2012-03-09 10:33:50
Obstaja kar nekaj vzrokov, ki privedejo do bolečin v vratu ali bolečin v križu. Zaradi povezanosti mišic in organov s hrbtenico lahko posledično čutimo glavobole, piskanje v ušesih, vrtoglavice, mravljinčenje po rokah, mravljinčenje po nogah, bolečine v nogah-išias itd. Eden izmed vzrokov bolečin leži v kompresiji hrbtenice oz . stiskanju-pritiskanju na medvretenčne ploščice. Kompresija hrbtenice lahko prizadene medvretenčne ploščice-diske, fasetne sklepe, vretenca in mišice. Običajno pride do poškodb zaradi degeneracije oz. iztrošenosti. Primer kompresijske bolezni je išias, ki je posledica kompresije. Običajni pristopi k zdravljenju posledic kompresije so običajno nesteroidna protivnetna zdravila, kreme in geli za sprostitev mišic, različna protibolečinska zdravila na recept ter terapevtski pristopi kot so masaže in ultrazvok. Poleg naštetih pristopov nam zdravnik lahko predpiše tudi raztezanje hrbtenice oz. trakcijo hrbtenice, dekompresijo hrbtenice. Trakcija hrbtenice je pristop k zdravljenju, pri katerem se uporabi sila za raztezanje hrbtenice. Trakcija lahko odpravi bolečine z raztezanjem zakrčenih mišic (mišični krč) ter sprosti stisnjen – vkleščen živec, saj z raztezanjem povečamo prostor med vretenci, kjer živec izhaja iz hrbtenjače. Ocena stanja bolnika Vsak bolnik je “zgodba zase”in kar je za nekoga dobro pri drugem nima posebnega učinka. Zato zdravnik podrobno preuči in oceni vrsto poškodbe preden se odloči za terapijo. Strokovna ocena stanja mu omogoči, da se na podlagi dejstev odloči za vrsto trakcijske terapije. Z vrsto terapije mislimo na: - kakšno silo naj se uporabi, - kako dolgo naj traja terapija ter ali naj se dekompresija hrbtenice izvaja ročno ali s posebnimi raztezalnimi napravami. Cilj raztezanja je, da z zmanjšanjem ali celo odpravo bolečin bolniku omogočimo normalno življenje. Zato mora biti prva terapija sproščujoča in ne sme povzročati dodatnih bolečin. Pri prvi terapiji se običajno odmeri manjša raztezalna sila ter krajši čas, kot pri naslednjih terapijah. Tehnike raztezanja hrbtenice Trakcija se lahko izvaja: - ročno, - strojno s posebnimi računalniško vodenimi mizami ali - z raztezalnimi pripomočki, ki jih lahko uporabljamo tudi doma. Poznamo raztezanje pri katerem dovajamo silo, ki traja (konstantno oz. statično) ali pa silo dovajamo in odvzemamo (dinamično oz. pulzno) v krajših časovnih presledkih. Poznamo dekompresijo vratne (cervikalne) hrbtenice, pri kateri terapevt z dlanmi objame našo glavo ter kontrolirano z občutkom vleče našo glavo ter jo po potrebi med vlečenjem tudi obrne v eno in drugo smer. Obračanje glave med terapijo lahko doprinese boljše rezultate ter omili oz. odpravi simptome. Profesionalne raztezalne mize ter pripomočki za domačo rabo so običajno sestavljeni iz preveze za glavo katera je vezana na vlečno vrvico katero vleče računalniško krmiljen stroj ali pa silo odmerjamo, kar sami doma s potegom roke ali uteži. Doma si lahko pripomoček pritdimo tako, da izvajamo raztezanje v sedečem, stoječem ali ležečem položaju. Raztezanje (dekompresija) ledvenega predela (križa) zaradi narave telesa (teža) običajno izvajamo na profesionalnih mizah v bolnišnicah ali doma na mizah za raztezanje, pri katerih se obrnemo z glavo navzdol. Mize za raztezanje, ki jih uporabljamo doma, predstavljajo učinkovit način dekompresije hrbtenice in so na tržišču že preko 100 let. Pri profesionalnih mizah nam okoli kolkov pritrdijo posebno prevezo, ki je preko vlečne vrvice vezana na računalniško krmiljen vlečni stroj. Običajno imajo te mize tudi prevezo za okrog prsi, katera pa je preko vrvice vezana na fiksni element terapevtske mize. Preveza za prsi onemogoča, da se ob potegu preveze za kolke bolnik premakne v smeri vlečenja. Poleg omenjenih pripomočkov pa še vedno obstaja tudi dekompresija križa, ki jo izvaja terapevt. Običajno se uležemo na mizo nato pa nas terapevt z rokami prime za gležnje ter kotrolirano potegne. Lahko se zgodi, da mora bolnik položiti noge (zadnji del kolena) na ramena terapevta, le-ta pa nato potegne. Alternativa v tem primeru je tudi poseben pas za kolke, za katerega terapevt vleče in odmerja silo. Kontraindikacije: Trakcije se običajno ne sme uporabljati v primeru osteoporoze, infekcij, tumorjev, pri revmatoidnem artritisu, v času nosečnosti, pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi, s stenozo ipd. Preden se odločite za dekompresijo se posvetujte s svojim zdravnikom, četudi nimate zgoraj naštetih stanj. Prednost raztezanja je v tem, da lahko poskusimo raztezanje z manjšo silo ter le-to kasneje povečamo, če ne občutimo dodatnih bolečin med in po terapiji. V primeru, da nam ta pristop ne poveča bolečine, se lahko smatra, da je dekompresija hrbtenice pravi pristop k odpravljanju vaših težav. Povzetek: Dekompresija hrbtenice ni nov pristop zdravljenja. Je najstarejši pristop zdravljenja težav s hrbtenico, star verjetno nekaj 100 let saj deluje po naravnem načelu kontra (proti)sile. Z modernim načinom življenja se je izvajanje trakcije hrbtenice iz preprostih vaj razvilo v skupino različnih naprav, s katerimi si lahko pomagamo tudi sami ter tako ostanemo neodvisni oz. samostojni. PROFESIONALNA MIZA ZA DEKOMPRESIJO HRBTENICE MIZA ZA RAZTEZANJE KI JO UPORABLJAMO DOMA

DEKOMPRESIJA HRBTENICE, raztezanje hrbtenice in trakcija hrbtenice
2012-03-09 10:31:27
Dekompresija hrbtenice je pristop k zdravljenju hrbtenice, pri katerem uporabljamo silo za raztezanje medvretenčnega prostora oz. medvretenčnih ploščic. Z drugimi besedami: “sestavni deli” hrbtenice se s silo raztegnejo narazen v nasprotni smeri kot deluje teža telesa, z namenom, da stabiliziramo ali spremenimo pozicijo vretenc ali medvetenčnih ploščic, ki pritiskajo na živec. Zgodovina raztezanja hrbtenice Zdravniki so se zavedali dobrih strani raztezanja že v času grškega imperija, vendar je bila ta terapija podrobneje raziskana šele v 18. stoletju. V tistih časih so dekompresijo uporabljali za zdravljenje skolioze, deformacij hrbtenice, rahitisa in za odpravljanje kakršnihkoli bolečin v hrbtenici. Kasneje, v 19. stoletju, so trakcijsko terapijo uporabljali tudi za zdravljenje Parkinsonove bolezni, impotence ter različnih nevroloških bolezni, vendar pri tem niso bili uspešni. V začetku 20. stoletja pa so sprejete prakse raztezanja uporabljali bolj tarčno, saj je medicina do takrat že dobro napredovala. Uporabljali so jo kot preventivo pred in po operaciji ter za odpravljanje bolečin, povezanih z vkleščenim živcem, mišičnim krčem ali poškodovanim medvretenčnim diskom ali vretencem. Uporaba terapije z raztezanjem hrbtenice Obstaja kar nekaj terapevtskih pristopov k raztezanju hrbtenice, ki zajemajo mobilizacijo (fiksiranje) mehkih tkiv in hrbteničnih (fasetnih) sklepov, sprostitev vkleščenih živcev ter zmanjšanje hernije diska. Najbolj pomembna uporaba trakcije je v odpravi nestabilnosti hrbtenice. Pod nestabilnost hrbtenice se smatra poškodba hrbteničnega kanala (počeno ali sesedlo vretence, poškodovana medvretenčna ploščica ali odlomljen stranski oz. trnasti odrastek na loku vretenca), ki so lahko posledica nezgode ali bolezni. V takih primerih lahko NEUPORABA trakcije hrbtenice vodi do dodatnih poškodb hrbtenjače, zaradi katere lahko postanemo delno ali v celoti paralizirani. Raztezanje hrbtenice z majhnimi silami se uporablja pri začetnih terapijah, kasneje pa silo lahko povečujemo glede na stanje bolnika. Čas trajanja raztezanja je običajno omejen na maksimalno 1 uro in sicer 3x na dan. Uporaba – namen raztezanja hrbtenice Terapija z raztezanjem se uporablja za različne vzroke bolečin oz. tipe bolezni. Dekompresija tako lahko nekomu naredi veliko dobrega, lahko drugemu škodi. Očitna prednost raztezanja je v tem, da ga lahko preizkusi vsak, vendar mora začeti z manjšimi silami, ki se odmerjajo na hrbtenico. V primeru, da se po prvi terapiji stanje ne poslabša oz. se med terapijo ne pojavijo nove bolečine, je to dober znak, da bi vam terapija z raztezanjem lahko pomagala. Nekaj najpogostejših primerov, kjer se uporablja raztezanje za odpravo težav z hrbtenico: hernia diska, izbočen medvretenčni disk, išias, degeneracija medvretenčne ploščice, sindrom fasetnih sklepov, kronične bolečine v vratu, kronične bolečine v križu ter posledice teh poškodb oz. bolezni (šumenje v ušesih, glavobol, vrtoglavica, mravljinci v rokah, mravljinci v nogah itd). PRIKAZ RAZTEZANJA HRBTENICE V KRIŽU S POMOČJO PROFESIONALNE TRAKCIJSKE MIZE

ŽIVCI HRBTENICE SO POVEZANI S TELESNIMI ORGANI: karta povezanosti spinalnih živcev z organi
2012-03-09 10:29:31
Karta živčnih povezav s telesnimi organi je dragocen pripomoček k razumevanju bolečin, ki jih občutimo in k izvoru vaših težav. Je pripomoček, s katerim lahko postavimo diagnozo. Pritisk na korenino živca C1 je lahko vzrok za: glavobol, migreno, težave s spanjem (npr. zaspanost), težave s piskanjem ali šumenjem v ušesih, pojav bolečin v ušesih (notranje in srednje uho), težave z lasiščem (npr. izpadanje las), probleme z očmi (solzenje, suhe oči, pritisk v očesu, slabovidnost), težave z dovajanjem krvi v glavo in težave s hipofizo. Če je problem na C2 živcu: imamo težave s sinusi in alergijami, težave z ušesi (bolečine v ušesih, šumenje ter piskanje v ušesih),težave z jezikom (okušanje,mravljinčenje), težave s čelom, se lahko pojavijo srčni problemi in problemi povezanimi z očmi (solzenje,suhe oči,pritisk v očesu,slabovidnost). V primeru težav z C3 živcem lahko: občutimo nevralgijo-neuralgio (bolečina se pojavlja v ustnicah, dlesnih, licih ali na koži ene strani obraza),imamo težave s pjuči, probleme z zobmi (občutljivost na mrzlo ali vroče,boleči zobje,izpadanje zob), občutljiva lica in uhlje ter probleme z vidom. C4 živec je odgovoren za : težave z sluhom, pogoste prehlade, težave, povezane z ustno votlino, težave z ustnicami, težave z nosom in vohom, težave s pljuči in z evstahijevo trobljo. Težave s C5 živcem lahko vodijo: do pojava laringitisa (vneto grlo,hripavost), težav z glasilkami,požiralnikom in žlezami v vratu. C6 je povezan z: bolečinami v vratu, rokah in ramenih ter z Povezan je z mandlji-tonzilami (tonzilitis). Spinalna živca, ki izhajata na C7 pa lahko povzročata: težave s ščitnico ,odrevenelost prstov in rok, mravljinčenje rok in prstov, burzitis -bursitis ali bursa (bolečina zaradi vnetja sklepne ovojnice). Živci, ki oživčujejo organe, se nahajajo zunaj hrbtenjače in možganov. Imenujemo jih Periferni živci. Periferni živci se nato delijo na senzorične(čutne) živce ter motorične, kateri izvršijo ukaz, ki ga dobijo iz možganov. Pri senzoričnih potuje signal od organa do možganov, medtem ko pri motoričnih živcih potuje signal od možganov proti organom – največkrat so to mišice. To je le kratek opis možnih težav, ki nastanejo pri vkleščenem – utesnjenem vratnem živcu. Višje kot gremo proti možganom, bolj je bolečina ali problem intenziven. Živci, ki izhajajo na C3, C4 in C5, oživčujejo dihalno diafragmo. Ob poškodbi teh živcev ali poškodbi hrbtenjače v tem predelu, pride do motenj spontanega dihanja ali celo do prekinitve dihanja. Spinalni živci, ki izhajajo na C5 do C8 ter T1- (torakalna hrbtenica), tvorijo brahialni pletež (brachialis plexus) in so večinoma vezani na prsni predel z rokami ter zgornji hrbtni predel, zato so odgovorni za telesne funkcije oz. tam locirane organe. Pri poškodbi zgornjega vratnega segmenta se bolečina širi v zatilje, pri poškodbi spodnjih vratnih segmentov pa bolečina lahko izžareva v prsni in zgornji del hrbtenice. Zaradi bolečin je skoraj vedno omejena gibljivost vratu, pogosto je gibljivost zmanjšana v ramenih, v komolcih ali zapestjih. Lahko se pojavlja mravljinčenje v eni ali obeh rokah, ki lahko traja do nekaj minut. Sum za poškodbo hrbtenjače pa obstaja, če je prisotno mravljinčenje v obeh rokah, ob tem pa je zmanjšana mišična moč.

Poškodbe živcev vratne (cervikalne) hrbtenice
2012-03-09 10:27:30
Hrbtenjača, ki leži v hrbteničnem kanalu, skupaj z možgani tvorit centralni živčni sistem. Hrbtenjača je najdaljši živec v človekovem telesu in omogoča prenos sporočil npr. premik noge. Signali potujejo med možgani in telesnimi organi v obeh smereh (od možganov k organom in obratno). Zgornji del hrbtenice se imenuje vratna ali cervikalna hrbtenica. V njej je 8 parov spinalnih živcev, ki izhajajo iz hrbtenjače skozi medvretenčne odprtine (intervertebral foramen). Poškodbe živcev so lahko vzrok številnim zdravstvenim zapletom oz. boleznim, predvsem pri starejši populaciji. Za stisnjen oz. poškodovan vratni živec ni nujno, da nas boli vrat. Velikokrat nas boli samo roka,noga ali kak drug telesni organ; vrat pa je brez bolečin. Zato ljudje velikokrat mislijo, da je vzrok bolečine v bolečem predelu, kar pa ni nujno saj so živci hrbtenjače povezani z telesnimi organi. Študije kažejo da ima približno 50% ljudi, ko dopolnijo 50 let, težave z degenerativnimi spremembami na vretencih, vretenčnih sklepih ali medvretenčnih ploščicah. Največkrat je posledica teh sprememb stisnjen spinalni cervikalni (vratni) živec, v hujših primerih pa je lahko stisnjena hrbtenjača, tvorijo se lahko tumorji ali se okuži hrbtenjača. Občutek oslabelosti in nemoči: posamezniki s poškodbo cervikalnih spinalnih živcev lahko občutijo nemoč ter odrevenelost po celotnem telesu. Odvisno od lokacije poškodovanega živca lahko občutimo mišično oslabelost v ramenih, zapestjih, prstih, komolcih, zgornjem delu hrbta ter celo nogah, poleg tega pa lahko izgubimo občutek za omenjene dele telesa. Bolniki lahko trpijo za nezmožnostjo balansiranja glave (ravnotežje glave), ne nadzorujejo svojih rok, če jih dvignejo nad glavo, iz rok jim padajo stvari, imajo težave s pisanjem in prehranjevanjem. PRIZADETOST VRATNIH ŽIVCEV- RADIKULOPATIJA Poškodbe vratnih živcev so lahko posledica staranja, degeneracije, fizične in psihične preobremenitve, vnetnih bolezni ter poškodb pri nesrečah. Običajno pride v primerih odrevenelosti in mravljinčenja do stisnjenosti oz. vkleščenosti živca. Stisnjen živec zato ne prejema dovolj hranil, kar lahko povzroči počasno odmiranje živca ter stalno odrevenelost. Vzrok odrevenelosti je največkrat degeneracija ali hernia diska, pri čemer začne disk pritiskati na živec. Še eden zelo pogost vzrok leži v malih kostnih formacijah osteofitih, ki se pojavijo zaradi starostnih sprememb. Osteofiti se običajno pojavijo na odprtini med vretencema (intervertebral foramen), kjer izhaja živčna korenina. Osteofiti z drgnjenjem ob živec povzročijo vnetje in bolečine v vratu in z njim povezanimi organi. Spinalna stenoza je motnja, ki se pojavi zaradi zožitve hrbteničnega kanala, ki utesnjuje hrbtenjačo ter s tem povzroči odrevenelost. Dihalni zaplet – respiratorne težave: Težave z dihanjem lahko občutite, če imate poškodovane vratne živce. Vratni živci nadzirajo pljuča ter dihalno diafragmo in s tem dihanje, zato poškodbe teh živcev lahko povzročijo izgubo naravnega avtomatičnega dihanja. Po nekaterih reziskavah 1/3 bolnikov s poškodbami cervikalnih živcev potrebuje respiratorno – dihalno pomoč ali intubacijo s pomočjo cevi, ki jo vstavijo v dihalno cev pljuč in po kateri bolniku dovajajo kisik. Inkotenca: poškodbe vratnih živcev lahko povzročijo tudi nezavedno odvajanje vode ter blata, saj nas ti živci opozarjajo kdaj moramo na potrebo. Pri moških lahko zaradi poškodb pride do erektilne disfunkcije. Tetraplegija, paraliza: je stanje bolnika pri katerem poškodbe vratnih živcev ali hrbtenjače povzročijo nepokretnost celega telesa ali določenih delov telesa. To je stanje, ki je še posebej psihološko travmatično. Običajno pride do takih poškodb po hudih nesrečah. Težave s hojo: zaradi splošne nemoči oz. zaradi nezmožnosti ostati v ravnotežju ter koordinacije se težave s hojo najpogosteje pojavijo zaradi Osteofitov (kostnih tvorb), ki pritiskajo na hrbtenjačo. Bolezen se imenuje mielopatija (Myelopathy) in lahko prizadene celoten hrbtenični kanal. Mielopatija se običajno pojavlja v kombinaciji s spinalno stenozo. To bolezen je težko diagnosticirati saj se zelo razllikuje od točkovne stisnjenosti živca. Bolezen se razvija počasi in se pojavi običajno v letih, ko nismo več tako aktivni. Veliko ljudi s tovrstno težavo ima v začetku težave kot so: pomanjkanje koordinacije pri hoji po stopnicah, težave s pripenjanjem varnostnega pasu v avtomobilu ali zapenjanju oblačil. Znaki, kot so zmanjšanje koordinacije, stabilnosti, občasne nemoči, neodzivnosti telesa, težke noge ter občasne odrevenelosti, so vsekakor znaki zaradi katerih je potrebna zdravniška diagnoza. Običajno nas zdravnik po pogovoru in pregledu napoti na nadaljne preizkave npr na magnetno resonanco,CT itd. Ker pa naš zdravnik ni vseveden, nas lahko napoti na nadaljne preizkave k specialistu za določene bolezni npr. k nevrologu, ortopedu. Konzervativno zdravljenje bolezni se izvaja z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (analgetiki), ki zmanjšajo bolečino, vendar je v večini primerov potrebna operacija in s tem dekompresija stisnjene hrbtenjače. Sprostitev ali dekompresija vkleščenih živcev s pomočjo trakcije – terapije z raztezanjem, s toploto in ledom, ultrazvokom in podobnimi pristopi, vključno z operacijo lahko popolnoma odpravijo težave, ki se pojavijo zaradi stisnjenih živcev. Trajanje zdravljenja živca je odvisno od starosti težave in zavisi od nekaj dni do nekaj mesecev ali celo let, da se živec v celoti regenerira (obnovi).

Mišični krč v hrbtenici, vratu ali križu
2012-03-09 10:25:21
Mišičnega krča ne smemo zamenjati z fascikulacijo, ki je stanje pri katerem mišice nenadzarovano trzajo, ne da bi pri tem prišlo do krčenja sklepa. Hrbtne mišice se lahko zakrčijo (mišični krč) po težji poškodbi, po daljši preobremenjenosti, ko mišice dosežejo nek prag draženja in se zakčijo ali pa je krč posledica vkleščenosti oz. draženja živca. Mišični krč v hrbtenici nastane, ker se mišice zavarujejo pred nadaljnimi obremenitvami. Reakcija mišice je spontan odgovor na preobremenitev. Običajno se mišični krč pojavi v bližini hrbtenjače oz. vretenc, kjer izhajajo spinalni živci iz hrbtenice. Za primer lahko navedemo osebo, ki nepravilno sedi za mizo daljše obdobje ali nekoga, ki vsakodnevno opravlja iste gibe in ima neprimerno držo telesa. Vzrok mišičnega krča lahko leži tudi v neprimernem-poškodovanem ležišču. S časom postanejo mišice pri takšnih ljudeh utrujene in zategnjene, vendar to še ne povzroči mišičnega krča. Krč se običajno pojavi pri popolnoma vsakodnevnih opravilih kot so: vstajanje iz postelje ali stola, dvig kozarca k ustom, zasuk glave vstran ipd. Mišični krč je lahko izredno neprijeten in boleč, saj se lahko pri tem mišica natrga ter posledično popolnoma otrdi. Pri zakrčenju mišice lahko zaradi razvejanosti živcev, ki izhajajo iz hrbtenjače, pride do stisnjenosti živca ali kompresije na živec, kar povzroči dodatne bolečine na predelu telesa, kamor je “vezan” stisnjen živec.V takem primeru lahko bolečina prehaja iz hrbtenice v nogo ali roko. Ko pride do natrganja mišice, je gibanje običajno mogoče še do 2 uri. Po tem času zaradi krvavenja ter ustvarjanja mlečne kisline, prizadeti del oteče – pojavi se dolgo trajajoča bolečina, ki lahko utripa, vleče ali zvija (gibanje je delno ali v celoti onemogočeno). Do krča lahko pride tudi zaradi dehidriranosti ali premajhnega vnosa elektrolitov v telo, kar dobro vedo ljudje v krajih z vročim podnebjem ter osebe, ki bolevajo za vročino, diarejo itd. Preventiva je še posebej priporočljiva za ljudi, ki po daljšem času začenjajo z določeno fizično naporno aktivnostjo, kar lahko pri neutrjeni mišici povzroči miščni krč. S pravilnim pristopom zdravljenja prizadetega predela bolečina počasi izgine (približno 2 tedna). Da se zaceli natrgana mišica, pa je potrebno tudi do 1 leto, saj se okrog natrgane mišice ustvari “lepilo”, ki zaceli poškodovan predel. Običajen pristop k zdrvljenju, ki mora biti čim hitreje po poškodbi, zajema fiksiranje predela z opornicami, ortozami, bandažami in prevezami, da omogočimo relaksacijo mišic, počitek v neobremenjajočem položaju ter zmanjšanje vnetja s toplimi ali hladnimi obkladki in kremami. Ko poškodba ni več sveža, lahko počasi poskusimo z ultrazvokom, masažo ter nežno kiropraktiko. Kot zadnjo fazo zdravljenja se priporočajo vaje za krepitev mišic. Če želimo hitro odpraviti bolečine in sprostiti zakrčene mišice, nam lahko zdravnik inicira blokado v prizadet predel. Mišična blokada je zdravilo, ki vsebuje lokalni anestetik, ki mišico sprosti ter kortikosteroid, ki pomaga k hitrejšemu celjenju raztrgane mišice. Pri ponavljajočih se mišičnih krčih oz. kroničnih bolečinah, se lahko zdravnik odloči za omrtvičenje prizadetega živca s tehniko endoskopske fasetne rizotomije, ki je prefinjen kirurški poseg, pri katerem skozi majno odprtino z X-žarki uničimo moteči živec. Pri posegu niso poškodovana okoliška tkiva, prav tako ni izgube krvi.

Laserska endoskopska fasetna rizotomija – neinvazivna operacija hrbtenice
2012-03-09 10:23:08
Hrbtenica je sestavljena iz vretenc, medvretenčnih ploščic - diskov in fasetnih sklepov. Diski in fasetni sklepi omogočao nagib ter zasuk hrbtenice. Diski se nahajajo na sprednjem delu hrbtenice, fasetni sklepi pa na zadnjem delu. Fasetni sklepi so obdani s kapsulo močnih vlaken imenovanih sinovija(synovia), katera izločajo sklepno tekočino za mazanje sklepa ter sklep držijo skupaj. Fasetni sklepi se lahko poškodujejo zaradi: starosti, obrabe, poškodbe, vnetja, artritisa, osteoartritisa, zdrsnjene medvretenčne ploščice (spondiolisteza), neuspešne operacije na hrbtenici ter nestabilnosti hrbtenice zaradi slabih mišic. Če trpite za bolečinami v križu ali vratu več kot 6 tednov ter vam drugi zdrvstveni pristopi niso pomagali vam morda lahko pomaga manjši kirurški poseg imenovan laserska endoskopska fasetna rizotomija. Da se zdravnik odloči za tovrstno operacijo, mora najprej določiti, kje se nahaja prizadeti fasetni sklep oz. živec. To stori tako, da nam v fasetni sklep inicira blokado ( anestetik ter kortikosteroid) ter na podlagi odziva ali je bolečina izginila, locira poškodovan sklep. Običajno poteka operacija pod lokalno anestezijo, bolnik pa je še isti dan odpuščen domov. Med operacijo kirurg skozi majhno odprtino, ki je velika približno 7 mm vstavi endoskop v predel, kjer bo operiral prizadeti živec, ki ga imenujemo medialni živec (medial branch). Medialni živec oživčuje fasetni sklep in je “veja” spinalnega živca, ki izhaja skozi odprtino med vretenci (intervertebral foramen) iz hrbtenjače. Endoskop je “mini” videokamera velikosti svinčnika na fleksibilni cevčici, s katero kirurg opazuje predel, ki ga operira. Med operacijo kirurg s pomočjo laserja uniči – odreže vejo medialnega živca in s tem odpravi bolečino. Laserska endoskopska fasetna rizotomija je nezahteven postopek, pri katerem kirurg odreže živec in tako lahko popolnoma odpravi bolečino za več let. Bolniki običajno zelo hitro okrevajo in so brez bolečin takoj po operaciji, vendar lahko po operaciji čutimo bolečino še nekaj dni, ko anestetik popusti. Po operaciji nismo zmožni za vožnjo vozila, zato si moramo priskrbeti prevoz, doma pa je potrebno operiran predel hladiti z ledom. Obiski pri zdravniku so potrebni še približno 14 dni po operaciji, kjer zdravnik opazuje naše okrevanje. Slabost laserska endoskopske fasetne rizotomomije: ko kirurg prereže živec, s tem poleg bolečine odpravi tudi določne občutke, saj so živci, ki izhajajo iz hrbtenice senzorični – torej z njimi zaznavamo toplo, mrzlo, okušamo, ovohavamo, čutimo itd. Postopek, ki je podoben laserski endoskopski rizotomiji se imenuje radiofrekvenčna ablacija -RFA ali rizotomija z radiofrekvenčnimi valovi. Pri term postopku namesto laserja uporabljamo elektrodo, preko katere na prizdet živec dovajamo visokofrekvenčne valove, s katerimi segrevamo prizadet živec. S tem prekinemo oz. zažgemo živec ter tako odpravimo bolečino. Postopek je manj učinkovit kot laserska endoskopska rizotomija.

Minimalno invazivna operacija hrbtenice - hernija diska
2012-03-09 10:20:24
Minimalno invazivna tehnika operacije hrbtenice (ang. MISS) je kirurški pristop k operaciji, pri kateri uporabljajo inovativne tehnike s pomočjo najnovejših tehničnih naprav za zdravljenje bolečin v križu in bolečin v vratu. Pri tem ni nepotrebnega rezanja mišic in vezi, ki jih je sicer v običajni operaciji potrebno rezati. Radikulopatija (ang. radiculopathy) je splošno poimenovanje za stanje vzdraženih živčnih korenin ,ki izstopajo iz hrbtenjače, ne glede na vzrok draženja. Radikulopatijo zdravimo z MISS-om. Nekaj zdravstvenih stanj pri katerih lahko uporabljamo minimalno invazivno tehniko operacije hrbtenice (MISS): degenerativne spremembe na medvretenčni ploščici, hernija diska (hernia diska), skolioza, spinalna stenoza, spondiolisteza, zlom vretenca, zdrs medvretenčne ploščice, vkleščen živec, inkotenca (inkotinenca), ki je lahko posledica sesedanja hrbtenice …,. Začetki MISS segajo v leto 1980 in je danes najhitreje razvijajoča tehnika operacij. Z računalniško tehnološko podporo ter najnovejšimi specialnimi orodji – pripravami je postala MISS vodilna tehnika na področju operacij saj bolnik po operaciji hitreje okreva, ima manj bolečin, ker s postopkom ne poškodujemo okoliških tkiv ter ima zelo majhne brazgotine na koži. Običajno kirurg ne napravi rez večji od treh cm. Bolnik je lahko iz bolnišnice odpuščen še isti dan oz. po nekaj dneh – odvisno od tipa in obsežnosti operacije. Obstaja nekaj različnih pristopov minimalnih operacij hrbtenice, odvisno od vzroka bolečine oz. vrste poškodbe. Discektomija - diskektomija (ang. discectomy) je kirurška odstranitev poškodovane medvretenčne ploščice (diska). Odstranijo se hkrati osteofiti (nezaželeni kostni izrastki), če so prisotni in diskus hernija. Preden se odstrani hernija je potrebno odstraniti del vretenčnega loka t.i. lamina. Odstranitev lamine se imenuje laminetomija. V nekoliko razmaknjen medvretenčni prostor se nato vloži ali naravna bolnikova kost s pomočjo transplantacije ali umetni fiksni ali gibljiv nadomestek za disk. S pomočjo tega posega omilimo pritisk na sosednje strukture (t.j. živčne končiče). Ta poseg se navadno izvaja v primeru počenega diska s hkratno paralizo ali/in z znaki inkontinence – inkotence. PRIKAZ ODSTRANJENE LAMINE TER HERNIJE DISKA PRI DISKEKTOMIJI Dandanes se večina discektomij izvaja s pomočjo endoskopa. S pomočjo katerega se v rez oz.odprtino, ki jo napravi kirurg, vstavi majhna cevka-tubular retractor, skozi katero je vstavljena mini kamera-endoskop, ter kirururški instrument, pri čemer je potrebna le lokalna anestezija. V mnogih ustanovah je endoskopska diskektomija kirurški poseg, ki se izvaja ambulantno. Namesto endoskopa lahko zdravnik zaradi boljše preglednosti uporabi rentgen oz. fluoroskop. Pri zahtevnejših posegih, kjer se v kost vijači, vrta, vstavlja žico itd., se kot pomoč med operacijo običajno uporablja rentgen-fluoroskop, s katerim ima kirurg vpogled v notranjost kosti ali organov. V primeru ko uporablja Endoskop, kirurg nima vpogleda v notranjost organa ali kosti. Zdravljenje počenih diskov ali hernie lahko poteka tudi s pomočjo kemo nukleoze (ang. chemo nucleosis- chemonucleolysis). Ta postopek vključuje injiciranje posebnega encima (chymopapain) pridobljenega iz rastline Papaja v sredico (nucleus pulposus) medvretenčne ploščice ter tako odpravi izhajanje želatinaste sredice in pritiskanje le-te na živčno korenino. Postopek navadno poteka pod lokalno anestezijo.Postopek Kemo nukleoze izvajajo izkušeni kirurgi saj so bili v preteklosti zaradi neizkušenosti kirurgov primeri paraplegije ter hujših nevroloških motenj. Opravlja se večinoma v Europi in manj v ZDA. Po opravljenem postopku so lahko bolečine in otrdelost mišic še vedno prisotne. Do popolne ozdravitve pride v 3-6 tednih. Hernijo diska (hernia discus) pa lahko zdravimo tudi z ozonom. Postopek se imenuje ozonska terapija (ang. ozone nucleosis) in spada med minimalno invazivne posege. Pri tem posegu zdravnik ne reže vendar nam s pomočjo rentgena v sredico medvretenčne ploščice inicira ozon. Ozon ali kisik povzroči “vzdraženje diska”, kar se odraža na boljši prekrvavljenosti medvretenčne ploščice. Posledica draženja je občutno hitrejše celjenje diska. Običajno je za hernio v predelu križa potrebnih 6-10 terapij za hernio v vratu pa 2-4 terapije. Dekompresijska laminektomija ali laminotomija (ang. laminectomy) je minimalno invazivna operacija v resnih primerih spinalne stenoze (ang. spinal stenosis) ali spondilitisa (ang. spondylitis). S pomočjo teh dveh posegov želimo zmanjšati pritisk na živec. Postopek vključuje postrganje dela kosti vretenčnega loka- laminotomija (ang. laminatomy) ali odstranitev celotne lamine pri čemer dostikrat odtranijo tudi druge dele vretenčnega loka- laminektomija (ang. laminectomy). Ko kirurg pri laminektomiji odstrani lok s kostrnimi odrastki ter fasetnimi sklepi, je običajno potrebno fiksirati medsebojni vretenci, na katerih je bil opravljen poseg, saj so vezni elementi, ki povezujejo vretenca odstranjeni. Pri tem kirurg uporablja pripomočke kot so svedri, laser, rentgen – fluoroskop, vijake in žico iz titana. Poseg, ki fiksira medsebojna vretenca, se imenuje spinalna fuzija ali spondilodeza. Oba posega potekata pod splošno anestezijo. Pri obeh posegih je potrebna vsaj 2-3 dnevna hospitalizacija. Čas do popolne ozdravitve je odvisen od resnosti posega in lahko traja od 1 tedna pa do 7 tednov v primeru MISS-a. NA SLIKI JE VIDEN TUBULAR RETRACTOR TER V NJEM NAMEŠČEN INSTRUMENT INŠTRUMENT ZA RAZMAKNITEV VRETENC V primeru premikanja ali nestabilnosti vretenc, kar povzroča pritisk na živčne korenine (npr. pri spondilitisu), se kirurg lahko odloči tudi za spinalno fuzijo-spodilodezo.. Ta postopek vključuje stabiliziranje struktur s transplantacijo kosti iz bolnika ali darovalca. Včasih se v prostor za ploščico vsadi majhna kovinska kletka, ki nudi večjo stabilnost in omogoča kostnim vsadkom, da vretenca povežejo skupaj. Običajno se jo uporablja v predelu križa (lumbalni predel), v nekaterih primerih pa tudi na predelu vratu (cervikalni predel) in prsnem predelu (torakalni predel). Spinalna fuzija-spondilodeza je operativni postopek, ki se uporablja tudi pri deformacijskih boleznih: skoliozi (ang. scoliosis) in kifozi (ang. Kyphosis). Fuzijo se poleg naštetih okvar lahko uporablja pri herniji diska, zlomljenih vretencih, počenih vretencih, tumorjih, degenerativnih spremembah na hrbtenici, spondiolizi, spondilolisteza itd. Spinalna fuzija – spondilodeza poteka običajno pod splošno anestezijo. PRIKAZ FIKSIRANJA VRETENC Z VIJAKI IN ŽICO IZ TITANA Pod MISS lahko uvstimo tudi vertebroplastiko (ang. verebroplasty), s katero zdravimo (utrdimo-stabiliziramo) zlomljena ali počena vretenca. Vertebroplastika je kirurški poseg, pri katerem v zlom vbrizgamo kostni cement, ki utrdi vretence oz. njegove odrastke na loku ter tako odpravi bolečino. Pri sesedlem vretencu, ki je lahko posledica padca z višine ali bolezni, za povrnitev višine vretenca v prvotno stanje, uporabljamo postopek imenovan balonska kifoplastika (ang. baloon kyphoplasty), pri kateri pod visokim pritiskom v središče vretenca vbrizgamo kostni cement. Postopek je nekaj novega na področju medicine. BALONSKA KIFOPLATIKA Prav tako spada med postopke MISS-a tudi laserska endoskopska fasetna rizotomija ter radiofrekvenčna ablacija (RFA) oz. radiofrekvenčna rizotomija, ki sta postopka pri katerima je cilj prekinitev korenine spinalnega živca, ki izhaja v bližini vretenc in v možgane pošilja informacije o bolečini. Razlika med postopkoma je, da pri laserski rizotomiji živec dejansko prerežemo, medtem ko ga pri RFA z vročino radiofrekvenčnih valov samo začasno “zažgemo” oz. onesposobimo prenos živčnih inpulzov v možgane. Pri zahtevnejših posegih, kjer se v kost vijači, vrta, vstavlja žico itd., se kot pomoč med operacijo običajno uporablja rentgen - fluoroskop, s katerim ima kirurg vpogled v notranjost kosti ali organov. V primeru ko uporablja Endoskop, kirurg nima vpogleda v notranjost organa ali kosti.

Odprava bolečin v križu in bolečin v vratu s pomočjo PROLOTERAPIJE
2012-03-09 10:15:57
Najnovejše raziskave so pokazale, da se več kot 50% odraslih, ki se srečujejo z bolečinami v križu ali vratu, zateka k alternativnim metodam zdravljenja. Alternativno zdravljenje hrbtenice zajema lahko masaže, kiropraktiko, zeliščne pripravke, akupunkturo… Med alternativne načine spada tudi proloterapija znana tudi kot regenerativno obnovitvena injekcijska terapija, ki jo po svetu izvaja na tisoče terapevtov. Začetki proloterapije segajo v čase po 2.svetovni vojni in še zdaj ni popolnoma raziskana. Uporablja se jo za zdravljenje mišično skeletnega sistema, ki ga ne moremo pozdraviti s počitkom prizadetega dela hrbtenice ali po operacijah hrbtenice, če le-te niso bile uspešne. Za razliko od raznih blokad, analgetikov ter injekcij z steroidi, ki nam jih predpisuje uradna medicina, proloterapija uporablja dektozo ali sladkor. Osnovni namen tega postopka je inicirati (vbrizgati) raztopino sladkorja v poškodovan fasetni sklep oz. v prizadeto-natrgano tkivo ali mišice hrbtenice, ter s tem povzročiti lokalno vnetje prizadetega dela. Z vnetjem povzročimo boljšo prekrvavljenost in posledično hitrejše tvorjenje novih celic (kolagen,beljakovine) , ki “zakrpajo” poškodovane vezi, mišice ali celo medvretenčne ploščice ter fasetne sklepe, ki so sestavljeni iz hrustanca (kolagen). Injekcije povečajo hitrost celjenja poškodb ter oslabelih mišic. Inicirana raztopina lahko vsebuje tudi snovi, katere začasno ali za dalj časa odpravijo bolečino v hrbtenici zaradi poškodbe. Končni namen proleterapije je, da bolnik po nekaj terapijah zaživi brez bolečin v vratu ali križu ter, da je poškodba obnovljena oz. okrepljena-”zakrpana”. Pred terapijo se je potrebno informirajti o izkušenosti terapevta, saj je postopek v rokah nepoučenega terapevta lahko izjemno nevaren za zdravje bolnika. S proloterapijo zdravimo širok spekter obolenj oz. poškodb, kot so: bolečine v križu, bolečine v vratu, uporabljamo jo kot preventivo pred poškodbami vratu, bolečinami v torakalni (ang. thoracic) hrbtenici, išias (ang. sciatica), degenerativne spremembe medvretenčne ploščice oz. medvretenčnega diska (ang. intervertebral disc), hernia diska ter bolečine v križnici in trtici. Kot smo že omenili je inicirano zdravilo sestavljeno pretežno iz dektoze-sladkorja z dodatki anestetika, glicerina ter fenola. Raztopini so lahko dodani tudi drugi elementi, vendar je omenjena mešanica uporabljena najpogosteje. Preden nam terapevt zapiči iglo nam s hladilnim sprejem delno omrtviči kožo tako, da praktično ne čutimo vboda. Na terapije prihaja bolnik 1x/tedensko, včasih pa se ta interval zaradi različnih dejavnikov lahko raztegne tudi do 1x/mesec.Terapija običajno traja približno 30 minut. Število terapij za težave s hrbtenico varira od 4 -12 obiskov pri terapevtu. Število injekcij, ki jih prejmemo od začetka zdravljenja pa do konca varira od 1-50 injekcij. Po terapijah nam lahko terapevt – zdravnik ortoped predpiše lažje raztezalno-gibalne vaje oz. lažje vaje za krepitev prizadetega predela, prav tako nam lahko svetuje glede prehranskih dodatkov za bolj učinkovito zdravljenje. Proloterapija in bolečine v vratu Kot je že omenjeno zgoraj se proloterapija lahko uporablja tudi pri bolečinah v vratu. Znano je, da lahko bolečine povzročajo oslabele vratne mišice, ki so vzrok za nadaljnje poškodbe na fasetnih sklepih. Inicirano zdravilo stimulira – spodbudi oslabele ali poškodovane kite, fasetne sklepe ali medvretenčne diske k rasti in celjenju ter jih tako posledično okrepi, kar ima za posledico, da ti nosilni elementi sedaj lahko stabilizirajo oz. podpirajo glavo ter tako odpravijo vzrok bolečine. Obstajajo primeri, ko ljudje trpijo za bolečinami v vratu zaradi vkleščenih živčnih korenin, ki izhajajo iz hrbtenjače in so lahko vzrok težavam kot so: glavoboli, migrene, šumenje in piskanje v ušesih, bolečine v ušesih, odrevenelost obraza oz. mravljinčenje po glavi, rokah, pokanje v vratu, ko premaknemo glavo itd. Z proloterapijo lahko pridobijo tudi tisti ljudje, ki trpijo za “jutranjim “zaležanim” vratom katerega posledice so težko oz. boleče obračanje gave levo in desno ter “zategnjena” hoja. Kjub različnim pristopom, ki jih poznamo, velikokrat le-ti niso uspešni in ne odpravijo vzroka bolečin. Če ste poskusili že vse, poskusite odpraviti bolečine še s proloterapijo, ki je nemalokrat pozitiven odgovor na težave, ki izhajajo iz vratu. Dokazano je, da artritis v vratu napreduje veliko hitreje po operaciji: laminektomiji ali discektomiji, kakor v primeru, če bolnik ne bi bil operiran. Rentgenska slika hrbtenice nam dostikarat pokaže kostne izrastke (osteofiti) iz vretenc, ki so posledica tega, da se telo na ta način brani ter tako poskuša stabilizirati hrbtenico, katero običajjno stabilizirajo kite, mišice, fasetni sklepi ter medvretenčni diski. Če bolezen dovolj napreduje pride lahko do naravne kostne združitve – povezave dveh vretenc. Preden se odločite za operacijo se priporočajo razne vaje za krepitev vratnih kit in mišic, raztegovanje vratu, masaže in nazadnje proloterapija vratu. Stranski učinki proloterapije se včasih kažejo kot bolečina oz. manjše vnetje zaradi predrtja kože z iglo in nikakor niso primerljivi z operacijo. Pred terapijo se je potrebno informirajti o izkušenosti terapevta, saj je postopek v rokah nepoučenega terapevta lahko izjemno nevaren za zdravje bolnika. Vedeti je potrebno, da nihče natančno ne ve kaj se zgodi pri proloterapiji, kjub njenim dobrim rezultatom, ki se kažejo na uspešno pozdravljenih bolnikih. Do sedaj še ni bila opravljena nobena uradna medicinska študija o lastnostih proloterapije, vendar se je tudi na tem področju v zadnjih petih letih precej spremenilo.

Povezanost živcev hrbtenice z organi ter simptomi okvarjenih živcev v predelu križa
2012-03-09 10:13:37
Karta živcev in z njimi povezanimi organi je odličen pripomoček oz. navodilo – pot do morebitnega odkritja vzroka vaših težav oz. bolezni. Živčni sistem je sestavljen iz centralnega živčnega sistema, ki zajema možgane s hrbtenjačo ter perifernega živčnega sistema, katerega tvori na tisoče živcev po našem telesu, s katerimi zaznavamo bolečino – dotik, okušamo, vohamo, vidimo ter ukazujemo mišicam. Npr. premik nog, glave, oči… Vrste perifernih živcev: 1. senzorični ali aferentni živci - dorzalne korenine: so živci s katerimi zaznavamo. 2. motorični ali eferentni živci - ventralne korenine: so živci s katerimi dajemo ukaze. 3. avtonomni ali vegetativni živci: Avtonomnost živčevja se kaže v tem, da ni pod posameznikovim zavestnim nadzorom. Avtonomno živčevje uravnava življenjsko pomembne funkcije organizma, kot so: srčni utrip, dihanje, kvni pritisk-tlak, prebava in presnova. Če živčni sistem ni v ravnovesju in nekje prihaja do motenj, potem organi , ki so povezani z živci, ter imunski sistem ne morejo opravljati svoje naloge. Če okvara traja dovolj dolgo lahko ščasoma razvijemo bolezen ali kronično okvaro organa. Pod okvare lahko štejemo več stanj: vkleščen živec, hernia diska, degeneracijske spremembe na vretencih ali diskih, osteofiti, stisnjen živec, lumbago, išias, stenoza, spondiloza… Velikokrat je pri bolniku, ki tarna nad bolečinami v križu, zaslediti dodatne težave s prebavo in prebavnimi organi, seksualne težave, težave z mravljinčenjem, bolečinami v nogah ipd. Največkrat se ljudje sploh ne zavedajo, da so omenjene težave povezane z njihovo bolečino v križu zato so nemalokrat presenečeni nad tem odkritjem. Hrbtenjača, ki je del centralnega živčnega sistema, se zaključi pri prvem ledvenem vretencu (na sliki označeno z L1). Pod L1 se nahaja t.i.: kauda eqina kar v latinščini pomeni konjski rep. Živci oz. korenine izhajajo iz nje skozi majhne odprtine (ang. intervertebral foramen) med vretenci pri vretenčnem loku ter se tam združujejo v periferne spinalne živce. Živce, ki izhajajo pod ledvenim vretencem (na sliki označeno z L5) v križničnem ali sakralnem predelu označujemo z črko S. Ti živci so večinoma vezani na organe za odvajanje ter na nekatere predele nog. Sindrom kavde ekvine je skupina simptomov in znakov, ki nastanejo s stiskanjem dveh ali več živčnih korenin v lumbalnem delu hrbtenjačnega kanala zaradi protruzije diskusa, tumorjev, kostnih odlomkov in cist. Če ima bolnik hitro napredujoče bolečine iz križa v noge, inkontinenco vode ali blata, oslabelost mišic spodnjega dela ali hudo mravljinčenje po nogah, je potreben takojšen operativni poseg.

Bolečine v križu in bolečine v vratu, hernia diska, išias. Rešitev je lahko terapija z ozonom ali prolozonska terapija
2012-03-09 10:11:15
Bolečine v križu ali vratu so največkrat naveden vzrok za izostanek od dela. Bolečina, ki se pojavi zaradi deformacij medvretenčnega diska, vretenc ali fasetnih sklepov je lahko zelo intenzivna in v večini primerov trajna. Kljub temu obstajajo primeri, ko se bolečina umiri ter sčasoma popolnoma izgine tako, da ne potrebujemo zdravniške pomoči. Poškodbe, ki povzročajo bolečine in nas omejujejo v kvaliteti našega življenja pa ni potrebno takoj zdraviti z operacijami, saj se zadnjih 10 letih vedno bolj uveljavlja alternativni način zdravljenja z ozonom na vseh področjih medicine. Terapija z ozonom lahko omeji ali odpravi bolečine ter odpravi vnetje z zmanšanjem volumna hernie medvretenčnega diska. Medtem ko pri discektomiji , ki je kirurški postopek, režemo in odstranjujemo hernio, poskušamo z ozonoterapijo na čimbolj prefinjen način vzbuditi samozdravljenje prizadetega dela. Prolozonska terapija omogoča ljudem z okvarami medvretenčne ploščice, da se na prefinjen način izognejo “nožu.” Poleg težav s hrbtenico se zdravljenje z ozonom uporablja tudi za različne športne poškodbe kot so natrgane kite ali mišice, poškodovan sklepni hrustanec, miniskus ter za druga stanja kot so “odmašitev zapacanih žil”, zavira razvoj bakterij, virusov in glivic, poveča število rdečih krvničk, aktivira imunski sistem, ponekod pa ga uporabljajo tudi za zdravljenje raka. Predvideva se, da ob iniciranju ozona v disk pride do kemične reakcije, pri kateri ozon v takoj preide oz. se veže v tekoče stanje-vodo iz katere je v 80% sestavljena sredica medvretenčne ploščice (nucleus pulposus). Pri tej reakciji pride do tega, da se Ozon veže na vodo v sredici, hkrati pa omogoča, da se “izlita” hernija posuši – dehidrira ter tako “zakrpa” poškodovan zunanji plašč diska (annulus fibrosus), ki je povečini sestvljen iz hrustanca-kolagen. Ozon prav tako zmanjša proizvajanje škodljivih substanc kot so mlečna kislina ter poveča proizvajanje snovi, ki zmanjšajo vnetje in posledično zmanjaša bolečino. S tem, ko se zmanjaša vnetje in “zakrpa” hernia je odpravljena tudi kompresija na živec, ki nam je povzročal bolečino. Po terapiji lahko še isti dan odidemo domov. Stranskih učinkov praktično ni oz.so zelo redki. Ozon , ki ga terapevt inicira je običajno mešanica kisika in ozona. Običajno se Ozon inicira pod nadzorom rentgena oz. fluoroskopa v realnem času tako, da terapevt kar se da natančno zadane prizadeto mesto. Pri herniji diska nam lahko terapevt inicira ozon v sredino medvretenčne ploščice v odmerku od 3-10ml pod lokalno anestezijo. Za ozdravljenje hernie v lumbalnem predelu (križ) je običajno potrebnih 5-12 terapij medtem, ko je pri hernii v cervicalnem predelu (vrat) potrebnih 2-6 terapij. Prolozonska terapija se odsvetuje v primerih: možnosti nevidnih zlomov vretenc, tumorjev, okužb, inkotence – inkotinenca vode ali blata ter nemoč – šibkost v mišicah.

Drža med sedenjem – pravilno sedenje
2012-03-09 10:08:56
Sedenje ni naraven položaj človeka. Škodljivi učinki dolgotrajnega sedenja v nepravilnem položaju so bolezen današnjega časa. Večina škodljivih učinkov na hrbtenico je povezana s poklici,pri katerih moramo večino delovnega časa presedeti. Nepravilen položaj pri sedenju lahko pusti dolgoročne posledice na našem zdravju tako med delom, ko sedimo, kot v prostem času, ko ne sedimo. Nepravilna drža vodi do poškodb mehkega tkiva hrbtenice, pod kar štejemo: mišice in vezi ter medvretenčne ploščice ali diske. Posledice poškodb lahko čutite še nekaj dni po tem, ko ste nepravilno sedeli. Ob dolgotrajnem nepravilnem sedenju pa se lahko omenjene poškodbe razvijejo v kronično bolezen hrbtenice, katere posledice je potrebno nemalokrat zdraviti z operacijo. V izogib bolečinam v križu ali vratu moramo razmisliti o ukrepih, kot so: nakup primernega stola, mize, pripomočkov, ki nas silijo v pravilno držo ter razgibavanje med delovnim časom. Raziskave kažejo da 75% dela v razvitem svetu opravimo v sedečem položaju, kar je že nekaj desetletij vzrok za raziskave o načinu sedenja ter rešitvah za odpravo problemov povezanih z slabo držo. Zanimanje množic za zdravo sedenje skozi desetletja se danes odraža na relativno dobri ozaveščenosti ljudi o pomembnosti kvalitetne opreme oz. pripomočkov na katerih sedimo, vendar pa se v praksi pokaže, da mnoga podjetja zaradi optimizacije poslovanja pri nakupu opreme ne upoštevajo prednosti nekatere ergonomske delovne opreme, ki jo uporabljajo zaposleni. Dolgoročno se kaže trend povečanja bolniških staležev, kjer so vzrok izostanka od dela bolečine v križu ali vratu zaradi slabega sedenja oz.opreme, ki jo zaposleni uporabljajo. Prav tako se kaže tudi trend pri proizvajalcih opreme, kateri v želji po čimhitrejšem zaslužku, ne upoštevajo smernic za zdravo sedenje – ergonomijo na delovnem mestu. Zaradi privlačno nizkih cen izdelkov ter agresivnega oglaševanja prodajalcev, kateri poudarjajo estetski vidik in trend, se veliko ljudi odloči za nakup tovrstne opreme, kar pa dolgoročno vsekakor ni naložba v zdravje. Hrbtenica ni ravna temveč po obliki tvori črko S. Krivine hrbtenice so najbolj naravno izražene med vzravnano hojo, kar pa je tudi najbolj naraven položaj hrbtenice. Poznamo 4 zavoje oz. krivine hrbtenice: vratna lordoza, ledvena lordoza , prsna kifoza ter križnično trtična kifoza. Najbolj sta obremenjeni vratna ter ledvena lordoza saj poleg prenosa teže opravljata tudi funkcijo rotacije. Ker pri sedenju večino časa mirujemo, je potrebno poleg pravilne drže v delovnem času poskrbeti tudi za zadosno razgibavanje ter krepitev mišic hrbtenice. Dokazano je, da nepravilna drža obremeni posamične medvretenčne ploščice za do 85% več kot pri pravilnem sedenju. Prav tako so v takih položajih sedenja prekomerno obremenjene vezi in mišice, katere se lahko nenadoma zakrčijo, čemur pravimo mišični krč. To pa lahko posledično vodi do vkleščenosti živca ter hudih bolečin. Preobremenjenost medvretenčne ploščice lahko vodi do sesedanja diska ali hernie diska, kar povzroči pritisk na živčne korenine ter bolečine v hrbtenici. Poudariti je potrebno, da so živci hrbtenice povezani z našimi organi. Velikokrat sploh ne pomislimo, da je lahko naša bolečina v križu povezana s težavami pri odvajanju, spolnih težavah, hladu v nogah, mravljinčenju in bolečinami v nogah itd. Bolečine v vratu pa so lahko vzrok za bolečine v glavi, šumenje in piskanje v ušesih, migrene, motnje vida, mravljince v rokah itd. Ker nobena težava ni ista ter je vsak človek poseben, je podobno tudi z sedenjem. Kakšno je torej pravilno sedenje? Vzravnano, z ledveno oporo, z nizkim ali visokim naslonom ali dinamično sedenje na aktivnem stolu? Za izogib zgoraj omenjenim težavam oz. bolečinam obstajajo kot preventiva in kot kurativa navodila kako sedeti ter katere vaje izvajati, da ostane naša hrbtenica zdrava. Osnovno vodilo pri sedenju je, da sedemo čimbolj vzravnano. Ker pri dolgotrajnem sedenju kmalu pozabimo na vzravnano držo, se priporoča, da med naslonjalo in krivino hrbtenice – ledveno lordozo, namestimo valj oz. podporo tako da nas le ta prisili k pravilni ukrivljenosti spodnjega dela hrbtenice. Na tržišču je kar nekaj ponudbe raznih podpor in podlog za ledveni predel. V primeru, da naš stol ni ergonomični stol, je smiselno razmisliti o nakupu take podpore. Prav tako je pomembna višina stola na katerem sedimo. Stol je potrebno nastaviti na tako višino, da je kot med našimi koleni in hrbtenico 90 do 110 stopinj. S tem mislimo, da so kolena v isti liniji ali malce nižje kot so naši kolki. To nastavitev dosežemo z dviganjem oz. spuščanjem sedeža ali z dviganjem oz. spuščanjem naslonjala. Pri sedežu je moč nastaviti kot manjši od 90 stopinj vendar to ni pravilni položaj. S spuščanjem naslonjala lahko dosežemo kot enak ali večji od 90 stopinj, kar običajno storimo takrat, ko se želimo počutiti zares udobno. V primeru, da je kot večji od 90 stopinj, se hrbtenica običajno po celi dolžini naslanjana naslonjalo. Ko sedimo se teža telesa preko medenice prenaša na sedež. Del medenice so t.i. sedalne kosti, ki imata obliko konjske podkve, njuna funkcionalna lastnost pa spominja na gugalni stol. Imamo 2 sedalni kosti in pomembno je, da sedimo na sredini teh kosti. Da bomo vedeli, da sedimo na sredini sedalnih kosti naredimo naslednji preizkus: dlani svojih rok za nekaj časa vstavimo med sedež in našo zadnjico tako, da so dlani naslonjene na zadnjico medtem, ko sedimo. S spreminjanjem položaja zadnjice naprej – nazaj bomo na dlaneh kmalu občutili sedalni kosti lat( ischium). Položaj, pri katerem sedalne kosti- ischium občutimo najbolj, je pravilni položaj medenice med sedenjem, zato zagotovite, da se vaša teža telesa prenaša preko sedalnih kosti na sedež stola. Ker pa sedeje ne povzroča težav samo v spodnjem delu hrbtenice, je potrebna čimbolj ravna drža tudi v zgornjem predelu hrbtenice. Najnovejše raziskave priporočajo, da naj bo hrbtenica med sedenjem malce naslonjena nazaj, saj je v tem položju obremenitev mišic manjša. Rame potisnite nazaj ter vzravnajte glavo tako, da je sredina zaslona v višini oči.Vaša ušesa morajo biti v navpični liniji z sredino ramen.Če opravljate delo za računalnikom, naj bo ekran od vaših oči oddaljen za najmanj 60 cm. Med sedenjem se približno na vsakih 30 minut priporočajo razne vaje za raztegovanje in krepitev hrbtnih in trebušnih mišic. V 5 minutah se lahko dobro razgibamo, tako da ostane naša hrbtenica zdrava in brez bolečin. Razgibalno-krepilne vaje so potrebne pri vseh običajnih ter ergonomičnih stolih, kateri imajo fiksen sedalni del-sedež. Na tržišču je mogoče dobiti tudi aktivne stole z gibljivim sedežem, pri kateri pa omenjene telovadne vaje niso primerne, saj nam ti stoli omogočajo gibljivo sedenje, s katerim krepimo mišice hrbtenice in trebuha.

Operacija medvretenčne ploščice, hernije (discus hernije) – discektomija
2012-03-09 10:06:14
Ko pri bolniku, ki trpi za radikulopatijo (vkleščeni živci ali hrbtenjača), odpove konzervativno zdravljenje, se zdravnik običajno odloči za operacijo, ki razbremeni pritisk na prizadeti predel hrbtenice. Discectomija ali discektomija (diskektomija) je izraz za več operacijskih posegov, pri katerih je namen celotna ali delna odstranitev poškodovane medvretenčne ploščice. Pri delni odstranitvi diska je namen operacije odstranitev vzroka bolečine, ki leži v pritiskanju poškodovanega diska na hrbtenični korenini živca ali hrbtenjačo. Za vkleščen oz. stisnjen živec je lahko več vzrokov in posledic, zato problem stisnjenosti poimenujemo tudi radikulopatija-radiculopatia. Zaradi napredka, ki nam ga prinaša tehnika in znanost, se običajni odprti operacijski pristop diskektomije umika iz prakse. Vedno bolj se uveljavlja mikrodicektomija, ki je po namenu enak pristop k operaciji kot odprta operacija, z razliko, da pri mikrodiskektomiji ne poškodujemo okoliških tkiv tako, da je okrevanje dosti krajše. Da kirurg lahko odstrani del poškodovane medvretenčne ploščice, mora prej opraviti laminetomijo (ostranitev dela kosti - lamine, ki je del vretenčnega loka). Mikrodicectomijo se običajno opravlja tako, da bolnik leži na trebuhu. Pri tem kirurg naredi rez, ki ni večji kot 3 cm. Nato razmakne mišice in kite ( pri običajni odprti operaciji jih reže) ter v odprtino nato namesti poseben tulec (ang. tubolar retractor), v katerega nato vstavi mini kamero-endoskop, razne pripomočke ter laser, s katerim reže. V nekaterih primerih se lahko za boljši pregled uporablja tudi rentgen oz.fluoroskop, s katerim ima kirurg v realnem času natančen vpogled v notranjost vretenca in diska. Mikrodicektomija se običajno opravlja pod lokalno anestezijo lahko pa se kirurg odloči za splošno anestezijo,kar je odvisno od zahtevnosti in predela hrbtenice, ki ga operira. Postopek je uporaben za celoten predel hrbtenice: ledveni ,vratni ter prsni predel. V primeru, da je medvretenčni disk močno poškodovan, kar je lahko posledica nekaterih degenerativnih bolezni, je potrebna celotna odstranitev diska. Bolnik je običajno operiran tako, da leži na hrbtu. pri operaciji se uporablja splošna anestezija. Pri odstranitvi celotne medvretenčne ploščice lahko to nadomestijo z umetnim diskom ali pa nam v prazen prostor vstavijo koščke kosti, ki jo dobijo s transplantacijo iz kosti kolka. Vstvljena kost iz kolka deluje kot vezni element med vretencema tako, da se le-ta ščasoma zarasteta v celoto. Kot rezultat zaraščenosti-fuzije dveh vretenc je omejena gibljivost hrbtenice. Vretenci se običajno zarasteta v 4-6 mesecih. Pri dicektomiji celotnega diska in morebitni fuziji kirurg za boljši pregled vedno uporablja rentgen-fluoroskop. PRIMER FUZIJE -SPONDILODEZE VRETENC Če nam odstranjeno medvretenčno ploščico nadomestijo z umetnim diskom oz. implatantom, pa fuzija vretenc - spondilodeza ni potrebna. V tem primeru gibanje ni omejeno, saj umetni disk oponaša lasnosti normalne medvretenčne ploščice, katera nosi težo telesa ter omogoča gibanje. UMETNI DISK Mikrodicektomija je operacija, pri kateri bolnika odpustijo iz bolnišnice po 2-6 dneh, odvisno od zahtevnosti operacije ter od morebitnih zapletih po operaciji. Običajno je bolnik odpuščen iz bolnišnice s fiksirno podporo – ortozo, katera še dodatno stabilizira hrbtnico. Ko odstranimo ortozo, je še posebej priporočljivo previdno razgibavanje, kar pomeni, da se je v začetnih tednih okrevanja potrebno izogibati gibom, ki nam povzročajo močnejše bolečine. Do popolne ozdravitve in vrnitve na delo lahko preteče od 2-8 tednov, odvisno od fizičnega stanja bolnika ter zahtevnosti operacije.

Bolečina v predelu trtice ali križnice: kokcidinija, kokcigodinija, kokcialgija (ang. coccydynia)
2012-03-09 10:03:21
Kokcigodinija je stanje, ko občutimo bolečino v predelu trtice (lat. coccyx), ki je najnižji predel hrbtenice. Trtica je sestavljena iz 3-5 zaraščenih vretenc, ki se nato združijo s križnico. Okvara trtice lahko posledično povzroči tudi okvare in bolečine na križnici, ki je sestavljena iz 5 skupaj zaraščenih vretenc. Ponavadi jo povzroči dolgotrajno nepravilno sedenje, padec na trtico oz. zadnjico ali pa poškodba pri udarcu. Bolečina je lahko stalna ali pa se pojavi in nato izgine; običajno se stanje pri sedenju poslabša. Če si med sedenjem naslonjalo malo nagnemo nazaj, se bolečina običajno poveča, saj takrat še bolj obremenimo trtico. Bolečina je za nekaj sekund intenzivnejša tudi, ko vstanemo s stola. Običajno je najhujša v predelu med zadnjično odprtino ter spolnim organom, lahko pa se razširi v predel križa in kolkov. Kokcigodinija povzroča veliko simptomov, kot so: bolečine v predelu trtice; motnje spanja; zaprtje; glavoboli; odrevenelost spodnjega dela hrbtenice; bolečine med menstruacijo ter spolnimi odnosi; bolečine pri naravnem gibanju črevesja (peristaltika); bolečine med nosečnostjo ter po porodu. Okvare trtice se lahko razvijejo v: neplodnost, težave z libidom in erekcijo. Bolečine v trtici so med nosečnostjo lahko vzrok, da se zdravnik ne odloči za naravni porod, temveč za carski rez. Nosečnice morajo med nosečnostjo opozoriti zdravnika, katera zdravila jemljejo za kokcialgijo, saj lahko nekatera škodljivo vplivajo na razvoj otroka. Če se bolečina širi v kolke ali predel križa, je težko določiti žarišče problema, zato se lahko zdravnik odloči za blokado v predel trtice. Pod besedo blokada je mišljen anestetik, ki začasno omrtviči boleč predel. Če bolečina občutno popusti, zdravnik lahko domneva na okvaro trtice ali križnice. Zdravnik ima poleg protibolečinske blokade na voljo tudi slikanje z magnetno resonanco MRI ali računalniško tomografijo CT, kjer vidi morebitne nepravilnosti v obliki trtice oz. poškodbe.Ker je predel okoli kolkov in nog zelo dobro oživčen, nam le-to lahko povzroča dodatne težave s postavitvijo diagnoze. Poškodba križnice ali trtice lahko povzroča bolečine v glavi, kar preseneti marsikoga s tovrstnimi težavami, saj sta telesna dela na nasprotnih straneh. Bolečina v kolkih se lahko pojavi med spasnjem, medtem, ko je bolečina v trtici ali križnici komaj zaznavna. Zdravljenje bolečin v trtici in z njo povezanimi organi oz. telesnimi deli lahko zajema: sedeče tople kopeli, masažo, protibolečinske kreme, elektroterapijo, kortikosteroide, anestetike ter psihično podporo. Pri sedenju se za zmanjšanje bolečin uporabljajo posebni pripomočki, ki so oblikovani tako, da je pritisk na trtico občutno zmanjšan. Medtem ko so nekateri od naštetih pristopov uspešni, se večino primerov okvar trtice ne da odpraviti, zato se lahko zdravnik v redkih primerih odloči za operacijo. Pri operaciji gre običajno za odstranitev trtice, saj lahko bolnik živi brez nje. Uspešnost operacije je zagotovljena, saj postopek ni zahteven. Bolniki po odstranitvi trtice še vedno občasno čutijo bolečine, vendar so le-te manjše kot pred operacijo. Običajno jim bolečine povzročajo dolgotrajno sedenje. V primeru, da je poškodovana – zlomljena križnica, pa se v redkih primerih lahko zdravnik odloči za sakroplastiko, ki je postopek, pri katerem nam kirurg v zlom križnice inicira kostni cement, ki nato poveže oz. stabilizira križnico.

Discektomija z namestitvijo umetnega diska oz. umetne medvretenčne ploščice – implatat, medvretenčna proteza
2012-03-09 10:01:29
Zaradi degeneracijskih sprememb, bolezni ali mehanskih poškodb medvretenčne ploščice, se lahko zdravnik odloči za operacijo diska - dicektomijo. Preden se odloči za operacijo, običajno preteče več kot 6 mesecev, saj najprej poskuša z ostalimi manj invazivnimi pristopi zdravljenja kot so: raztegovanje, masaže, telovadba, elektroterapija itd. Pri operaciji diska lahko odstrani samo hernijo, pri hujših primerih pa se odloči za odstranitev celotne medvretenčne ploščice ali pa za odstranitev jedra (lat. nucleus pulposus) medvretenčne ploščice. V obeh primerih nam manjkajoči disk oz. jedro nadomesti z umetnim implatatom. Umetni disk oz. medvretenčna proteza je naprava, ki jo kirurg vstavi v medvretenčni prostor z namenom, da bo oponašala funkcije človeške medvretenčne ploščice (prenašanje teže ter gibnje – rotacija). Poznamo torej dve obliki umetnega diska .Pri odstranitvi celotnega diska, se le-ta nadomesti s celim umetnim diskom, ki ga vstavimo v medvretenčni prostor.Pri zamenjavi jedra diska, pa kirurg najprej odstrani želatinasto jedro (nucleus pulposus) ter ga nadomesti z implatatom, pri čemer ne odstrani zunanjega obroča medvretenčne ploščice (annulus fibrosus). Umetne medvretenčne ploščice so običajno narejene iz posebne kovine ali iz biopolimernih materialov, ki so prijazni do našega telesa; lahko pa so iz kombinacije teh materijalov.Zamenjavo diska z umetnim implatatom medvretenčne ploščice izvajajo v bolnišnicah od leta 1980 dalje. Najbolj pogosta oblika umetnega diska je iz dveh plošč. Ena plošča je pritrjena na zgornje vretence, medtem ko je druga plošča nameščena na spodnjem vretencu. Običajno je med tema dvema ploščama stisljiv plastični material, ki deluje kot “amortizer” in oponaša naravni človeški disk. Umetni disk omogoča rotacijo, sklanjanje, prepogibanje in prenašanje bremen. Zamenjavo diska v ledvenem predelu izvajajo skoraj v vseh boljših klinikah, medtem ko je zamenjava diska v vratnem – cervikalnem predelu še v začetnih fazah in je ne izvajajo v vseh državah. V primeru discektomije, kjer nam kirurg odstrani samo jedro in tega nadomesti z umetnim, je le-to narejeno iz biopolmerne snovi, ki ob stiku z vodo kemično reagira ter se razširi oz. ekspandira. Material, ki deluje po takšnem principu in se uporablja pri menjavi jedra, se imenuje hidrogel. Ko kirurg v izpraznjen disk vstavi hidrogel, le-ta nase veže telesno tekočino-vodo, ter se tako razširi in napolni izpraznjen prostor. Ko je kemična reakcija končana, ima umetni implatat oz. jedro iste fizikalne lastnosti (stisljivost) kot naravno jedro (nucleus pulposus). Operacija oz. zamenjava nucleus pulpose je relativno nov pristop, zato ga ne izvajajo v vseh državah. Zamenjava medvretenčne ploščice se ne izvaja pri bolnikih, ki: imajo spondiolistezo, osteoporozo, zlomljene ali sesedle vretence, so alergični na materiale, iz katerih so umetne medvretenčne ploščice, imajo tumorje na hrbtenici, infekcije hrbtenice, hude degenerativne spremembe na fasetnih sklepih, so noseči, so kronični prejemniki steroidov ali ljudje z avtoimunimi boleznimi. Ker se zamenjava diska izvaja iz sprednje trebušne strani je možno, da za ljudi, ki so bili že operairani na trebuhu oz. na tem področju, omenjena operacija ni možna. Še do nedavnega je bila praksa pri odstranitvi diska t.i. fuzija vretenc - spondilodeza, pri kateri je kirurg v izpraznjen medvretenčni prostor vstavil koščke kosti, ki jih je dobil s transplantacijo iz medenice. Pri tem postopku kirurg naknadno z vijaki in žico fiksira oz. poveže dve vretenci tako, da se lahko med seboj zarasteta v celoto. Pri tem postopku je sicer namen dekompresije živcev dosežen, vendar pa je kot slabost omejeno gibanje oz. rotacija telesa. Poleg tega sta v tem primeru mnogo bolj obremenjene sosednje medvretenčne ploščice. Pri zamenajvi z umetnim medvretenčnim implatatom, bolnik občutno hitrejše okreva, kot pri fuziji vretenc – spondilodezi. Zamenjava jedra z umetnim hidrogelom je priporočljiva v zgodnjih fazah degeneracije medvretenčne ploščice, ko je zunanji obroč - annulus fibrosus še v dobrem stanju. Delni implatanti iz umetnih mas se lahko vgradijo tudi v primeru, da z discektomijo odstranimo le manjše kose medvretenčne ploščice. Tako kot pri vseh operacijah, so tudi pri discektomiji možni zapleti, kot so: okužbe, poškodbe žil in krvavenje, poškodbe živcev, poškodbe ali obrabe implatatov, povečane bolečine ter spolne in urološke težave.

Aktivno oz. zdravo sedenje, dinamično sedenje, gibalno oz.gibljivo sedenje
2012-03-09 09:54:09
V zadnjem stoletju se je človeško okolje in delo, ki ga opravlja, zelo spremenilo. Večino dejavnosti, ki jih “moderen” človek opravlja je v sedečem položaju, pa naj bo to v službi, doma ali med vožnjo z avtomobilom ali kolesom. Ker je človeško telo prilagojeno na stoječ položaj z pokončno držo, se z modernim načinom življenja pojavlja povečano število zdravstvenih težav povezanih s sedenjem. Že dolgo poznamo navaden pisarniški stol s statičnim sedežem, ki je v uporabi že dobro stoletje in ima določene omejitve oz. slabe lastnosti uporabe. Z napredkom in raziskavami se je sedenje na običajnih pisarniških stolih spremenilo do te mere, da nam moderni statični stoli nudijo premišljeno ergonomijo, ki je zamišljena tako, da se oblika stola čimbolj prilagaja idealnim krivuljam hbtenice. Z industrualizacijo smo dobili tudi stole z gibljivim – aktivnim sedežem, ki so “mala revolucija” v pristopu k bolj zdravemu sedenju. Aktivno oz. zdravo sedenje se dogaja, kadar nam sedež omogoča oz. nas sili v aktivnost – gibanje med sedenjem. Imenujemo ga lahko tudi dinamično sedenje, saj dinamika sedeža ugodno vpliva na človeško hrbtenico, kar ima za posledico lažje opravljanje nekaterih del, pri katerih sedimo. Aktivno ali dinamično sedenje je nasprotje statičnemu sedenju, ki je sedenje na pisarniškem stolu, kjer je sedež fiksen tako, da je naša hrbtenica konstantno točkovno obremenjena. Prav tako pri statičnem sedenju ne sodelujejo hrbtne mišice, ki so steber oz. podpora naše hrbtenice. Ker človeško telo ni ustvarjeno za dolgotrajno sedenje v mirovanju, lahko trebušne in hrbtne mišice popolnoma oslabijo zaradi neaktivnosti, kar je vzrok, da mišice ne zmorejo več podpiranja hrbtenice oz. držanja hrbtenice v dobri drži-postavi. Dolgotrajno statično sedenje ne spodbuja uporabnika v pravilno držo ter zmanjšuje cirkulacijo krvi v noge, kar ima za posledico odrevenele – mravljinčaste noge. Poleg tega nam dolgotrajno statično sedenje na pisarniškem stolu zaradi nepravilne, naprej sklonjene drže povzroči zategnjene,utrujene vratne in ledvene mišice, kar lahko vodi do mišičnega krča, ki nas dokončno onesposobi za delo. Ponudba različnih ergonomskih aktivnih stolov je velika, tako da najdemo take, ki omogočajo samo premike naprej in nazaj ter bolj izpopolnjene, na katerih se sedež premika v vse smeri (360 stopinj) in na katerih je treba “loviti “ravnotežje. Vsi gibi, ki jih dopušča tak aktivni stol, ne vplivajo enako dobro na hrbtenico, zato je priporočljivo, da se vsi gibi izvajajo pri vzravnani drži hrbtenice. Aktivni stoli silijo v pravilni položaj hrbtenice. Sedenje na aktivnem stolu lahko primerjamo s sedenjem na žogi, ki je priznan medicinski pripomoček za zdravo hrbtenico. Aktivno oz. dinamično sedenje krepi trebušne in hrbtne mišice, izboljšuje ravnotežje ter onemogoča tvorjenje odpadnih kemičnih snovi, ki se tvorijo pri statičnem sedenju zaradi obrambnega sistema telesa. Hkratno, ko se krepijo mišice, se odpravljajo bolečine v hrbtenici oz. bolečine v organih, ki so povezani z njo. Poleg tega odpravljajo tudi probleme z držo ter tako pripomorejo k lepši in pravilnejši postavi. Medenica je pri sedenju v pravilnem položaju, kar pomeni, da sedimo na sedalnih kosteh (lat. ischium) in ne v ukrivljenem položaju medenice, kar se pogosto dogaja pri sedenju na statičnih sedežih. Predvideva se, da dinamično sedenje dodatno spodbuja žleze k izločanju tekočine – maziva za sklepe in medvretenčne diske, da ostanejo namazani in napolnjeni z vodo – hidrirani. Gibanje tako pospešuje cirkulacijo krvi po nogah, kar ugodno vpliva na zmanjšanje otečenih nog oz. gležnjev ter odpravlja težave, povezane s krčnimi žilami ter globoko vensko trombozo (GVT). Znano je, da gibanje pospeši dotok krvi in hranil do medvtetenčnih ploščic. Veliko starostno pogojenih sprememb na fasetnih sklepih hrbtenice in medvretenčnih ploščicah je posledica neaktivnosti v sedečem položaju, saj diski sčasoma postanejo neprehranjeni in dehidrirani, kar ima za posledico sesedle ali poškodovane diske, vretenca ter fasetne sklepe. Številne raziskave o zdravju hrbtenice pritrjujejo dejstvu, da je človeško telo po konstrukciji namenjeno gibanju. Ko se gibamo, naše telo deluje pod optimalnimi pogoji: sklepi se mažejo, mišice so dobro prehranjene s hranili in kisikom, ki preprečuje staranje, medvretenčni diski so hidrirani. Številna navodila o telovadnih vajah med dolgotrajnim sedenjem so dober pokazatelj, da je nakup aktivnega stola ali žoge za sedenje vsekakor dolgoročna naložba v vaše zdravje.

Razlogi, zakaj namesto običajnega stola uporabljati žogo za sedenje oz.aktivni stol
2012-03-09 09:52:04
Sedenje na stolih je postalo del vsakdana in mnogi ljudje na stolih preživijo večji del dneva ter tako sčasoma “pridelajo” razna težko ozdravljiva obolenja hrbtenice. Kot odgovor težavam s sedenjem, strokovnjaki že dolgo priporočajo sedenje na žogi, kar prinaša zdravje in zadovoljstvo med sedenjem. Žoga za sedenje vam lahko pomaga na številne načine: 1. Sili nas v pravilno držo: Ker žoga ni stabilna, mora naše telo stalno iskati ravnotežje, kar stori najlažje tako, da z mišicami stabilizira hrbtenico oz. jo postavi v pravilno držo. Pravilna drža ali ukrivljenost hrbtenice je garancija za boljše zdravje ter odpravo bolečin. 2. Povzroča pogosto spreminjanje položaja hrbtenice: Zaradi “lovljenja” ravnotežja se položaj hrbtenice med sedenjem na žogi konstantno spreminja, kar zmanjšuje poškodbe hrbtenice, ki nastanejo zaradi dolgega sedenja na navadnih statičnih stolih. 3. Omogoča telovadbo na delovnem mestu: Prednost žoge pred običajnim statičnim sedežem je tudi v tem, da nam omogoča “mini” telovadbo, medtem ko sedimo. Stoli s statičnim sedežem nam gibanja ne omogočajo, tako da moramo med delom za nekaj minut vstati in pričeti z razgibalno-krepilnimi vajami. 4. Izboljša ravnotežje: Sedenje na nestabilni podlagi skozi cel dan razvije čut za orientacijo oz. stabiliziranje telesa ter zmanjšuje reakcijski čas mišic ter živčnega sistema. Posledica boljšega ravnotežja se kasneje kaže tudi med hojo po spolzkem terenu oz. pri raznih športno-rekreacijskih dejavnostih. 5. Okrepi trebušne in hrbtne mišice: Pri gibanju spodnjega dela hrbtenice, mišice trebuha in hrbtenice neprestano delajo. Čeprav bi lahko rekli, da ti gibi niso naporni, pa moramo vedeti, da nekateri poklici zahtevajo celodnevno sedenje, kar na dolgi rok doprinese k močnim, kondicijsko natreniranim mišicam. 6. Izboljša cirkulacijo krvi: Uporaba žoge za sedenje omogoča dobro cirkulacijo krvi po celem telesu skozi cel dan sedenja. Medtem ko, sedenje na običajnem stolu s fiksnim sedežem povzroča zastoj krvi v noge, mravljinčenje, GVT-globoko vensko trombozo ter krčne žile, nam sedenje na žogi omenjene težave zavira oz. odpravlja. 7. Povečuje energijo in budnost: Dokazano je, da statično sedenje na telo deluje uspavalno. Z uporabo žoge za sedenje ne boste zaspani, med in po delovnem času pa se boste počutili napolnjeni z energijo. 8. Z žogo lahko shujšamo: Več kot se gibamo, več kalorij porabimo. Poraba 300 kalorij/dan zaradi sedenja na žogi, se v 10 dneh sedenja odraža na 0.5 kg izgubljene maščobe. Mogoče vam ne bo uspelo doseči porabe 300 kalorij/dan, vsekakor pa bo uporaba žoge pripomogla k zmanjšanju vaše telesne teže. 9. Poceni investicija v zdravje: Nakup žoge za sedenje je investicija v zdravje in je v primerjavi z nakupom običajnega stola finančno neprimerljiva. Poleg ugodne cene, lahko žogo uporabljamo tudi kot telovadni pripomoček za nekatere raztezne vaje. 10. Povzroča veselje in zabavo: Žoga za sedenje je navdušujoč pripomoček, s katerim lahko poskakujete, telovadite in se zabavate skozi cel delovni dan. V začetnih dneh uporabe boste morda čutili vnete mišice (“muskelfiber”), vendar ta sčasoma izgine, tako da nam žoga izključno nudi delo brez bolečin. Velikost žoge izbiramo glede na višino uporabnika. Višina uporabnika Velikost žoge do 140 cm – 42 cm do 155 cm – 53 cm do 175 cm – 65 cm več kot 175 cm - 75 cm

Spinalna stenoza, lumbalna stenoza, cervikalna stenoza, stenoza v vratu, stenoza v križu
2012-03-09 09:49:25
Spinalna stenoza ali hrbtenična zožitev je zdravstveno stanje, pri katerem zaradi različnih vzrokov pride do zožitve hrbtenjačnega kanala in posledično do utesnjenosti hrbtenjače, ki je skupaj z možgani del centralnega živčnega sistema. Če je stenoza prisotna v spodnjem predelu hrbtenice, jo imenujemo lumbalna stenoza. Če je prizadet zgornji del hrbtenice, pa cervikalna stenoza. Stenoza se lahko pojavi po celotni dolžini hrbtenice, vendar se najpogosteje pojavi v vratu ali v predelu križa. Vzroki za nastanek spinalne stenoze Največkrat je stenoza posledica degeneracijskih sprememb, zato se v povečanem številu pojavlja v populaciji starejši od 50 let; lahko pa se z boleznijo že rodimo. Zaradi staranja in obrabe pri opravljanju vsakodnevnih opravil, lahko pride do različnih poškodb, kot so: hernija diska zaradi pritiska na hrbtenjačo, zamaknitev vretenc zaradi zdrsnjenega medvretenčnega diska (spondilolisteza, retrolisteza, stranska listeza), ki prav tako povzroči zoožitev hrbtenjačnega (spinalnega) kanala. Vzrok stenozi je lahko tudi kalcifikacija oz. osifikacija hrbtenjačnega kanala, kar pomeni, da začnejo vretenca postajati trda in krhka, nekatere strukture, kot je hrustanec pa lahko začnejo kosteneti. Vretenca lahko začnejo rasti oz. se povečevati, na njih pa se lahko pojavijo majhni kostni izrastki imenovani tudi osteofiti - osteofitis, ki pritiskajo na hrbtenjačo in nam povzročajo bolečine. Del hrbtenjačnega kanala so tudi majni sklepi imenovani fasetni sklepi. Ti se lahko zaradi bolezni ali poškodb zadebelijo – otečejo, na njih se lahko pojavijo tudi fasetne ciste, ki pritiskajo na živčne strukture. Simptomi spinalne stenoze Oženje spinalnega kanala običajno ne povzroča simptomov spinalne stenoze, temveč jih posledično povzročijo vnete živčne strukture oz. vzdražena hrbtenjača. Bolniki z lumbalno stenozo lahko občutijo bolečino, nemoč ali odrevenelost nog, zadnjice oz. celega spodnjega dela telesa. Običajno se bolečine povečajo med hojo, zmanjšajo pa se, ko sedimo, ležimo ali se prepognemo. Bolečina v nogah je podobna simptomom išiasa. Cervikalna stenoza povzroča podobne simptome v ramenih, rokah in včasih v nogah. Lahko se pojavijo tudi motnje ravnotežja. Nekateri bolniki občutijo bolečino, ki potuje najprej v meča, nato v stegna in na koncu v zadnjico, medtem ko dugi zaznavajo bolečine v obratnem vrstnem redu tako, da le-te potujejo od zgoraj navzol. V najhhujših primerih je bolečina konstantna in lahko povzroči inkotinenco blata ali vode ter v zelo redkih primerih odpoved nekaterih gibalnih funkcij. V večini primerov spinalne stenoze pa se težave pojavijo in izginejo, odvisno od položaja naše hrbtenice. Diagnoza spinalne stenoze Preden nam zdravnik postavi diagnozo stenoza, mora prej izločiti vse možne vzroke, ki povzročajo podobne težave kot stenoza hrbtenice. Pri tem se poslužuje naslednjih pristopov: slikanje z rentgenom: S tem postopkom lahko vidi zunanjo strukturo vretenc ter morebitne kostne izrastke-osteofite. slikanje z magnetno resonanco – MRI: To slikanje razkrije trodimenzionalno strukturo hrbtenjačnega kanala, medvretenčnih odprtin (ang. intervertebral foramen), skozi katere izhajajo živci iz hrbtenjače, degeneracijske spremembe ter morebitne tumorje. slikanje z računalniško tomografijo – CT: Test pokaže stanje in obliko hrbteničnega kanala ter vsebino v njem (hrbtenjačo). Tu so vretenca in medvretenčne ploščice bolj vidne kot živčne strukture. mielografija: Je postopek, pri katerem nam zdravnik v hrbtenični kanal z injekcijo vbrizga kontrast-barvo, ter nas nato slika z CT-jem ali rentgenom. Mielografija lahko pokaže stisnjenost hrbtenjače ali spinalnih živcev zaradi hernije medvretenčne ploščice, osteofite ter morebitne tumorje. merjenje kostne gostote vretenc: S tem merjenjem, pri katerem se uporabljajo radioaktivni rentgenski žarki, lahko zaznamo zlome ali poškodbe vretenc, tumorje, infekcije ter morebitni artritis ali artrozo. Zdravljenje 1. Neoperativno zdravljenje Zdravnik se lahko odloči za sledeča neoperativna- konzervativna zdravljenja spinalne stenoze: pri začetnih, lažjih oblikah spinalne stenoze, nam lahko predpiše nesteroidna protivnetna zdravila ( NSAR ) oz. analgetike, med katerimi je najbolj znan aspirin. S temi zdravili zmanjšamo bolečino in vnetje. v primerih hujših bolečin nam lahko inicira t.i. blokado, ki je mešanica anestetika ter kortikosteroida. Blokada nam začasno omrtviči prizadeti predel ter odpravi vnetje živčnih struktur, ki nam povzročajo bolečine, ki sevajo v stegna, meča ali v zgornji predel hrbtenice. Običajno ni priporočljivo, da prejmemo blokado več kot 3 injekcije na pol leta. poleg vseh zgoraj omenjenih zdravljenj, nam zdravnik lahko predpiše različne telovadno-raztezalne vaje, počitek ali drug konzervativen pristop. 2. Operacija hrbtenice za odpravo simptomov stenoze hrbteničnega kanala Za večino primerov spinalne stenoze se neoperativno- konzeravativno zdravljenje uporablja kot začasna ublažitev bolečin, zato se zdravnik lahko ob hujšem poslabšanju odloči za operacijo. Cilj operacije je sprostitev pritiska na hrbtenjačo oz. spinalne živce z razširitvijo hrbteničnega kanala. To storijo tako, da odstranijo ali obrežejo moteč element, ki povzroča pritisk ter posledično vnetje in bolečine. Najbolj pogosta operacija v predelu križa se imenuje dekompresijska laminektomija (laminectomy), pri kateri nam kirurg odstrani del vretenca (lamino), ki je del vretenčnega loka z odrastki. Kirurg tako sprosti oz. omogoči neoviran prehod hrbtenjače z živci skozi spinalni kanal. Poleg lamine nam lahko v nekaterih primerih odstrani tudi sosednje kostne odrastke, ki so del vretenčnega loka. Pri laminektomiji nam lahko kirug v primeru, da je poškodovan tudi medvretenčni disk, ki pritiska na živčne strukture, le-tega delno ali v celoti odstrani, kar ima za posledico nestabilnost vretenc. Vretenca običajno stabilizirajo z operacijo imenovano fuzija vretenc – spondilodeza, pri kateri nam medsebojni vretenci povežejo z vijaki in žicami ter s tem povzročijo, da se vretenci sčasoma med seboj zarasteta v celoto. Obstaja še nekaj drugih tipov operacij za sprostitev pritiska, ki so redkeje uporabljene: laminotomija: Pri tem postopku odstranijo majhen del lamine, da sprostijo korenino živca, ko je ta še v hrbteničnem kanalu. foraminotomija: Je postopek, kjer postrgajo oz. odstranijo del odprtine (ang. intervertebral foramen), kjer izhaja spinalni živec iz hrbtenice. Odstranijo lahko tudi fasetni sklep, kar zelo oslabi stabilnost hrbtenice. Foraminotomija se lahko opravi kot samostojna operacija ali v sklopu z laminotomijo. medialna fasektomija ali odstranitev fasetnih sklepov: S tem posegom odstranijo del fasetnega sklepa, da sprostijo pritisk na izhajajoči medialni živec. cervikalna discektomija in fuzija: Je operacija, kjer kirurg skozi majhno odprtino iz sprednje strani dostopa do medvretenčne ploščice v vratu. Pri tem odstrani celo ali del medvretenčne ploščice ter v izpraznjen prostor vstavi kost, ki jo dobi s transplantacijo iz medenice. Nato medsebojni vretenci fiksira z vijaki in žicami, kar imenujemo fuzija ali spondilodeza. To pa posledično povzroči, da se vretenci med seboj zarasteta v celoto. V primeru, da so poškodbe hrbtenjače in živčnih korenin zelo hude, se lahko težave po operaciji nadaljujejo, vendar običajno počasi izginejo. V nekaterih zelo hudih primerih po operaciji ni nikakršnega izboljšanja, saj so živčne strukture tako poškodovane, da ne pride do izboljšanja stanja. Običajno se degeneracijske spremembe hrbtenice nadaljujejo tudi po operaciji, zato se lahko težave s spinalno stenozo pojavijo 5 ali več let po operaciji.

Išias
2012-03-09 09:45:46
Beseda išias označuje bolezensko stanje, ki zajema simptome, kot so bolečine v nogah, občutek mravljinčenja, otrplosti ali nemoči v nogah. Bolečina izvira iz ledvenega predela hrbtenice – križ, ter se nato seli preko zadnjice po zadnjem delu v stegna in nato v meča. Signal bolečine potuje po bedrnem živcu oz. t.i. ihiatičnemu živcu (lat. ishiadikus), ki izvira v segmentu vretenca L4 in L5 ter segmentu križničnih vretenc S1, S2 in S3 ter potem potuje vse do naših prstov na nogi. V predelu L4-L5 izhajata dva para živčnih korenin, medtem ko v predelu križnice izhajajo 3 pari živcev. Vseh 10 živcev (2 x 5) se nato združi v 2 ishiadična živca, ter nato zopet razcepi na stotine majhnih motoričnih ter senzoričnih živcev, ki oživčujejo spodnji predel telesa. Težave, ki jih občutimo, so odvisne od lokacije poškodbe živca: - L4 – Prizadetost živca v tem medvretenčnem segmentu običajno najbolj prizadene stegna. Bolnik lahko občuti nemoč, ko mora iztegniti nogo, možen je tudi omejen refleks kolena. - L5 – Simptomi so najhujši v predelu podplatov, prstov ter gležnjev. Lahko se pojavi bolečina ali odrevenelost na vrhnji strani podplata, še posebej v predelu med palcem noge in sosednjim prstom. - S1 – Bolečina vpliva na zunanji predel podplata in mezinec. Oteženo je gibanje prstov, prav tako je lahko omejen refleks na gležnju. Simptomi, ki opisujejo išias: bolečine v spodnjem ledvenem predelu so lahko prisotne v blažji obliki; trajajoča bolečina na samo eni strani noge oz. zadnjice (zelo redko se zgodi, da se težave pojavijo v obeh nogah); bolečina običajno popusti, ko se bolnik uleže ali hodi; bolečina je hujša, ko sedimo ali stojimo; bolečina se pojavi ob dviganju predmetov; občutek mravljinčenja, zbadanja iglic ter ognja, ki se širi v nižje predele vse do prstov na nogah; nemoč, otrplost ali težko premikanje noge ali prstov na nogi; trajajoča bolečina na eni strani križa (ledvene hrbtenice); običajno zelo ostra bolečina, ki nas ovira pri vstajanju in hoji. Simptomi išiasa so lahko občasni ali konstantni, kar je lahko vzrok za nezmožnost dela. Vsak simptom išiasa je drugačen, saj je le-ta odvisen od: dolžine trajanja oblolenja, lokacije bolečine ter položaja, v katerem občutimo bolečino. Medtem ko so bolečine lahko zelo hude, pa do stalne odpovedi oz. odmrtja bedrnega živca pride zelo redko. V primeru, da gre za hitro poslabšanje bolezni s simptomi, kot so: nemoč v nogah, različni simptomi v obeh nogah hkrati, pojav inkotinence vode ali blata, kaže na hujšo poškodbo živcev in je potrebna takojšnja operacija. Vzroki išiasa se navezujejo na več okvar v spodnjem predelu hrbtenice, ki jih imenujemo radikulopatija in je stanje, kjer je korenina ishiadičnega živca, ki izhaja iz hrbtenice, zaradi več vzrokov stisnjena oz. vkleščena. Kompresija na korenino ishiatičnega živca povzroči vnetje živca ter posledično bolečine. hernija diska ali izbočen disk: Je stanje medvretenčne ploščice, kjer zunanji ovoj (annulus fibrosus) ploščice zaradi različnih vzrokov popusti pod pritiskom sredice (nucleus pulposus). Pri tem želatini podobna sredica pritisne na korenino ishiadičnega živca ter jo tako vzdraži. Hernia medvretenčne ploščice je najpogostejši vzrok za išias. spinalna stenoza ali stenoza hrbtenjačnega kanala: Povzroči jo zoženje hrbteničnega kanala, pri čemer postane hrbtenjača utesnjena in posledično vzdražena. Najbolj pogosta je po 50. letu, saj vzroke za stenozo pripisujejo degenerativnim spremembam hrbtenice. Utesnjenost hrbtenjače se pojavi zaradi otečenih – povečanih fasetnih sklepov, rasti vretenc, hrustanca in mehkih tkiv, rasti kostnih izrastkov (osteofitov), zdrsa vretenca L5 čez sosednje vretence S1 (spondilolisteza) ali različnih poškodb medvretenčne ploščice, ki utesnjujejo hrbtenjačo. piriformis sindrom: Piriformis je mišica, ki leži pod mišico zadnjice, njena naloga pa je zunanja rotacija, izteg in odmik noge v kolčnem sklepu. V primerih, ko pride do poškodbe piriformisa ali krča, le-ta pritisne na ishiadični živec, ki poteka pod to mišico, kar povzroči vzdraženje in posledično bolečino, ki izžareva po zadnji strani noge do stopala. Periformis sindrom ne spada v klinični vzrok išiasa, saj to ni kompresija na ishiadične živčne korenine v prelu vretenca L5, temveč je bolečina zelo podobna tisti, ki opisuje išias. križnični sklep: Vnetje oz. poškodba sklepa križnice oz. medenice, ki se nahaja na obeh straneh križnice, lahko prav tako povzroči vnetje ishiatičnega živca, ki poteka nad križničnim sklepom. Bolečina je zelo podobna išiasu, vendar to ni vzrok išiasa. Hernija diska je najpogostejši vzrok za išias pri ljudeh starih od 25-45 let. Po 45. letu so vroki išiasa običajno starostne oz. degenerativne spremembe. Poleg naštetih vzrokov za išias obstajajo tudi manj pogosti vzroki, ki spominjajo na išias: Obdobje nosečnosti, ko se telo ženske spremeni tako fizično kot hormonsko, lahko sproži simptome podobne išiasu. Globoke rane oz. brazgotine v predelu, kjer poteka ishiatični živec, povzročijo pritisk na živec ter težave podobne išiasu. Zaradi preobremenitve mišic spodnjega dela telesa pride do mišičnega krča ali vnetja mišic, kar ima za posledico vkleščen ali vzdražen ishiadični živec. V redkih primerih povzroči pritisk na živec pojav tumorja v predelu vretenc L5 in S1. Različne infekcije, okužbe in zagnojitve v bližini ishiadičnega živca, lahko povzročijo išias. Prav tako lahko išias povzročijo hujše oblike alkoholizma in sladkorne bolezni. Preden začnemo z zdravljenjem moramo poznati vzrok išiasa, saj je način zdravljenja odvisen od vzroka oz. poškodbe, ki ga povzroča. Dober primer so že vaje, ki so vedno del zravljenja išiasa in so lahko popolnoma različne glede na vrok bolezni. Kar pomaga nekomu še ne pomeni da bo tudi nam.

Pisarniški stoli. počivalniki, počivalnik
2012-03-08 16:39:50
Ideja o stolu, s katerim se je mogoče premikati na delovnem mestu, sega v čas raziskovalca življenja Charlesa Darwina, ki je prišel na idejo, da si na običajen stol namesti koleščka. http://www.natego.si/si/pisarniski-stoli-g86.shtml S tem je pridobil na mobilnosti v sedečem položaju. Ne ravno udoben stol je imel s koleščki poglavitno lastnost današnjih pisarniških stolov – mobilnost. Prvi množično izdelan pisarniški stol je bil namenjen pisarniškemu delu na ameriških železnicah. Izumil ga je Thomas. E. Warren leta 1849, izdelovala pa ga je tovarna v New Yorku. Stol je imel poleg koles, tudi odlično vzmetenje, ki je bilo potrebno zaradi vibracij, ki so se prenašale od vlaka v stavbo. Z industrijskim razvojem v 19. stoletju so se v povečanem številu pojavila delovna mesta, ki so zahtevala prisiljeno sedečo držo. Tako so se kot odgovor na povečano povraševanje stolov, začeli na trgu pojavljati številni stoli različnih proizvajalcev z različnimi izboljšavami. K izboljšavam je veliko pripomogel tudi ameriški inovator J. Cook, ki je leta 1897 na tržišču ponudil stol s prilagodljivo višino sedeža ter nastavljivim naslonjalom. Potrebo po dobrih pisarniških stolih je opazil tudi Otto von Bismarck, ki je poskrbel, da so pisarniške stole začeli uporabljati v nemškem parlamentu pred 1. svetovno vojno in jih s tem približali ljudem ter jih tako napravil popularne.http://www.natego.si/si/ergonomis-basic-zdravi-stol-pisarniski-stol-i139.shtml V Medtem ko pred 2. svetovno vojno ergonomiji pisarniških stolov niso posvečali pretirane pozornosti, sta po letu 1970 dizajn in ergonomija na delovnem mestu postala vodilo pri izdelavi pisarniških stolov. Moderni pisarniški stoli so prilagodljivi oz. nastavljivi tako, da se popolnoma prilegajo uporabnikovi hrbtenici oz. postavi ter tako omogočajo udobje na delovnem mestu. Moderen pisarniški direktorski stol Sleepy Pisarniški stoli imajo v večini primerov fiksen oz. statičen sedež, kar lahko ob dolgotrajnem sedenju povzroči zakrnelost hrbtnih mišič in posledično različna obolenja hrbtenice, zato so se kot najbolj zdravi pisarniški stoli izkazali visoki barski stoli brez naslona pri katerih delno stojimo in delno sedimo. Pri takšnem stolu kjer imamo noge na tleh potrebujemo tudi dovolj visoko pisarniško mizo. Takšni pisarniški stoli oz. bolje barski stoli pa niso prišli v množično uporabo v pisarnah saj se ob dolgotrajnem sedenju na njih zlahka utrudimo, ljudje pa smo na splošno nagnjeni k udobju kar pa ni dobro za zdravje naše hrbtenice. Ker se mize oz. oprema v pisarnah menja zelo redko, stol pa običajno na vsakih 5 let bi nakup takšnega "pisarniškega stola" zahtevala še nabavo nove mize, kar pa mnogim podjetjem predstavlja nepotrebne stroške. Pisarniški stol z statičnim sedežem je kot tak zastarel zato so sedaj na voljo tudi pisarniški stoli z gibljivim sedežem imenovni tudi aktivni stoli, ki omogočajo, da ostanejo mišice hrbtenice aktivne kjub temu, da sedimo. Pisarrniške stole z aktivnim sedežem lahko primerjamo z sedenjem na terapevtski žogi saj opravljajo popolnoma isto nalogo kot žoga, ki je zdravniško priznan medicinski pripomoček za sedenje. Aktivni stoli ErgonomiS Mnoge raziskave so pokazale, da človeško telo ni prilagojeno na dolgotrajno sedenje. Ker nas moderen način življenja sili v sedenje - to pa ni zdravo, se je pisarniški stol skozi zgodovino spremenil do te mere, da lahko rečemo "sedimo relativno zdravo". Kot najbolša opcija za sedenje se ponujajo pisarniški stoli z aktivnim sedežem vendar se tudi v primeru uporabe takšnega stola priporočajo občasne telovadno razgibalne vaje med delovnim časom.

Zdravljenje išiasa – išijasa
2012-03-08 16:33:43
Vzroki za išias so različni. Tako so tudi pristopi k zdravljenju različni, saj so odvsini od vrste obolenja. Velikokrat sploh ne gre za išias, temveč za obolenje podobno tej bolezni, zato je pred zdravljenjem potrebno postaviti diagnozo na osnovi predhodnih preiskav pri specialistih (rentgensko slikanje, CT, magnetna resonanca MRI, mielogram, itd.). Simptomi, ki so občasni in nimajo velikega vpliva na naše vsakodnevno življenje, običajno zahtevajo bolj konzervativen pristop k zdravljenju, medtem ko hujši primeri s simptomi, ki trajajo in onemogočajo gibanje, zahtevajo operacijo. Konzervativni pristopi zdravljenja išiasa: toplo-mrzlo: Je terapija z ledenimi kockami ali toplimi oblogami in se priporoča predvsem v začetnih simptomih išiasa. Običajno se hladno-tople obloge namestijo na problematični predel na vsaki 2 uri za približno 20 minut. Večina ljudi uporablja led za blažitev bolečin, medtem ko nekaterim pomaga izključno toplota, ki je lahko v obliki kopeli, termoforja, krem in gelov, masaž ipd. Obstaja “nenapisano pravilo”, da se led uporablja prvih 48 ur po poškodbi, kasneje pa se poslužujemo toplote. zdravila: Uporabljajo se za blažitev bolečin in so po sestavi običajno nesteroidna ter protivnetna. Najbolj znana zdravila, ki jih običajno predpišejo v takih primerih, vsebujejo sestavine : ibuprofen ter naproksen, ki zavirajo vnetje ter tako posledično omilijo bolečino. Poleg nesteroidnih protivetnih zdravil nam v redkih primerih za tovrstna obolenja zdravnik lahko predpiše tudi kortikosteroide v tabletah, ki so zdravila s protivnetnim delovanjem, vendar imajo v oralni obliki prejemanja tudi veliko neželenih stranskih učinkov. blokada: Uporablja se v primeru, da ima bolnik hujše bolečine, ki ovirajo vsakodnevna opravila. Blokada je izraz za injekcijo, v kateri je običajno anestetik ter kortikosteroid. Anestetik začasno omrtviči boleč predel, medtem ko kortikosteroid deluje dolgoročneje, z namenom zmanševnja vnetja. Ko nam zdravnik v boleč predel inicira zdravilo, lahko učinki trajajo do 1 leta, vendar se v večini primerov bolečine vrnejo po nekaj tednih. Namen blokade je začasno odpraviti bolečine in tako omogočiti bolniku, da lahko prične z raztezalno- gibalnimi vajami, predpisanimi za njegovo težavo. Na ta način lahko izjemno podaljšamo stanje zdravja, saj z omenjenimi vajami odpravljamo vzrok bolezni. Kiropraktika, ortopedija ter osteopatija: Omenjeni pristopi preučujejo pravilno”nastavitev” hrbtenice oz. njeno naravno ukrivljenost. Izobražen terapevt lahko s pravilnim pristopom za obolenje odpravi vzrok bolezni in posledično bolečine. masaže: Nekatere vrste masaž so se izkazale, kot uspešen pristop za ublažitev bolečin v hrbtenici. Masaže pripomorejo k povečani prekrvavitvi prizadetih predelov, mišični sprostitvi ter povečanemu izločanju endorfinov, ki so hormonske snovi, ki zmanšujejo bolečino. vaje za krepitev mišic in raztezanje hrbtenice: Te delujejo na težave z išijasom kot preventiva in kurativa. Znano je, da je hrbtenica “nosilni steber” našega telesa, kateri bi se brez hrbtnih mišic v trenutku sesul v prah, saj so mišice tiste, ki držijo hrbtenico oz. telo v ravnotežju. V primeru, da večino časa presedimo ali imamo prekomerno telesno težo z nezadostnim gibanjem, lahko mišice oslabijo – zakrnijo in izgubijo na funkciji podpore hrbtenice. Kot posledica pride do preobremenjenosti medvretenčnih diskov ter vnetij živcev. Veliko primerov išiasa je posledica nedejavnosti, zato se priporočajo glede na vzrok išiasa različne krepilno-raztezalne vaje, s katerimi okrepimo in sprostimo hrbtne ter trebušne mišice, ki prav tako sodelujejo pri stabilizaciji hrbtenice. Velikokrat nam bo zdravnik priporočil športe, kot so plavanje, aerobika, joga ali pilates. Krepilno-raztezalne vaje se ne priporočajo v primeru, ko nam le-te povzročajo dodatne bolečine. Običajno je potrebno v takšnih primerih v prvi vrsti odpraviti vnetje ter nato pričeti z aktivnostmi. Akupunktura: Je alternativni pristop, ki se ga množično uporablja na Kitajskem. Bistvo tega pristopa je v tem, da poskušamo z zelo tankimi iglicami, ki jih zabadamo v točno določene točke v telesu, doseči pretok energije, ki je zastala zaradi različnih blokad (fizičnih in psihičnih). Akupunktura je stara približno 3000 let in se kot alternativni in medicinski pristop čedalje bolj uveljavlja v razvitem svetu. Priznana je kot zdravilo za bolečine v hrbtenici s strani FDA (Ameriška agencija za hrano in zdravila). V primerih, ko je bolečina izredno huda se priporoča počitek, vendar naj ta ne traja dalj od 3 dni, saj neaktivnost prinese kot posledico tudi zmanjšan dotok hranil ter protivnetnih snovi v prizadeti predel. Operacija za odpravo vzrokov išiasa Če so bolečine konstantne, hude ter trajajo več kot 6 mesecev, je potrebno razmisliti o operaciji ledvene (lumbalne) hrbtenice. Glede na vrok išiasa ter dolžino trajanja obolenja, se zdravnik običajno odloči za enega od dveh možnih postopkov operacije: mikrodiscektomija, odprta dekompresija ali laminektomija. V primeru, da leži vzrok išiasa v herniji diska, je običajno v praksi, da se težavo odpravi z discektomijo. S tem postopkom odstranimo motečo hernio, ki pritiska na korenino ishiadičnega živca. Operacijo se izvaja s posebnimi pripomočki, kot so mini kamera (endoskop), fluoroskop(rentgen) ter ostalimi specialni pripomočki, ki omogočajo kirurgu, da z minimalnim posegom v telo doseže maksimalni rezultat. Preden se je začela uveljavljati mikrodiscektomija, so omenjene težave z medvretenčno ploščico reševali z odprto operacijo, pri kateri je poškodba okoliških kit in mišic zaradi načina operacije dosti večja kot pri discektomiji. Običajno bolniki po mikrodicektomiji okrevajo dosti hitreje. Pri 90 % operiranih bolnikov kirurgi uspešno odpravijo išias. Če je vzrok išiasa v spinalni-lumbalni stenozi, ki je obolenje, pri katerem pride zaradi več različnih vzrokov do zoženja hrbtenjačnega kanala in posledično do utesnjenosti hrbtenjače, le-to utesnjenost odpravimo z operacijo laminektomijo. S tem posegom kirurg običajno odstrani del vretenčnega loka – obe lamini ter trnasti odrastek,v nekaterih primerih tudi fasetne sklepe, s čimer sprosti kompresijo na hrbtenjačo. Po takšni operaciji je stabilnost hrbtenice močno zmanjšana saj so odstranjeni vezni elementi, zato temu postopku sledi fuzija-spondilodeza vretenc, s katero fiksiramo medsebojna vretenca, tako da se sčasoma zarasteta v celoto. Posledica fuzije - spondilodeze je omejeno gibanje. 80% bolnikov občuti olajšanje bolečin. Lumbalna fuzija-spondilodeza se uporablja tudi v primeru, da leži vzrok išiasa v zdrsu vretenca, kar imenujemo spondilolisteza.

Spletna trgovina WebyShop :: http://www.webyshop.com